3. člen KZ

Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ. Jezikovna razlaga te določbe pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova. Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin, ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb. Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna

Če naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil neugotovljenega dne v daljšem časovnem obdobju, ko sta veljala dva kazenska zakona, je treba v njegovo korist šteti, da je dejanje izvršil v času veljavnosti milejšega zakona, v konkretnem primeru tistega, po katerem je kazenski pregon zastaral.

V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovneg

Bistvo očitka pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ je v nezvestobi gospodarski družbi, bolj konkretno pa v zlorabi zaupanja, ki je storilcu podeljeno v njegovi funkciji oziroma s pooblastilom. V opisu izrabe položaja na način, ki je očitan obtožencu in opisan v izreku, je protipravnost dovolj jasno in razumljivo opredeljena. Obtoženi je imel dvojno in interesno konkurentno funkcijo, v dveh gospodarskih družbah, kar mu je samo po sebi (v sostorilstvu z obtoženo B. B.) omogočilo očitano zlorabo položaja v družbi Z. Iz opisa tako povsem konkretizirano izhaja očitek, da je v imenu svoje družbe U. izdal fiktivne račune družbi Z., katere premoženjske interese bi moral varovati v funkciji predsednika nadzornega sveta, funkcija predsednika nadzornega sveta mu je namreč sama po sebi prepovedovala opustitev dolžne skrbnosti, nadzora, ki se v predmetni zadevi povsem ustrezno oziroma konkretizirano opisuje z očitkom, da je v imenu in za račun družbe U., izdal fiktivne račune oškodovani družbi. Pritožbeno sodišče zavrača očitke zagovornice obtoženega, da je sodišče s širitvijo obdobja storitve kaznivega dejanja nedovoljeno in v škodo obtoženega prekorač

Sprememba obtožnice na način dodajanja zakonskih znakov tako, da očitek ustreza pravni opredelitvi s predpisanimi daljšimi zastaralnimi roki, in to v fazi po pravnomočni obtožnici ter pred izvedbo dokaznega postopka, po tem, ko je bil tožilec seznanjen z obrambnimi predlogi za ustavitev postopka zaradi zastaranja, predstavlja uveljavljanje tožilskega upravičenja v nasprotju z namenom instituta spremembe obtožnega akta po členu 344 ZKP, ki temelji na načelu iskanja materialne resnice po 17. členu ZKP, in je zato nedopustna. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno odreklo pravno relevantnost vloženi spremembi obtožnice, saj je tožilec s tem procesnim dejanjem svoje zakonsko upravičenje v nasprotju z njegovim pravnim smislom presegel v škodo obtožencev. Sodišča prve stopnje v fazi pravnomočne obtožnice ni mogla zavezovati dolžnost, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali v obtožnici zajeti konkretni očitki morebiti ustrezajo za obtožence zaradi predpisanih daljših zastaralnih rokov (še kaki) strožji pravni kvalifikaciji; pritožnikova razlaga določbe drugega odstavka člena 354 ZKP je procesnopravno pomotna. Z zavzemanjem za drugačno pravno kvalifikacijo bi prvostopenjsko sodišče

Krajevno pristojno je sodišče, na območju katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, če pa je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno na območju raznih sodišč ali na meji teh območij ali če je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno, pa je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka. Obtožencema se očita kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, storjenim na škodo družbe B. d.o.o. (sedaj C. d.o.o.) iz Ljubljane. Glede na zagroženo kazen za obravnavano kaznivo dejanje je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, upoštevaje kraj storitve kaznivega dejanja (Ljubljana) pa je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je v tej kazenski zadevi sodilo stvarno in krajevno pristojno sodišče. Obtoženčeva zagovornica je pri sodišču prve stopnje sicer predlagala združitev tega kazenskega postopka s kazenskim postopkom, ki je zoper obtoženega A. A. tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 68322/2010, vendar je sodišče njen predlog s

Osrednja teza pritožb je, da bi moralo prvostopenjsko sodišče za obtožence uporabiti KZ-1A kot milejši zakon. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je novela KZ-1A v 240. členu kot dodaten zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti določila delovanje "pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti", s čimer je kaznivemu dejanju podelila status kaznivega dejanja pravega delictum proprium. Kazenski zakonik, pa tudi vse kasnejše novele KZ-1, so namreč krog storilcev tega kaznivega dejanja zarisali zgolj z uporabo dikcije "Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ...". V preostalem delu se sicer opis tega kaznivega dejanja v zakonu ni bistveno spreminjal, enake so ostale tudi zagrožene kazni. Zahteva po t. i. vodstvenem ali nadzorstvenem položaju storilca kot dodatni znak kaznivega dejanja oži krog storilcev, pri čemer mora tožilstvo seveda dokazati tudi ta dodatni zakonski znak. Zato je načeloma norma 240. člena KZ-1A dejansko milejša za storilce, za katere vodstveni oz. nadzorstveni položaj ni izkazan. Sodna praksa vodenje oziroma nadzor gospodarske dejavnosti po določbi 240. člena KZ-1A opredeljuje kot vodenje in sodelova

