135. člen KZ

Grdo ravnanje v smislu drugega odstavka 135. člena KZ-1 so vsa tista ravnanja, s katerimi storilec prizadane oškodovancu manj intenzivne telesne ali duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razžalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe, posledice pa se kažejo v prizadeti telesni ali duševni celovitosti oškodovanca.

Z vidika civilnopravnega pojmovanja "namena" je pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je prvi toženec v zvezi s posebno hudimi poškodbami, ki jih je povzročil A. A.-ju, ravnal z eventualnim naklepom in da obstaja vzročna zveza med povzročenimi posebno hudimi posledicami in smrtjo A. A.. V tem delu je civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega o kazenski odgovornosti oziroma krivdi kot enem temeljnih elementov kaznivega dejanja (14. člen ZPP). Upoštevaje zgoraj opisano civilnopravno pojmovanje "namena" pa ni pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos prvega toženca do povzročene posledice, torej, ali je želel povzročiti smrt tožnikovega sina ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot "stranska posledica" njegovega ravnanja.

Pravdno sodišče lahko ugotovi dejstva drugače kot kazensko sodišče, vendar le v okviru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče.

Delež tožnice na nepremičnini ni sporen. V skladu z ZZZDR se domneva, da imata zakonca na skupnem premoženju vsak polovični delež. Toženec konkretnih ugovorov v zvezi z višino deleža tožnice ni podal. Še več: skupno premoženje je bilo po ugotovitvi deležev na predlog zakoncev razdeljeno po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine (sodna poravnava 08. 05. 2009). Upoštevaje vse to se izkaže, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati ½ solastnega deleža na nepremičnini, napačna.

Obdolženčevo ravnanje glede na vrsto le-tega, intenzivnost, trajanje in predvsem enkratnost, ne omogoča zaključka, da je to pri oškodovanki povzročilo nemoč, strah in vznemirjenje večje intenzivnosti (in) ali daljšega trajanja. Razen tega je pri kaznivih dejanjih nasilja v družini praviloma podana neka določena kontinuiteta storilčevih ravnanj in ko lahko vsebinsko raznovrstna agresivna ravnanja preidejo celo v ustaljen vzorec obnašanja v določenem okolju – v družini.

1. S tem, ko je priča spustila glavo že nezavestnega oškodovanca na tla, vzročna zveza med opisanim ravnanjem obdolženca in nastalo prepovedano posledico ni bila prekinjena. 2. Obdolženčevo ravnanje, ko je oškodovanca, ki ga je le izzival, odrinil, da je padel, nato pa ga na tleh ležečega še dvakrat brcnil v glavo, ni mogoče oceniti kot nujno, saj ga oškodovanec ni napadel, obdolženčevega ravnanja pa ni mogoče oceniti kot obrambo, ki je bila glede na ravnanje oškodovanca neizogibno potrebna.

Zaradi osebne spremenjenosti obtoženca v posledici razvoja sindroma odvisnosti od alkohola in alkoholnega psihoorganskega sindroma, vpliva odnosov v družini ter čustveno nasičenost situacije, katere ni načrtoval, je v celoti sprejemljiv zaključek, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. V okviru te je ravnal z direktnim naklepom kar dokazuje uporabljeno sredstvo, moč zamaha in dejstvo, da oškodovancu - očetu ni pomagal. Dejanja ni storil v silobranu ali prekoračenem silobranu, saj manjka za to potreben element istočasnosti protipravnega napada in neizogibno potrebne obrambe. Po odvzemu palice očetu ta ni več bil v fazi napada in glede tega obtoženec tudi ni bil v zmoti (putativni silobran), saj oškodovanec ni storil ničesar več. Zaradi napada in ne odvračanja kakšne druge nezakrivljene nevarnosti pa ni mogoče govoriti tudi o skrajni sili. Zatrjevano ravnanje v smislu IV. odst. 135. čl. KZ - na mah pa izključuje okoliščina, da napad in žaljivke s strani oškodovanca pri normalno občutljivem človeku objektivno ne bi povzročile reakcije katero je izkazal obtoženec. To je pripisati njegovim subjektivnim lastnostim in stanju, v katerem se je takrat

Kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ ne sodi med kazniva dejanja, ki jih smiselno more storiti le ena oseba (tako imenovane lastnoročne delikte); mogoče ga je storiti tudi v sostorilstvu. Neposreden obsojenčev prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja (obsojenec je organiziral pretep oškodovanca, ga zvabil v grmovje, kjer sta ga pričakala dva doslej neznana sostorilca, ga zbila na tla ter ga s koli udarjala po telesu in brcala) je bil najmanj enakovreden izpolnjevanju znakov kaznivega dejanja, in opravičuje pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja kot posebno hude telesne poškodbe.

