194. člen KZ-1

Pritožbeno sodišče poudarja, da KZ-1 v 194. členu določa izvršitveno ravnanje "ne daje preživnine", ki ga teorija in sodna praksa praviloma navezujeta na neplačevanje mesečnih obrokov preživnine oziroma neizpolnjevanje dolžnosti preživninskega zavezanca, kot je to določeno z izvršljivim naslovom. Slednje najprej ne more utemeljevati ocene prvostopenjskega sodišča, da ni bilo moč z gotovostjo ugotoviti, da je bil obtoženi zmožen "redno plačevati preživnino" v obdobjih, ki jih je iz izreka izpustilo in to po tistem, ko je ugotovilo, da je bil zmožen plačati preživnino (iz prihrankov), predvsem pa, da tudi v letih, ko so izkazani dohodki, oškodovanki ni plačal niti dela, niti simboličnega zneska, skratka nič. Obdolženi iz naslova preživnine ni praktično plačal ničesar, zato obdobja 13 let tudi ni moč municiozno in formalno drobiti na leta, mesece in določbe izvršilnih predpisov (ZIZ) oziroma zaradi, kot to pravilno poimenuje tožilec, "matematične zagotovitve eksistenčnega minimuma", ko pa je imel obdolženi eksistenčni minimum že dejansko zagotovljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tak način plačevanja preživnine, pa četudi je deloma izkazan, ne potrjuje realnega obsojenčevega vpogleda v potrebo po vzpostavitvi ustreznega odnosa do pravnomočne sodbe: obsojeni bi, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, kljub temu, da njegova vpetost v projekt ne more biti povsem brez pomena, vendarle moral sprevideti, da dolgoletno ukvarjanje z novim sistemom krožnega gospodarstva, ki praktično ne prinaša oprijemljivih dohodkov, ne zagotavlja finančne varnosti otrok, pa tudi, da je zagotavljanje njihove finančne varnosti prva očetovska naloga. Le sprejemanje obveznosti preživljanja otrok kot svoje osnovne obveznosti, in ne pristajanje na subsidiarne in zato nujno nezanesljive finančne zaščitnike, bi moglo predstavljati ustrezno dejansko podlago za zaključek, da bo obsojeni v prihodnosti storil vse, kar je v njegovi moči, da bo preživninskima upravičencema zagotovil finančno stabilnost, tudi na račun morebitne spremembe delovnega udejstvovanja. Prav obsojenčevo stabilno in predvidljivo finančno stanje, ki ga predmetni projekt očitno ne zagotavlja, je garancija zaščite dobrine, ki jo varuje tudi obravnavano kazn

Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do svojega sina - oškodovanca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo spremeniti.

Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine ni potrebno, da bi ta vseboval natančen obseg virov sredstev storilca, temveč za popoln opis zadostuje že navedba virov finančnih sredstev oziroma že pridobljenih finančnih sredstev, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal (na primer, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno). Glede na navedeno izhodišče je problematiziran zakonski znak v obravnavanem primeru v opisu dejanja z navedbo "da je obsojenec imel prihodke in bil delovno zmožen" še v zadostni meri konkretiziran. Sodišči sta izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ustrezno uporabili določbo četrtega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec v času teka zastaralnega roka izvršil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen do treh let zapora, je pravilen zaključek sodišč, da je obsojenec s tem v relevantnem obdobju izvršil hujše kaznivo dejanje. Ključen za

Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo

Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen. Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.

Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zas

Ker je izvršitveno ravnanje izpolnjeno tudi, "če zavezanec ne izpolnjuje preživninske obveznosti na način, določen s pravnomočno in zavezujočo sodbo sodišča, ampak na drug način", v obravnavanem primeru torej kasneje, se tako kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec v inkriminiranem obdobju preživnine za hčerki ni plačeval, čemur s tem, ko je navedel, da je preživnino zanju začel plačevati 28. 12. 2018, niti ni oporekal. Vsak starš se mora za svoje otroke truditi in jih preživljati sproti (torej v času nastanka vsakodnevnih osnovnih potreb in ne za nazaj), tega pa obdolženec ni storil, zato ga niti njegov izgovor, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 256/2009 ni razvidno, do kdaj je preživnino dolžan plačevati in da vse do danes ni dobil nobenega dokumenta, da hčerki študirata oziroma obiskujeta srednjo šolo, nikakor ne odvezuje plačila preživnine.

Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe zato, ker ni dokazano, da je obdolženec storil dejanji, katerih je obtožen. Nasprotno temu, pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tako razloge, iz katerih izhaja, da dejanji, ki sta mu očitani, po zakonu nista kaznivi dejanji, kakor tudi razloge, ki so rezultat dokazne presoje v postopku izvedenih dokazov, in sicer da ni dokazano, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji.

Bistvo plačevanja preživnine je v dolžnem odvajanju dela sredstev preživninskega zavezanca, preživninskemu upravičencu. Ker sta ustrezna starost in pridobitna sposobnost predpostavki ali splošna pogoja za zmožnost plačila preživnine, se je bilo strinjati s sodiščem prve stopnje, da jima v opisu obravnavanega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 morajo slediti še druge okoliščine, po katerih bo jasno razvidno, da je obdolžena imela neposredni dostop do navedenih sredstev zaradi zaposlitve, prihrankov in drugega premoženja oziroma, da je imela vsaj konkretno možnost dostopa do teh sredstev, pa je kljub dolžnosti plačila preživnine ni uporabila.

V skladu z določbo 441. člena ZKP se sme ugovor krajevne pristojnosti v skrajšanem postopku podati le do začetka glavne obravnave, torej do predstavitve obtožnega predloga s strani tožilca (prvi odstavek 443. člena ZKP). V drugi vrsti pa je pojasniti, da je kaznivo dejanje neplačevanja preživnine storjeno tudi na kraju, kjer živi storilec in je prišlo do katere od oblik izvršitve kaznivega dejanja. Ker gre v obravnavani zadevi za kazensko zadevo, pa pritožba ustalitve krajevne pristojnosti ne more omajati niti s sklicevanjem na Uredbo Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. 12. 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah. Zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev sodnika zavrže, pa ni pritožbe, zato je razpravljajoča sodnica z glavno obravnavo utemeljeno nadaljevala ter jo glede na obširno izveden kazenski postopek tudi zaključila in razglasila sodbo. V celoti je namreč pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da ima plačevanje preživnine, po zadovoljitvi osnovnih eksistenčnih potreb zavezanca, prednost pred vsemi ostalimi finančnimi obveznostmi.

Dejstva in pravo niso v razmerju vzroka in posledice kot to posredno izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, temveč sta pogoja, ki vsak zase določata pravilnost posamezne sodne odločbe. Če dejstva niso bila pravilno ugotovljena do pravilne ali napačne uporabe prava, ki šele sledi ugotavljanju dejstev ne more priti, kot po drugi strani pravilno ugotovljena dejstva, pravilne uporabe prave ne morejo zagotoviti. Od tod samostojnost izpodbojnih razlogov v prvem odstavku 370. člena ZKP in od tod razlika v posledicah iz prvega odstavka 392. člena ZKP, ko torej dejstva niso bila pravilno ugotovljena in v posledicah iz prvega odstavka 394. člena ZKP, ko so bila dejstva sicer pravilno ugotovljena, pa je bilo treba ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo. Ko se pritožnik sklicuje na zmoto o okoliščinah zaradi katerih storilec misli, da je dejanje dopustno iz drugega dela prvega odstavka 30. člena KZ-1, najprej prezre opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, po katerem je bila obdolženčeva preživninska obveznost iz 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih individualizirana z izdatkom sodne poravnave kot sodno odločbo, ki že po sebi ne more biti nadomeščena z nefo

Okoliščina, da je preživnina bila v tistem času delno poplačana v izvršilnem postopku, pa na kazensko odgovornost obdolženca ne more vplivati.

Izrek je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. V prvi vrsti je temu tako, ker se skupni znesek 7.388,00 EUR, ki bi ga naj obdolženec dolgoval, ne sklada s postavkami zneskov, ki so za posameznega otroka opredeljeni v alinejah opisa kaznivega dejanja pod točko 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe. V drugi vrsti pa k nerazumljivosti izreka prispeva dejstvo, da bi naj bila od skupnega zneska 7.388,00 EUR odšteta že izvršena plačila v skupni vrednosti 2.500,00 EUR, pri čemer niti iz izreka niti iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, za katerega otroka so bila posamezna plačila izvršena in na katero od dveh kaznivih dejanj se navedena zneska nanašata.

