VSRS Sodba I Ips 13475/2010-78

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi, pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 10. 1. 2012, opr. št. I K 13475/2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 8. 2012, opr. št. II Kp 13475/2010, se v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo oškodovanca S. P. starejšega, spremeni tako, da se obsojeni A. J. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je ogrozil varnost S. P. starejšega z grdim ravnanjem, s tem, da je:

dne 28. 9. 2009 okoli 16.30 ure na naslovu v H. pri prepiru z obema rokama porival S. P. starejšega rekoč, da naj s sinom S. P. mlajšim izgineta iz njegovega dvorišča,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo oškodovanca S. P. starejšega.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki oškodovanca S. P. starejšega, potrebni izdatki ter nagrada pooblaščenke oškodovanca S. P. starejšega, potrebni izdatki obsojenega ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

II. Razveljavi se določba o enotni kazni.

III. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. J. spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in sicer enega na škodo oškodovanca S. P. starejšega in drugega na škodo oškodovanca S. P. mlajšega. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje, storjeno na škodo oškodovanca S. P. starejšega, določilo kazen dva meseca zapora in za kaznivo dejanje, storjeno na škodo oškodovanca S. P. mlajšega, štiri mesece zapora ter mu nato po določbah o steku določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dve leti in šest mesecev. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je sodišče obsojencu odvzelo polavtomatsko pištolo znamke Glock 19,9 x 19 4BLC45. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obeh oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovancev. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika odvetnika R. Č. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega, odvetnik D. T., vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanih dejanj, v vsakem primeru pa izrečeno kazen bistveno zniža, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva namreč deloma uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanska stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Ravno tako niso podane kršitve pravil postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o odgovoru ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki je izjavil, da se z odgovorom ne strinja.

B.

K točki I izreka:

5Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in s tem ponavlja, da obsojencu očitano dejanje, storjeno na škodo oškodovanca S. P. starejšega, ne predstavlja kaznivega dejanja. Po mnenju zagovornika obsojenec z utemeljenim odrivanjem oškodovanca S. P. starejšega ni ogrozil njegove varnosti z grdim ravnanjem niti ne z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje ali telo. Vložnik navaja, da se je oškodovanec S. P. starejši po odrivanju umaknil in z odrivanjem ni bilo napadeno njegovo življenje ali telo. Kolikor pa je sodišče štelo, da je obsojenec ogrozil varnost oškodovanca S. P. starejšega z domnevanim kaznivim dejanjem, storjenim na škodo oškodovanca S. P. mlajšega, pa takšen sklep po stališču zagovornika ni pravilen, saj je bilo obsojencu očitano zgolj to, da je ogrozil varnost S. P. starejšega z grdim ravnanjem. Vrhovno sodišče je te navedbe štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je podano, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se storilec preganja, ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.

6Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe: 1) z grdim ravnanjem ali 2) z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Kadar je to dejanje storjeno z grdim ravnanjem, mora biti poleg grdega ravnanja podan tudi napad na osebno varnost oškodovanca, ki predstavlja napad na pravico do telesne in duševne integritete in tudi napad na pravico do osebne integritete. Kot grdo ravnanje je s kazenskopravnega vidika treba razumeti vsa tista ravnanja, ki jih oškodovanec zavrača, s katerimi storilec oškodovancu prizadene telesno ali duševno bolečino manjše intenzitete, ki je več od realne injurije in manj od lahke telesne poškodbe, njena posledica pa se kaže v prizadeti telesni (praske, odrgnine, podplutbe, bolečnost) ali duševni celovitosti (strah, jeza, razburjenje) oškodovanca (tako VS RS v sodbi I Ips 158/2004 z dne 21. 4. 2005). Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega) ali prekršek, ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje.

7Pri presoji, ali je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje na škodo oškodovanca S. P. starejšega, je potrebno ugotoviti, ali je s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1, torej ali je v obravnavanem primeru porivanje z obema rokama moč šteti za grdo ravnanje in v kolikor je odgovor pritrdilen, ali je obsojenec s takšnim ravnanjem ogrozil varnost S. P. starejšega.

