27. člen ZJU-B

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ izdelal in uporabil merila, ki omogočajo izbiro najbolj strokovno usposobljenega kandidata za razpisano delovno mesto. Dopolnitev meril je dovolj konkretizirana, upoštevaje vsebino del in nalog razpisanega uradniškega delovnega mesta, pa v njej določena merila odražajo potrebe delovnega procesa in niso diskriminiatorna. Skladno z upravnosodno prakso v tovrstnih zadevah je tudi sicer sodna presoja zakonitosti glede teh meril zadržana, kar pomeni, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in ugotovi nezakonitost le, če je odločitev toženke očitno nerazumna. Gre torej za diskrecijsko odločitev, ki mora biti po presoji sodišča obrazložena toliko, da je iz nje razvidno, da je sprejeta po v skladu z zakonom izvedenem postopku in da odločitev ni očitno nerazumna oziroma da ne odstopa od odločitev, sprejetih v podobnih oziroma primerljivih zadevah.

Zgolj zatrjevanje, da je v postopku prišlo do diskriminacije (domnevati je mogoče, da ima tožnica v mislih, da je bila diskriminirana v primerjavi z izbrano kandidatko, četudi tega določno ne navaja), ne da bi bilo ob tem pojasnjeno, na podlagi katere osebe okoliščine naj bi to tega prišlo, ne pomeni, da bi dokazno breme prešlo na toženo stranko. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ sta v sklepih utemeljila vsebino Meril in razloge za oceno tožnice po posameznih kriterijih in zato sodišče meni, da ni nobenega dokaza, ki bi kazal, da je bila tožnica obravnavana neenakopravno ali da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev. To pa pomeni, da tožnica ni izkazala, da bi bil izpolnjen kateri od pritožbenih razlogov iz 65. člena ZJU ter s tem razlog, ki bi lahko vplival na sprejeto odločitev.

Po presoji sodišča so utemeljeni tožničini ugovori, da iz navedene obrazložitve, ki se konkretno na tožnico sploh ne nanaša, ni mogoče utemeljiti zaključka, da tožnica ni bila izbrana za zasedbo navedenega uradniškega delovnega mesta iz razloga, ker ni izkazala toliko znanja in strokovnosti kot izbrani kandidat. Tožnica se utemeljeno sklicuje, da je pri pisnem preverjanju znanja dosegla 75 točk, izbrani kandidat pa 48 točk ter da je skupno (z ustnim preverjanjem znanja) dosegla 81,8 točk, izbrani kandidat pa 61,8 točk. Utemeljeno se tožnica sklicuje, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo merila za izbiro najbolj usposobljenega kandidata ter da ni jasno, zakaj se pisno preverjanje znanja pri končni odločitvi ni upoštevalo.

ZJU v 68. členu določa primere sklenitve delovnega razmerja za določen čas (prvi odstavek). V drugih primerih sklenitve delovnega razmerja se ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, pogodba o zaposlitvi ne more skleniti za določen čas (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas med tožnikom in tožencem z dne 29. 7. 2011 in z dne 27. 6. 2013 sklenjeni nezakonito, ker razlog, ki je bil naveden kot razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, ob sklenitvi ni obstajal. ZJU za primer nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi kršitev z zakonom predvidenih primerov sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa iste posledice, kot jih predvideva ZDR-1. V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju s 1. odstavkom 68. člena ZJU se tako šteje, da je javni uslužbenec (oziroma delavec) sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1). Zato je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas utemeljen.

Z izpodbijanim sklepom je posebna natečajna komisija za izvedbo javnega natečaja ugotovila, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primeren za položaj generalnega sekretarja na ministrstvu. Po izdaji izpodbijanega sklepa je bil v postopku novega javnega natečaja izdan sklep, da je tožnik glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega sekretarja ministrstva; nato je bil tožnik tudi imenovan na ta položaj. Ne glede na navedeno tožnik še vedno izkazuje pravni interes za obravnavani upravni spor, to je za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa. Sodišče je zato tožbo obravnavalo po vsebini. Pri presoji je upoštevalo stališči, ki sta se jasno izoblikovali v upravno-sodni praksi v tovrstnih zadevah. Najprej, da je strogost sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu lahko različna v odvisnosti od vrste javno-pravne zadeve, ter nato, da mora biti sodna presoja zakonitosti zadržana glede izpolnjevanja pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisan

