VSRS Sodba I Ips 26929/2010-118

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12. 10. 2011 R. G. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika 1 (v nadaljevanju KZ-1) in treh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje dva meseca zapora in za vsako kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po tri mesece zapora ter nato po določbah o steku določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, in pod posebnim pogojem po tretjem odstavku 194. člena KZ-1, da mora v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe poravnati zaostalo preživnino za preživninske upravičenke, mladoletne hčerke A. G., J. G. in N. G., ter da mora redno plačevati preživnino za navedene preživninske upravičenke. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko M. G. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko mu je v plačilo naložilo stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo naknadno odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Kopru je pritožbi zagovornice obsojenega R. G. in oškodovanke M. G. kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornica obsojenega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi sodbi obeh sodišč ter da se v ponovljenem postopku odpravijo očitane pomanjkljivosti.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva namreč deloma uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Ravno tako niso podane kršitve pravil postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbo, da se je med postopkom spremenilo materialno pravo in bi moralo sodišče dejanje obsojenca, opisano pod točko 1 izreka sodbe, presojati po 191. ali 296. členu KZ-1, ki sta za obsojenca ugodnejša, ker definicija kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1 in nasilništva po 296. členu KZ-1 vsebuje tudi zakonski znak „spravljanje v podrejen položaj“, opis dejanja, ki se očita obsojencu pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe, pa tega zakonskega znaka ne vsebuje. Po mnenju zagovornice navedbe o tem, da je obsojenec z oškodovanko „večkrat ponižujoče ravnal (žalitve), ogrožal njeno varnost in z njo grdo ravnal...“, ne omogočajo sklepanja, da je uresničeno „spravljanje v podrejen položaj“ kot element kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena oziroma kaznivega dejanja nasilništva prvem odstavku 296. člena KZ-1. Ker torej pogoji za izrek obsodbe po določilih novejšega zakona niso izpolnjeni, zagovornica zaključuje, da bi moralo sodišče obsojenca oprostiti. Te navedbe zagovornice v zahtevi je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.

6Po določbah o časovni veljavnosti kazenskega zakona tako v prej kot tudi v sedaj veljavnem kazenskem zakoniku se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek 3. člena KZ in prvi odstavek 7. člena KZ-1); le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni, se uporablja zakon, ki je za storilca milejši (drugi odstavek 3. člena KZ in drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje glede vprašanja uporabe milejšega zakona v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče, da spremembe niso takšne, da bi bile za obsojenca ugodnejše, zato je sodišče za dejanja, ki so se zgodila pred uveljavitvijo KZ-1, to je pred 1. 11. 2008, uporabilo zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, to je KZ. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da v obravnavanem primeru KZ-1 za obsojenca ni milejši in da je zato potrebno uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

7Kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je storil, kdor je drugega hudo žalil, z njim grdo ravnal, mu delal nasilje ali ogrožal njegovo varnost in s tem v javnosti ali v družini povzročil ogroženost, zgražanje ali prestrašenost. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 299. člena KZ je bila predpisana kazen zapora do dveh let. To kaznivo dejanje je lahko storil vsakdo, z naklepom, izvršitvena dejanja po prvem odstavku pa so bila našteta alternativno. Poleg posledic storilčevega izvršitvenega dejanja je za obstoj kaznivega dejanja morala nastati tudi ogroženost, zgražanje ali prestrašenost v javnosti ali v družini, te posledice pa so morale biti v vzročni zvezi s storilčevim ravnanjem, med samim dejanjem in to posledico pa je morala biti določena časovna povezanost.

8Dne 1. 11. 2008 je začel veljati nov KZ-1. V KZ-1 je kaznivo dejanje nasilništva opredeljeno v 296. členu. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 296. člena KZ-1 stori, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj. Po novejšem zakonu je kot element kaznivega dejanja določena nova posledica, da mora storilec s svojim ravnanjem "drugega spraviti v podrejen položaj", ni pa več element kaznivega dejanja nasilništva posledica, da mora storilec s svojim ravnanjem "v javnosti ali družini povzročiti ogroženost, zgražanje ali prestrašenost". Predpisana kazen za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 je zapor do dveh let.

9Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem in drugem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti ali kakšni drugi trajnejši skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. V tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je predpisano, da se navedena izvršitvena ravnanja nanašajo tudi na storilca, ki je z osebo, proti kateri so naperjena, živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, dejanja pa so povezana s to skupnostjo.

10Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 zavzelo stališče, da besedna zveza „spravlja v podrejen položaj“ ni ena od alternativno navedenih oblik izvršitvenih dejanj in da tudi ne gre za posledico, vezano samo na izvršitveno ravnanje, ki predstavlja prisiljevanje k delu ali k opuščanju dela. Glede na takšno razlago, ki je obrazložena še z ostalimi izvajanji, je povsem jasno, da je „spravljanje v podrejen položaj“ povezano z vsemi posameznimi izvršitvenimi dejanji in da mora biti v obtožnem aktu opisana taka posledica, če na njen nastanek ni mogoče sklepati že iz dejstev, s katerimi je opredeljeno ravnanje storilca. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo še stališče, da besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more izogniti. Žrtev ne ravna več kot svoboden človek, ampak se zmeraj podreja drugemu. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja.

11Sodišče druge stopnje je glede na opis kaznivega dejanja in glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je skladno z opisom, sklepalo, da so takšne posledice, kot jih navaja Vrhovno sodišče v citirani sodbi, vsebovane tudi v opisu obravnavanega kaznivega dejanja nasilništva, in pravilno presodilo, da je obsojenec s svojimi ravnanji izpolnil tudi zakonski znak „spravlja v podrejen položaj“. Glede na opis kaznivega dejanja nasilništva, za katerega je bil obsojeni pravnomočno spoznan za krivega, ko je obsojenec:

dne 5. 3. 2008 oškodovanko najprej žalil, da je kurba, da ji bo zagrenil življenje in ji zbil smeh z obraza, ji zagrozil, da jo bo ubil in zaklal ter da nikoli več ne bo živela v miru, nato brcnil v stranico postelje in nočne omarice tako, da ju je poškodoval, ji vzel mobilni telefon ter ga vrgel ob tla, tako da se je razbil,

v drugem primeru (dne 23. 9. 2008) oškodovanki zagrozil, da jo bo ubil, z roko zamahnil proti njej in nakazoval, kot da jo bo udaril, nato snel s stene uro in jo vrgel ob tla tako, da se je razbila,

v tretjem primeru v noči iz 25. na 26. 9. 2008 oškodovanko žalil, da je kurba in ji grozil, da jo bo zaklal in ubil, nato večkrat brcnil v omaro in razbil luč na nočni omarici, oškodovanko prijel za vrat in ji zagrozil, da ne bo več živela v miru,

je tudi po stališču Vrhovnega sodišča posledice takšnega obsojenčevega ravnanja, ko je oškodovanka postala objekt obsojenčevega nasilja, brez dvoma mogoče opredeliti kot spravljanje v podrejen položaj (enako tudi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 in I Ips 257/2009 z dne 28. 1. 2010). Z opisanim nasiljem, hudimi žalitvami, grdim ravnanjem in ogrožanjem varnosti je obsojenec tudi po presoji Vrhovnega sodišča ustvaril položaj, ki je bil v inkriminiranem času za oškodovanko M. G. brezizhoden in ki ga ni mogla oziroma ni bila sposobna odvrniti. Zato Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je obsojenec s svojimi dejanji izpolnil tudi zakonski znak „spravljanje v podrejeni položaj“.

12Glede na obrazloženo ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da dejanje, kot je opisano v 1.) točki izreka prvostopenjske sodbe, ne izpolnjuje zakonskega znaka „spravljanje v podrejeni položaj“ in da zato ni kaznivo dejanje po novi kazenski zakonodaji. Ker je ravnanje, kot je opisano v 1.) točki izreka prvostopenjske sodbe, kaznivo tako po KZ kot po KZ-1 je bilo potrebno presoditi še, ali je glede na predpisano kazen novi zakon za storilca milejši. Primerjava predpisanih kazni pokaže, da je bila za kaznivo dejanje nasilništva po 299. členu KZ predpisana kazen zapora do dveh let, medtem ko je pri kaznivem dejanju nasilja v družini po 191. členu KZ-1 predpisana kazen zapora do petih let, pri kaznivem dejanju nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 pa kazen zapora do dveh let. Za obsojenca torej novi zakon, KZ-1, ni milejši, zato je potrebno v obravnavanem primeru na podlagi 3. člena KZ uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, to je KZ, po tem zakonu pa je bil obsojenec tudi spoznan za krivega.