"Ugotovljena bistvena zmanjšana prištevnost načelom zmanjšuje kazensko odgovornost,spet pa ne tako, da kaznivo dejanje samo zato ne bi moglo biti storjeno z direktnim naklepom.

Napačna ali nepopolna utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak bi lahko bila le kršitev postopka po 7. odstavku 364. člena istega zakona, ki je bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo pod pogojem, da je vplivala na zakonitost sodbe. Pri kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po 135. členu KZ odpustitev kazni (44. člen KZ) ni mogoča.

Pri telesnih poškodbah velja, da se ne dajo vnaprej odmeriti in se zato šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel telo drugega, imel v naklepu tudi poškodbo, ki jo je z napadom dejansko povzročil (dolus generalis). Tako pravilo velja tudi za temeljno obliko posebno hude telesne poškodbe, medtem ko glede kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja za ugotovitev naklepa storilca v razmerju do odvzema življenja ne zadoščajo iste okoliščine, kot se kažejo pri splošnem naklepu v razmerju do telesnih poškodb. Če obdolženec v svoji obrambi zatrjuje neko dejstvo (onus preferendi), slednjega ni dolžan dokazati, marveč je sodišče dolžno njegovo trditev preizkusiti. Če pa ostane obdolženec v pogledu dokazovanja pasiven, s tem prevzema tveganje, da bo sodišče o dejstvih sklepalo na podlagi izvedenih dokazov in da bodo zaradi njegove neaktivnosti dejstva, ki so mu v korist, ostala neugotovljena.

Presoja opisa kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ.

Ker je obsojenec z dvema izvršitvenima dejanjema (uporaba sile zoper oškodovanca zaradi protipravne prilastitve oškodovančevih premičnin in odvzem le-teh; pretepanje oškodovanca) uresničil dvoje prepovedanih posledic (protipravna prilastitev tujega premičnega premoženja; povzročitev za življenje oškodovanca nevarne telesne poškodbe, zaradi katere je oškodovanec umrl), gre pri njegovem ravnanju za realni stek dveh kaznivih dejanj - ropa in posebno hude telesne poškodbe. Pri tem pravno ni pomembno, v kakšnem časovnem razmaku sta bili kaznivi dejanji storjeni.

Za opredelitev kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po čl. 135/II in I KZ mora sodišče zanesljivo ugotoviti, da je obtoženec povzročil eno od oblik posebno hude telesne poškodbe, predvideno v I. odst. navedenega člena, pa tudi, da je poškodovani zaradi takšne poškodbe umrl, pri čemer je njegovo smrt treba pripisati njegovemu malomarnemu ravnanju, med samo poškodbo in smrtjo pa mora biti podana tudi vzročna zveze. Ker sodišče prve stopnje v razlogih sodbe malomarnega odnosa sploh ni ugotavljalo, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in jo je bilo zato potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti.

Oškodovanec je nedvomno umrl zaradi poškodb, ki mu jih je s kijem povzročil obtoženec in ne zaradi morebitnega udarca z glavo ob padcu ob pločnik, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Utemeljeno je tudi zavrnilo pregled kija in rekonstrukcije, kajti dejansko stanje je bilo v celoti razjasnjeno z izpovedbami prič ter z ogledom. Obtoženčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja niso bile bistveno zmanjšane, ker je udaril oškodovanca s kijem po glavi, ki je nedvomno občutljiv vitalni del telesa in se je zavedal, da mu lahko povzroči posebno hudo poškodbo ter je v to privolil, istočasno pa bi se tudi moral in mogel zavedati, da zaradi poškodbe glave oškodovanec lahko umre, kar se je tudi v resnici zgodilo. Glede na obtoženčeve zdravstvene razmere in časovno odmaknjenost dejanja je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo nekoliko previsoko kazen, zato je ob uporabi omilitvenih določil kazenskega zakonika v tej smeri ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika ter izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obtožencu izreklo kot primerno kazen dve leti in šest mesecev zapora.

Če sodišče na podlagi drugih dokazov, ki jih ima na razpolago ugotovi, da je obtoženec kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po 4. odst. v zvezi s 1. odst. 135. člena KZ storil na mah, odreditev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotavljal močno razdraženost pri storilcu, ni potrebna.