Tožnica se je v spornem obdobju vključila v organiziran delovni proces pri toženi strank. Delo je opravljala vsak delovni dan, v delovnem času tožene stranke, z jasno opredeljenimi delovnimi nalogami in v prostorih tožene stranke, vključena v delovni proces tožene stranke in v sodelovanju z ostalimi delavci tožene stranke. Tožnica je delo finančnika opravljala za plačilo, osebno, nepretrgoma ter po navodilih in nadzorom tožene stranke. Glede na navedeno so bili v spornem obdobju podani vsi elementi delovnega razmerja, v smislu določbe prvega odstavka 4. člena ZDR. Krajše prekinitve med posameznimi pogodbami o delu ne pomenijo, da ni šlo za nepretrgano opravljanje dela v smislu definicije delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR. Za priznanje delovnega razmerja je, ob ugotovitvi elementov delovnega razmerja, potrebno tudi, da delavec izpolnjuje formalne pogoje za delovno razmerje za določeno delovno mesto. Okoliščina, da je tožnica pretežni del časa, ko je delo opravljala na podlagi pogodb o delu, imela status študenta, sama po sebi ne predstavlja ovire za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja.

Čeprav se je tožnica v pritožbi zoper obvestilo o neizbiri sklicevala na določbo petega odstavka 204. člena ZDR, pa je iz dejanske podlage v tožbi in tožbenega zahtevka jasno razvidno, da ne uveljavlja odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi navedene določbe, ampak na podlagi 65. člena ZJU, česar pa, ker ne gre za postopek javnega natečaja za uradniško mestno, ne more storiti, zato za obravnavo njene tožbe ni pristojno niti delovno (niti katero drugo) sodišče.

V upravnosodni praksi se je izoblikovalo stališče, da mora biti sodna presoja zakonitosti izbire zadržana glede pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega položaja mesta javnega uslužbenca. Zadržana presoja pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna, saj mora tožena stranka imeti zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje. Dejstvo, da tožnik ni bil spoznan kot primeren kandidat, po presoji sodišča še ne pomeni, da je bil neenakopravno obravnavan oziroma diskriminiran, niti da je odločitev tožene stranke nerazumna. Diskriminacija zaradi političnega prepričanja ali drugih osebnih okoliščin je namreč podana le v primeru, če je neizbira posledica teh okoliščin. Kadar diskriminirana oseba zahteva, da se v upravnem ali sodnem postopku ugotovi kršitev, in navaja dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je bila kr

Ureditev pravnih sredstev v ZJU zoper odločitve pristojnih organov v postopku izbire in imenovanja kandidata za razpisano delovno mesto je na specifičen način predpisana možnost uresničevanja ustavne pravice do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Zoper odločbo oziroma sklep posebne natečajne komisije ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor, v katerem lahko neizbrani kandidat vloži tožbo iz razlogov, taksativno navedenih v 1., 2. in 4. točki 1. odstavka 65. člena ZJU, pa tudi v primeru, če je natečajna komisija ugotovila, da kandidat po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, sam pa meni, da je. Ta razlog uveljavlja tožnik s tem, da kot neutemeljene ocenjuje navedbe tožene stranke o njegovem neustreznem poznavanju problematike področja. Izpodbijani akt v tem delu ni ustrezno obrazložen v skladu z določbo 1. odstavka 214. člena ZUP, zlasti glede na podatke in listine v predloženem upravnem spisu, ki se nanašajo na skupno časovno dolžino tožnikovega preteklega službovanja na delovnih mestih, ki so razvidna iz tožnikovega življenjepisa in fotokopije delovne knjižice. V obrazložitvi manjka del, v katerem so po vsebini s smiselno uporabo določil 214. člena ZUP ut

Pojem "neizbrani kandidat" iz drugega stavka 6. odstavka 65. člena ZJU je treba razlagati v tem smislu, da lahko upravni spor zoper odločbo posebne natečajne komisije o izbiri določenega kandidata sproži tudi tisti, ki je sicer bil izbran s strani posebne natečajne komisije, ni pa bil v nadaljnjem postopku izbran s strani pristojnega funkcionarja. Odločba o izbiri kandidatov se mora vročiti vsem izbranim kandidatom in tistim, ki niso bili izbrani, kateri pa morajo poleg sklepa prejeti tudi odločbo iz 6. odstavka 65. člena ZJU. Stranka, ki izkaže pravni interes v smislu ZJU, ima možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju iz določila 2. odstavka 82. člena ZJU in na podlagi določila 1. odstavka 157. člena Ustave RS. Učinkovitega pravnega sredstva za stranko tudi ni v X. poglavju ZJU. Pojem "vročitve" iz določila 1. odstavka 26. člena ZUS je treba v tovrstnih sporih razlagati širše, kot to velja za upravne akte. Zavrženje tožbe zoper odločbo o imenovanju na položaj kot prepozno pa ne pomeni, da je tožnik s tem tudi izgubil pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo o izbiri. V zadevah, kjer gre za odločanje o izbiri najboljših ponudnikov na podlagi javnega