Zahteva za izročitev tujca je bila vložena na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, ki sta jo podpisali tako Republika Slovenija kot Republika Črna Gora. Ker pa slednja MEKIDP4 ni ratificirala, velja 10. člen Konvencije, ki določa, da se izročitev ne odobri, če je zahtevana oseba po zakonu pogodbenice prosilke ali zaprošne pogodbenice postala izvzeta iz pregona ali kaznovanja zaradi zastaranja. Prvi odstavek 9. člena MEKIDP4 namreč določa, da predmetni protokol začne veljati za vsako državo podpisnico, ko ga ratificira, sprejme ali odobri, česar pa Republika Črna gora ni storila. Glede na čas storitve kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje upoštevajoč določbo 3. člena takrat veljavnega KZ RS pravilno ugotovilo, da je za obsojenca milejši Kazenski zakonik (KZ-1), ki je začel veljati 1. 11. 2008 in ki je v 92. členu določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo 15 let od obsodbe na zapor nad 10 let. Nespremenjena je ostala tudi določba, ki opredeljuje začetek teka zastaranja izvršitve kazni, po drugem odstavku 94. člena KZ-1 pa zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim ugotovitvam sod

Če se po storitvi kaznivega dejanja kazenski zakon spremeni, se kasnejši zakon uporabi kot milejši le v primeru, če velja takšna presoja za zakon v celoti, to je za njegov splošni in posebni del.

Neoporečna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je čas storitve kaznivega dejanja november 2007 in oktober 2008, ko sta bila izdana sklepa o dedovanju, s katerimi je naknadno najdena zapuščina pokojne C. F. K. prešla na njuna dediča, sedaj oškodovanca M. K. in J. K. Glede protipravne prilastitve kuponov obresti, ki so zapadli pred izročitvijo obveznic, pa je pravilno naziranje prvega sodišča pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, da gre v tem primeru za generične stvari (obveznice brez serijske številke), pri katerih ni mogoče slediti tezi obrambe, da naj bi obtoženka obveznice pripadajoče upravičenki C. F. K. prodala že v letih 2000 oziroma 2001.

Ob uporabi pravilnega, za konkretnega obsojenca (naj)milejšega zakona, tj. KZ-1, je izvršitev denarne kazni zastarala po treh letih od pravnomočnosti obsodilne sodbe, zato ni podlage za spremembo neplačane in neizvršljive denarne kazni v kazen zapora.

Zaradi izjeme od načela alternativnosti in upoštevanja pravne predvidljivosti in vmesnega zakona, ki je zaradi načela konkretnosti (vprašanje zastaranja izvršitve stranske denarne kazni) po pravilu iz 7. člena KZ-1 milejši, je sodišče druge stopnje ugotovilo zastaranje izvršitve denarne kazni kot stranske kazni.

Denarna kazen je bila v pravnomočni sodbi izrečena na podlagi 38. člena KZ-B, ki je glede na 47. člen KZ-1B milejši. Sodišče zato ne bi smelo uporabiti petega odstavka 47. člena KZ-1B in odločiti, da obsojencu zapade v plačilo celotna denarna kazen v roku treh mesecev. Takšne določbe, ki dopušča, da lahko sodišče v primeru zamude plačila posameznega obroka odredi takojšnje plačilo celotne denarne kazni, KZ-B, ki mora biti glede na čas storitve kaznivega dejanja uporabljen, ni poznal, zato je ta zakon za obsojenca milejši.

V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.

Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti. Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določite

Vrhovno sodišče RS je 28. 2. 2013 v postopku zahteve za varstvo zakonitosti razveljavilo pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je novo sodbo izdalo 12. 2. 2015. Zadeva je bila sodišču druge stopnje predložena 20. 4. 2015. Drugi odstavek 91. člena KZ-1 določa, da v kolikor je bila pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok 2 leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Postopek nove razsoje ni več podvržen roku za zastaranje kazenskega pregona, ker je pregon za vselej končan s pravnomočnostjo sodbe. Postopek nove razsoje je torej omejen na dveletni rok iz 2. odstavka 91. člena KZ-1.

Ker je sojenje pred prvostopenjskim sodiščem v obravnavnem primeru potekalo znova, so stranke smele predlagati izvedbo dokazov, tako tistih, ki so že bili izvedeni v prejšnjih postopkih, kot tudi novih, zato ni sprejemljivo stališče obrambe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče brez posebnega predloga obrambe tudi v ponovljenem postopku izvesti dokaz z zaslišanjem predmetne priče. Obramba bi, v kolikor je bila prepričana, da je izpovedba priče pomembna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje in bi obsojenca razbremenila krivde, predlog za njeno zaslišanje morala podati tudi v ponovljenem postopku.

Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev. Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sod

Šele novela Kazenskega zakonika je omogočila sodišču, da o alternativni obliki izvršitve kazni odloči že ob izreku sodbe – glede na to je to milejši zakon, saj bi sicer sodišče lahko odločilo le o krivdi in kazni.

Z opisanim nasiljem, hudimi žalitvami, grdim ravnanjem in ogrožanjem varnosti je obsojenec ustvaril položaj, ki je bil za oškodovanko brezizhoden in ki ga ni mogla oziroma ni bila sposobna odvrniti - s tem je obsojenec izpolnil zakonski znak „spravljanje v podrejeni položaj“.