VSRS Sodba I Ips 50343/2010-57

Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 50343/2010 z dne 16. 1. 2012 spoznal obsojenega P. G. za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ ter mu po 50. in 51. členu navedenega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan NLB poravnati zneske 1.543,98 EUR, 1.084,96 EUR, 2.837,59 EUR in 2.295,11 EUR, s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom pa je NLB napotilo na pravdo. Ravno tako je sodišče napotilo na pravdo N. U. z njenim premoženjskopravnim zahtevkom višini 127,00 EUR in I. U. z njenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 181,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroški odvetnika postavljenega po odločbi o brezplačni pravni pomoči pa bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je kaznivo dejanje, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ, obsojencu pa je po 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po tretjem odstavku 221. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V preostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec iz razloga 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena KZ, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, saj je višje sodišče dejanje, ki se obsojencu očita, (nepravilno) pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ. Navaja, da je bilo obsojenčevo ravnanje pomemben in nujen pogoj za uspeh kriminalnega podviga že v času izvršitve kaznivega dejanja (objektivni element sostorilstva) ter da okoliščina, da je obsojenca na visoke zneske denarja na računu podjetja opozarjal celo direktor banke in da je za dvig in izročanje gotovine obsojenec prejemal plačilo, kaže na obsojenčevo zavest in voljo za skupno delovanje z osebami, ki so zagotavljale nesorazmerne prilive denarja na račun obsojenčevega podjetja (subjektivni element sostorilstva). Zato je v izpodbijani pravnomočni sodbi uveljavljena razlaga tako glede objektivnega kot glede subjektivnega elementa udeležbe (sostorilstva) napačna. Opozarja, da je vprašanje o pravilni pravni opredelitvi ravnanja obsojenca glede njegovega (so)storilstva potrebno preučiti tudi z vidika možne uporabe določb instituta pomoči pri kaznivem dejanju. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je višje sodišče z izključitvijo sostorilstva in opustitvijo možnosti uporabe instituta pomoči prekršilo kazenski zakon v korist obsojenca, ko ga je obsodilo (zgolj) za kaznivo dejanje prikrivanja (drugi odstavek 426. člena ZKP).

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu ter njegovemu zagovorniku, ki je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti izrazil nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca, saj ta izhaja iz gole pravne teorije, ne da bi upošteval specifičnosti obravnavane zadeve, zaradi katerih obravnavanega dejanja ni pravilno pravno opredeliti kot sostorilstva oziroma pomoči k temeljnemu kaznivemu dejanju velike tatvine.

B.

5Sodišče prve stopnje je obsojenega P. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Očitek tožilstva, ki je povzet v izreku prvostopenjske sodbe, je bil, da je obsojenec s sodelovanjem pri izvršitvi skupaj s še neugotovljenimi storilci vzel tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti, dejanje pa so storili z vdorom v tuje bančne račune v sistemu on-line bančništva s tem, da je 6. 10. 2006 eden od še neugotovljenih sostorilcev na neugotovljen način vdrl na bančni račun štirih oškodovancev pri NLB Ljubljana ter z njihovih računov istega dne na račun družbe M. d. o. o., ki mu ga je predhodno dal na razpolago obsojeni P. G. kot zakoniti zastopnik te družbe, prenesel zneske v skupni vrednosti 7.761,84 EUR, nato pa je P. G. po predhodnem obvestilu o prenosu denarja na račun njegove gospodarske družbe, istega dne dvignil zgoraj navedeno vsoto.

6Sodišče prve stopnje je za dokazana štelo tako objektivni kot subjektivni element udeležbe v širšem pomenu – sostorilstva. Štelo je, da je obsojenec, s tem ko je dal sostorilcem na voljo bančni račun svojega podjetja, odločilno prispeval k storitvi kaznivega dejanja, saj brez njegovega prispevka kaznivo dejanje ne bi moglo biti storjeno, ker storilci z računov oškodovancev denarja ne bi imeli kam nakazati (str. 8 prvostopenjske sodbe). Glede subjektivnega elementa sostorilstva pa je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je obsojenec ravnal „cum animo auctoris“, torej, da je dejanje štel za svoje, saj je opravil dvig denarja v zelo kratkem času po prenakazilu z računov oškodovancev na račun njegove družbe in obrazložilo, zakaj šteje za dokazan tudi njegov direktni naklep za storitev kaznivega dejanja, torej da se je svojega dejanja zavedal oziroma da je vedel, da je denar, ki ga je dvignil, pridobljen s protipravnim vdorom v bančne račune drugih oseb in prenakazilom tega denarja na račun njegovega podjetja ter da tega ni zgolj vedel, temveč si je na ta način tuj denar tudi hotel prilastiti (str. 9 prvostopenjske sodbe).