13Neutemeljen je tudi očitek zagovornice, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi obsojenčevo ravnanje pri njegovih hčerkah povzročilo ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, zaradi česar opisano kaznivo dejanje ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva tudi po prvem odstavku 299. člena KZ. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisov vseh treh dejanj ne izhaja le, da je obsojenec vsa tri dejanja storil v navzočnosti njegovih treh hčera, temveč tudi, da so hčerke jokale in bile zaradi njegovega ravnanja prestrašene in ogrožene. Z nadaljnjimi navedbami, da so hčerke po teh dogodkih še vedno rade hodile k očetu, kar kaže na to, da se niso čutile ogrožene in prestrašene, pa zagovornica uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

14Nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa uveljavlja zahteva tudi v delu, ko se ne strinja z dokazno oceno sodišča druge stopnje, ker je zavrnilo pritožbene očitke o neverodostojnosti oškodovanke in priče B. G. z obrazložitvijo, da gre za poudarjanje nebistvenih podrobnosti.

15Zahteva sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, pod katero izvršitveno dejanje šteje posamezno opisano dejanje, zaradi česar je sodba sodišča druge stopnje pomanjkljiva. Navedeni očitek ni utemeljen. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje med drugim presodi pritožbene navedbe. Ob upoštevanju procesne teorije in sodne prakse sodišče druge stopnje presodi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzame o njih stališča in jih ustrezno obrazloži. Slednje pomeni, da se ne spušča v presojo tistih pritožbenih navedb, ki niso pravno relevantne. Glede na to, da navedba abstraktnega besedila ni nujna sestavina opisa kaznivega dejanja, temveč so odločilna konkretna dejstva in okoliščine (tako VS RS v sodbi I Ips 263/2010 z dne 27. 1. 2011), vprašanje, pod katero izvršitveno dejanje je sodišče štelo posamezno opisano ravnanje, ni pravno relevantno in se zato sodišče druge stopnje do teh navedb niti ni bilo dolžno opredeliti. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe (glej točke 9. - 11.), štelo, da je obsojenec z ravnanji, kot so opisani pod a., b. in c. 1.) točke izreka prvostopenjske sodbe, oškodovanko hudo žalil, z njo grdo ravnal, ji delal nasilje in ogrožal njeno varnost. Kolikor zagovornica meni, da posamezno izvršitveno ravnanje, opisano pod a., b. in c. 1.) točke izreka prvostopenjske sodbe, ne ustreza posameznim izvršitvenim ravnanjem iz abstraktnega opisa očitanega kaznivega dejanja, bi morala v zahtevi konkretizirano pojasniti, katero je to ravnanje in zakaj po njenem mnenju ne ustreza abstraktnemu opisu kaznivega dejanja. Ker zagovornica tega ni storila, se Vrhovno sodišče do njenih navedb ni moglo opredeliti.

16Zagovornica v zahtevi uveljavlja tudi razlog bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče med zaslišanjem ni dopustilo določenih ključnih vprašanj obsojenca, ki jih v zahtevi tudi izrecno citira. V zvezi z navedenim očitkom Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru, v tem delu ni obrazložena. Čeprav ZKP posebej ne določa, kako mora biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne le navesti zakonske razloge, iz katerih vlaga zahtevo (prvi odstavek 420. člena ZKP), temveč mora tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. V obravnavanem primeru pa v zahtevi ni navedeno, katero absolutno bistveno kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP je sodišče zagrešilo oziroma kako je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, če zagovornica uveljavlja kršitev pravil postopa po drugem odstavku 371. člena ZKP, zato ni bilo moč preizkusiti utemeljenosti uveljavljenih kršitev pravil postopka.

C.

17Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja,zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

18Glede na premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).