V opisu kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 mora biti zmožnost plačevanja preživnine konkretizirana z določno opredeljenimi obdolženčevimi viri finančnih sredstev oziroma že pridobljenimi finančnimi sredstvi, s katerimi bi obdolženec preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal.

Obravnavani kazenski postopek je bil uveden na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca, ki ga je na naroku za glavno obravnavo umaknil, pregon pa je nadaljeval oškodovanec kot tožilec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženko hkrati oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca (I. točka izreka) in zavrnilo obtožbo državnega tožilca (II. točka izreka). Takšna odločitev ni pravilna, saj je po tožilčevem umiku obtožnega akta oškodovanec nadaljeval kazenski pregon, zato sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe (prvi odstavek 61. člena ZKP), saj slednjo izda le, če oškodovanec izjavi, da ne bo nadaljeval kazenskega pregona. Do umika obtožnega akta, ki je po 1. točki 357. člena ZKP razlog za izdajo zavrnilne sodbe, je bil upravičeni tožilec državni tožilec in ne oškodovanec. Slednji je prevzel pregon in s tem postal stranka šele po umiku, zato se ne more pritožiti zoper zavrnilno sodbo, ki je bila (nepravilno) izdana kot posledica tožilčevega umika obtožnega predloga, kar pomeni, da bi zavrnilno sodbo, ki je bila izdana na podlagi umika obtožnega akta lahko s pritožbo izpodbijal le državni tožilec, česar ni storil. Ker lahko pritožbeno sodišče pravilnost in zak

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo, da je bila vsa preživnina s strani obdolženčevega delodajalca plačana izključno po izvršilnih sklepih in ne prostovoljno, kot bi bil to obdolženec dolžan plačevati. Ob pravilni razlagi v očitanem obdobju veljavnih določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je nadalje sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je imel delodajalec obdolženega, kljub minimalni plači slednjega, zakonsko podlago za izvrševanje sklepov o izvršbi in da se je zato v obravnavanem obdobju z rubežem lahko poseglo na obdolženčevo plačo za celotni znesek preživnine. Obširne pritožbene navedbe zagovornika s konkretizacijo posameznih nakazil dolžnih zneskov preživnine v posameznih letih pod obtožbo, za odločitev v zadevi niso relevantne. Vsa ta plačila se namreč nanašajo na prisilno izterjavo dolžnih zneskov preživnine in ne prostovoljno izpolnitev obdolženca, pri tem pa je za odločitev o obtožbi povsem nepomembno, na kakšen način je bila izvršba realizirana, ali torej z rubežem obdolženčeve plače, ali pa z rubežem sredstev na njegovem TRR.

Pritožbi ni mogoče odreči pravilnosti tudi, ko opozarja na nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih, to je tistih, ki so bila podlaga za presojo sodišča prve stopnje o obdolženčevi zmožnosti plačila preživnine za oba otroka v času, ko je prejemal dohodke.

Kakšno konkretno kršitev ZKP bi naj zagrešilo prvostopno sodišče s tem, ko je na izrecno željo in vztrajanje obrambe na glavni obravnavi dne 28. 8. 2017 zaslišalo obdolženčevo ženo D.H., ki je očitno na obravnavo pristopila (ne da bi jo sodišče vabilo) po navodilih obrambe, pritožnik ni pojasnil. Da bi zaradi zaslišanja navedene priče prišlo do kakršnihkoli kršitev ZKP v škodo obdolženca, pa pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

Zato bi izrek napadene sodbe moral vsebovati zgolj obdobje neplačevanja preživnine po datumu izvršljivosti izvršilnega naslova, kar pa v obravnavani zadevi glede na zgoraj navedeno ni primer. Sodišče prve stopnje je takšnemu nejasnemu izreku opisa kaznivih dejanj sledilo, v napadeni sodbi pa navedlo tudi razloge za obdobje, ki ne obsega časa po izvršljivosti izvršilnega naslova, kar je lahko predmet obravnavanega kazenskega postopka, ne pa tudi civilno pravno razmerje. Zato se pritožbeno sodišče, z razlogi napadene sodbe, ki sledi nerazumljivemu izreku, ni moglo ukvarjati.