7Višje sodišče je v razlogih z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijane sodbe (4. točka obrazložitve) ugotovilo, da je nižje sodišče vsa dejstva pravilno ugotovilo, je pa na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo napačen dokazni zaključek, da se je obsojenec zavedal, da sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja velike tatvine in ga tudi hotel storiti, zaradi česar je presodilo, da je v obravnavanem primeru dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tako je štelo, da nista dokazana niti subjektivni element sostorilstva, torej obsojenčeva zavest o skupnem delovanju, kot tudi ne njegov direktni naklep za storitev očitanega mu kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. V razlogih sodbe je navedlo, da je obsojencu sicer nedvoumno dokazano, da je vedel, da je denar, ki ga je dvignil, pridobljen s kaznivim dejanjem, saj je vedel, da podjetje M. d. o. o., katerega edini ustanovitelj in direktor je bil, ne posluje in ni moglo imeti prihodkov iz poslovanja. Vendar po presoji višjega sodišča dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da se je obsojenec zavedal, da je bil na njegov račun nakazan denar prenakazan z računov oškodovancev oziroma da sodeluje pri kaznivem dejanju velike tatvine in da je imel namen protipravne prilastitve spornega denarja. Samo dejstvo, da je denar dvignil v zelo kratkem času po tem, ko so storilci kaznivega dejanja tatvine opravili prenakazilo, ob ugotovitvi, da je obsojenec že večkrat pred tem po nakazilu denarja na enega od računov družbe M., d. o. o., prenakazan denar še isti dan dvignil, po presoji višjega sodišča, ne zadošča za sklep, da se je obsojenec zavedal, da sodeluje pri kaznivem dejanju tatvine, da je to kaznivo dejanje hotel storiti in da je dejanje štel za svoje.

8Višje sodišče pod točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja tudi, da je na podlagi izvedenih dokazov in ugotovljenih dejstev zaključilo, da je obsojenec z ravnanjem opisanem v izreku prvostopenjske sodbe izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ. To kaznivo dejanje stori, kdor stvar večje vrednosti za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča. Nadalje iz obrazložitve izpodbijanje sodbe izhaja, da višje sodišče ne dvomi, da je obsojenec vedel, da je denar, ki je bil nakazan na njegov račun, pridobljen s kaznivim dejanjem, in sicer s t. i. vdorno tatvino, kot naj bi pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, prav tako ni nobenega dvoma, da je obsojenec vedel, da je denar, ki ga je dvignil pridobljen s kaznivim dejanjem ter da je bil on tisti, ki je storilcem kot zakoniti zastopnik dal na razpolago račun družbe, da so nanj lahko prenesli odtujene zneske, nato pa je po obvestilu storilcev o prenosu denarja še isti dan dvignil nakazan znesek, s čimer je denar, ki je izviral iz kaznivega dejanja, pridobil.

9Glede na opis obravnavanega dejanja, kot je naveden v izreku prvostopenjske sodbe, je pritrditi sicer pravilnemu stališču vrhovnega državnega tožilca glede pravne opredelitve dejanja kot kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenčevo dejanje je bilo, kot navaja vrhovni državi tožilec, iz razlogov, ki sta jih navedli že obe sodišči, pomemben in nujen pogoj za uspeh kriminalnega podviga že v času izvršitve kaznivega dejanja. Brez takšnega prispevka kaznivega dejanja velike tatvine na način, kot je bilo storjeno, sploh ne bi bilo mogoče izvršiti. To tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomeni, da je bil v konkretni zadevi izpolnjen objektivni element sostorilstva. V sodbi pritožbenega sodišča uveljavljena razlaga pa ni zgrešena le glede opisanega objektivnega pogoja sostorilstva, ampak tudi v subjektivnem pogledu. Pri tem vrhovni državni tožilec utemeljeno izpostavlja, da okoliščina, da je obsojenca na visoke zneske denarja na računu podjetja opozarjal celo direktor banke in da je za dvig in izročanje gotovine obsojenec prejemal plačilo, kaže na njegovo zavest in voljo za skupno delovanje z osebami, ki so mu zagotavljale nesorazmerne prilive denarja na račun njegovega podjetja.

10Višje sodišče pa v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje sicer vsa dejstva pravilno ugotovilo, da pa je na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo napačen dokazni zaključek, da se je obsojenec zavedal, da sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja velike tatvine in ga kot navaja pod točko 8 obrazložitve sodbe tudi hotel storiti, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Višje sodišče je zato je na podlagi sicer pravilno ugotovljenih dejstev s strani prvostopenjskega sodišča napravilo drugačno presojo teh dejstev (peti odstavek 392. člena ZKP) ter (ker konkretni opis kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi zajema vse zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja) spremenilo odločbo o krivdi tako, da je kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ (prvi odstavek 394. člena ZKP). Iz take formulacije sicer izhaja, da višje sodišče sprejema dejstva, tako kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, le da na podlagi njihove presoje ugotavlja drugačno dejansko stanje. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razvidno, da sodišče druge stopnje ni izhajalo iz dejstev, ugotovljenih v prvostopenjski sodbi, temveč je dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev, dognalo kar samo, tako da je dokaze, ki so bili na glavni obravnavi neposredno izvedeni, presodilo drugače kot jih je nižje sodišče.

11Če pritožbeno sodišče dvomi o pravilnosti presoje neposredno izvedenih dokazov, mora na glavni obravnavi te dokaze samo izvesti ali izpodbijano sodbo razveljaviti, ne more pa dejstev, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov, drugače presoditi. Vendar pa vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v konkretnem primeru uporabe določbe prvega odstavka 394. člena ZKP, ki predpostavlja pravilno ugotovitev dejanskega stanja na prvi stopnji, niti določbe petega odstavka 392. člena ZKP (po kateri v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, ampak ravna po prvem odstavku 394. člena ZKP), ne problematizira. Vrhovno sodišče pa (razen v primeru iz drugega odstavka 424. člena ZKP) po uradni dolžnosti ne more opraviti preizkusa pravnomočne sodbe.

C.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.