299. člen KZ

Kazenskopravni pojem družine kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva je lahko tudi širši od pojma družine, kot ga opredeljuje sedaj veljavni ZZZDR. Odločilno je zgolj dejansko razmerje skupnega življenja in bivanja članov takšne socialne skupnosti, ki je po svojih osnovnih značilnostih podobna zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti je rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera.

Z opisanim nasiljem, hudimi žalitvami, grdim ravnanjem in ogrožanjem varnosti je obsojenec ustvaril položaj, ki je bil za oškodovanko brezizhoden in ki ga ni mogla oziroma ni bila sposobna odvrniti - s tem je obsojenec izpolnil zakonski znak „spravljanje v podrejeni položaj“.

Besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ ni mogoče razumeti samo kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo, tako da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti.

Kršitev kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji kot razlog iz 5. točke 372. člena ZKP bi bila podana le v primeru, če bi bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

Presoja pravne opredelitve obsojenčevega ravnanja kot kaznivo dejanje nasilništva.

Obramba, ki se šele v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na nujnost odreditve izvedenstva, ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi izvedba tega dokaza lahko odločilno vplivala na drugačno presojo izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče, zato ni mogoče sklepati na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Vsake protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ni mogoče opredeliti kot nasilništvo.

Če je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo je uveljavljal zagovornik, pritožil pa se je tudi državni tožilec, a njegova pritožba zaradi razveljavitve ni bila obravnavana, lahko državni tožilec v novem sojenju obtožbo spremeni.

Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Ker niti iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1 niti iz razlogov sodbe ne izhaja, da je bil zaradi obdolženčevega ravnanja oškodovanec spravljen v podrejen položaj (obdolženec je namreč oškodovancu zagrozil le enkrat, zato ni mogoče govoriti o oškodovančevem strahu večje intenzivnosti in trajanja), dejanje, ki se očita obdolžencu, nima vseh znakov kaznivega dejanja nasilništva po novem 296. členu KZ-1 (in je zato za obdolženca milejši zakon). Obdolženec je s tem, ko je zbujal B. in Z. B. ponoči, jih nadlegoval po telefonu in jim onemogočal uporabo lokalne ceste z nameščanjem ovir nanjo, vsekakor ravnal protipravno in je oškodovance s takšnim ravnanjem vznemirjal in jim oteževal dostop do njihove zemlje, ni pa to njegovo ravnanje predstavljalo znakov kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1. Obdolženec namreč ob teh dejanjih oškodovancem ni grozil ali zoper njih uporabljal sile, z nameščanjem ovir na lokalno cesto pa jim tudi ni omejeval njihovih pravic z nasiljem.

Glede na dejstva, ki kažejo na dejansko razmerje skupnega življenja in bivanja obsojenca z oškodovanko, ki jih je sodišče štelo za dokazane, je pravilno sklepanje o obstoju zakonskega znaka, ki se nanaša na družino oziroma družinsko skupnost in s tem zaključek, da je obsojenec izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ oziroma nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1.

V opisu kaznivih dejanj nasilništva, za kateri je bil obsojec spoznan za krivega, ko je (skupaj s sostorilcem) oškodovance najprej z udarcem v glavo zbil na tla, nato pa jih na tleh ležeče udarjal in brcal po glavi in telesu, pri čemer so oškodovanci utrpeli več poškodb, je posledico tega ravnanja, ko na tleh ležeči oškodovanci niso več svobodno odločali o svojem ravnanju in so postali objekt obsojenčevega nasilja, moč opredeliti kot spravljanje v podrejen položaj.

Glede na časovni okvir obtožencu očitanih kaznivih dejanj in vrsto le-teh, gre za enotno obdobje in obtoženčevo kontinuirano ravnanje, ki ga je potrebno pravno opredeliti kot eno samo kaznivo dejanje. Enako ravnanje obtoženca, v katerem so znaki tako kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ kot izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 191. člena KZ-1, ni moč opredeliti zgolj po prej veljavnih določbah KZ, ker z navedeno zakonsko določbo ne bi bila pokrita celotna kriminalna količina obtoženčevega ravnanja, zato je potrebno uporabiti določbo sedaj veljavnega KZ-1, ki je za obtoženca milejši zaradi dejstva, da je v posledici uporabe te določbe celoten procesni položaj obtoženca ugodnejši zaradi krivdoreka o le enem kaznivem dejanju na škodo M. D.

Kadar je izvršitveno dejanje nasilništva storjeno na javnem kraju in je zaradi tega prišlo do posledic, kot so občutek ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti pri vsaj še eni osebi poleg oškodovanca ali pri dveh ali več oškodovancih, je treba šteti, da so te posledice nastale v javnosti.

Spravljanje v podrejen položaj je zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 in ne le ena od njegovih izvršitvenih oblik - v obtožnem aktu mora biti nastanek takšne posledice zatrjevan oziroma opisan, kolikor njen nastanek ni razviden že iz samega ravnanja storilca.

Če obdolženčevo ravnanje tako po kvantiteti kot kvaliteti ne presega ravnanja, ki pomeni uresničitev kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ oziroma ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, njegovega dejanja ni mogoče opredeliti (tudi) kot kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1.

V času odločanja o pritožbi se je že začel uporabljati nov Kazenski zakonik - KZ-1, od 1.11.2008, ki od prej veljavnega Kazenskega zakonika (KZ) in v njem predpisanih šestih varnostnih ukrepih zdaj predpisuje le tri varnostne ukrepe (69. člen), med njimi ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Pritožbeno sodišče je zato izrek o na prvi stopnji izrečenem varnostnem ukrepu obveznega zdravljenja alkoholikov spremenilo tako, da se ukrep obdolžencu ne izreče.

Obdolženčevo grdo ravnanje nad staršema je še vedno izvršitveno ravnanje v smislu nasilniškega obnašanja, kot je opredeljeno v 1. odstavku 296. člena KZ-1, vendar opis ne vsebuje nadaljnjega elementa tega kaznivega dejanja, to je nastanka posledice storilčevega izvršitvenega dejanja pri oškodovancu, v konkretnem primeru, da naj bi bil vsak od staršev z obdolženčevim grdim ravnanjem nad njima, spravljen v podrejen položaj. Posledica obdolženčevega izvršitvenega dejanja, ki pa je opisana v dejanju, pa ni več element kaznivega dejanja nasilništva po KZ-1. So pa v opisu obdolženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 135. člena KZ-1, ki ga stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo, predpisana kazen pa je denarna kazen ali zapor do enega leta. V skladu z določbo 2. odstavka 135. člena KZ-1 se pregon za to kaznivo dejanje začne na predlog. Neobstoj predloga za pregon pri predlagalnem deliktu izključuje nadaljnji kazenski pregon obdolženca, zato pritožbeno sodišče obstoja milejšega kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1 ni

Ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, ki ob izreku prvostopne sodbe še ni obstajal, je pa veljal v pritožbenem postopku. V času odločanja o pritožbi je začel veljati Kazenski zakonik (KZ-1) in sicer 1.11.2008, ki od skupaj prej predpisanih šestih varnostnih ukrepov zdaj predpisuje le še tri varnostne ukrepe, pri čemer med njimi ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na prvi stopnji izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov odpravilo.

Kaznivo dejanje nasilništva (zakonski znak kaznivega dejanja, da je obdolženec v javnosti ali v družini povzročil ogroženost, zgražanje ali prestrašenost), je podano tudi, če druge osebe za dejanje zvedo kasneje, ravnanje pa je takšno, da jih je vznemirilo, ko so za dejanje zvedeli.