8Sodišče prve stopnje je v izpodbijani pravnomočni sodbi zgolj ugotovilo, da je obsojenec s tem, ko je oškodovanca S. P. starejšega porival z obema rokama, storil očitano kaznivo dejanje, sodišče druge stopnje pa je presodilo, da glede na to, da je oškodovanec S. P. starejši starejša oseba, „tudi samo odrivanje pomeni poseg v njegovo telesno integriteto, posredno pa je bil tudi sam deležen grožnje s pištolo (ki je bila sicer neposredno naperjena proti njegovemu sinu)“. Tak opis kaznivega dejanja na škodo oškodovanca S. P. starejšega, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe in za katerega je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja uresničitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede na opis kaznivega dejanja in ugotovljeni način izvršitve dejanja, ki je skladen z opisom, namreč ni mogoče zaključiti, da ugotovljeno obsojenčevo porivanje oškodovanca z obema rokama že po naravi stvari pomeni, da je bila s tem prizadeta telesna ali duševna celovitost oškodovanca. V obtožnem aktu in seveda tudi v izreku pravnomočne sodbe pa intenzivnost fizičnega posega, ki naj bi se kazala v prizadeti telesni ali duševni celovitosti oškodovanca S. P. starejšega, ni opisana. Nadalje ne gre spregledati, da tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi dokazni postopek pokazal, da je bilo z obsojenčevim porivanjem oškodovanca z obema rokama kakorkoli poseženo v telesno ali duševno celovitost oškodovanca S. P. starejšega. Vsled navedenemu Vrhovno sodišče zaključuje, da izvršitveno dejanje, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja na škodo oškodovanca S. P. starejšega ter iz ugotovitev sodb sodišča prve in druge stopnje, tako po kvantiteti kot kvaliteti ne dosega ravnanja, ki bi ga bilo moč opredeliti kot izvršitveno dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

9Poleg tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojencu, kot izhaja iz obtožnega predloga, opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje in iz razlogov sodbe, tudi ni očitano, da se je oškodovanec S. P. starejši zaradi očitanega porivanja z obema rokama počutil ogroženo in prestrašeno. Stališče sodišča druge stopnje, da je obsojenec ogrozil varnost oškodovanca S. P. starejšega posredno s tem, ko je grozil njegovemu sinu, pa po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno. Iz obtožnega predloga namreč jasno izhaja, da se je obsojencu očitalo zgolj to, da je ogrozil varnost S. P. starejšega z grdim ravnanjem, ko ga je pri prepiru z obema rokama porival rekoč, da naj s sinom izgineta z njegovega dvorišča, ne pa tudi z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje ali telo. V obsojenčevem ravnanju, ki se mu očita na škodo oškodovanca S. P. starejšega, tako ni izpolnjen niti zakonski znak ogrožanje varnosti.

10Zato je potrebno pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da v ravnanju obsojenega na škodo oškodovanca S. P. starejšega niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. členu KZ-1. Ker je torej zahteva v tem delu utemeljena, ji je sodišče ugodilo in sodbo sodišča v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo oškodovanca S. P. starejšega, spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. členu KZ-1 na škodo oškodovanca S. P. starejšega in posledično razveljavilo tudi določbo o enotni kazni, saj je odpadla podlaga za uporabo pravil o steku kaznivih dejanj (53. člen KZ-1). To pa hkrati pomeni, da kazenska sankcija za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, storjeno na škodo oškodovanca S. P. mlajšega, ostaja nespremenjena (kazen pogojna obsodba s štirimesečno zaporno kaznijo in preizkusno dobo dve leti in šest mesecev in varnostni ukrep odvzem polavtomatske pištole znamke Glock 19,9 x 19 4BLC45). Posledica izreka oprostilne sodbe je tudi odločitev, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca, potrebni izdatki in nagrada zagovornice (prvi odstavek 96. člena ZKP) ter potrebni izdatki oškodovanca S. P. starejšega, potrebni izdatki in nagrada pooblaščenke oškodovanca S. P. starejšega (prvi odstavek 97. člena ZKP) bremenijo proračun. Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih navedb zahteve, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, storjeno na škodo oškodovanca S. P. starejšega (I. točka izreka).

K točki II izreka:

11Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je sodišče v pravnomočni sodbi precenilo verodostojnost izpovedbe obeh oškodovancev in priče R. P., hkrati pa ni dovolj pretehtalo oziroma je povsem prezrlo izpovedbe prič obrambe. Po mnenju zahteve bi moralo sodišče konkretno navesti, zakaj pričam obrambe ni verjelo. Pri tem zahteva povzema izpovedi prič policista M. Š., delavcev S., B. in M. ter soseda R., ki kažejo na to, da pištole ni bilo, in jih sodišče ni upoštevalo oziroma se do njih ni obrazloženo opredelilo. Sodbi zato nimata razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tem, ali je bila grožnja s pištolo sploh izvršena ali ne, oziroma so ti razlogi nejasni in v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič, ki jih je sodišče v obrazložitvi povzelo le v nebistvenem delu. Nadalje zahteva uveljavlja, da so v izpovedi priče R. P., ki ji je sodišče prve stopnje poklonilo vero, številne nelogičnosti, ki kažejo na to, da ni govorila resnice in da je bil njen jok na obravnavi zaigran (podobne očitke je vsebovala že pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje in je pritožbeno sodišče na te pomisleke obširno odgovorilo - strani 3 do 5 sodbe višjega sodišča). Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in ocenilo vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj, je po mnenju vložnika podana tudi relativna bistvena kršitev določb postopka (drugega ostavka 355. člena ZKP), ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Vložnik tudi meni, da obsojencu krivda ni bila dokazana. Po presoji Vrhovnega sodišča te navedbe vlagatelja pomenijo poskus, da bi sodišče dejstva upoštevalo tako, kot jih prikazuje obramba, oziroma kot sam ocenjuje dokaze, pri čemer bi jih po njegovem mnenju moralo na ta način ocenjevati tudi sodišče. Vložnik s takšnim podajanjem lastne ocene izvedenih dokazov in z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in relativne bistvene kršitve določb postopka uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zaradi česar z zahtevo v tem delu ne more uspeti. K navedenemu Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da bi bila procesna kršitev, kot jo ima v mislih vložena zahteva, tako imenovana "protispisnost", podana, če bi sodišče v sodbi napačno povzemalo vsebino posameznih dokazov oziroma če bi o odločilnih dejstvih obstajalo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vendar pa vložnik v zahtevi tega ne zatrjuje, pač pa izpodbija pravilnost ugotovitve pravnomočne sodbe, da je obsojenec oškodovancu S. P. mlajšemu grozil s pištolo.

12Zahteva tudi uveljavlja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb glede izpovedi policista Š. in ostalih prič v postopku, temveč je zgolj pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje in se sklicevalo na njegove razloge. Po prvem odstavku 395. člena ZKP mora imeti obrazložitev odločbe sodišča druge stopnje razloge, s katerimi je opravljena presoja sklepov in stališč sodbe sodišča prve stopnje in nasprotnih pritožbenih stališč. Sodišče druge stopnje se sme sklicevati na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi na oceno izvedenih dokazov, pri čemer oceni tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejstva, odločilna za presojo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. Pri tem ni nujno, da se pritožbeno sodišče do vsake posamezne navedbe stranke opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve (tako VS RS v sodbi in sklepu I Ips 133/2000 in I Ips 272/2002 z dne 26. 9. 2002, sodbi XI Ips 29820/2011-93 z dne 11. 8. 2011). Pritožbeno sodišče stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če ne odgovori na konkretizirane pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Če ne odgovori na ostale konkretizirane navedbe, pritožbeno sodišče krši določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost drugostopenjske odločbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v uvodnem delu obrazložitve navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno in natančno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze in svoje zaključke prepričljivo obrazložilo. S takšnim sklepanjem se je načelno opredelilo do dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča in tudi do presoje dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče presodilo pritožbene navedbe, saj je podalo jasne in prepričljive razloge, zakaj sprejema po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ter s tem odgovorilo pritožniku, ki je zatrjeval, da je to drugačno. Vsled navedenemu Vrhovno sodišče zaključuje, da sodba pritožbenega sodišča ni pomanjkljivo obrazložena na način, da bi bilo mogoče sklepati na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ali na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplival na zakonitost drugostopenjske odločbe.

13Kršitev določb kazenskega zakona vidi vložnik v tem, da so bile v konkretnem primeru podane okoliščine, ki izključujejo protipravnost obsojenčevega ravnanja, saj je bilo to storjeno v samoobrambi pred nasiljem oškodovancev, ki sta zahtevala nekaj, kar jima sploh ne gre. Z navedenim očitkom pa, kot na to upravičeno opozarja vrhovna državna tožilka, z zahtevo vložnik ne more uspeti, saj ne gre za očitek kršitve kazenskega zakona, temveč le za očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to pa je razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti s trditvijo, da je izrečena kazenska sankcija prestroga, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. S trditvijo, da sodišče pri odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo olajševalnih okoliščin (razen nekaznovanosti) zahteva v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe v zvezi z odločbo o kazni. Zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, v katerem napada primernost izrečene kazenske sankcije, ni posebej preizkušalo.

15Zahteva tudi zatrjuje, da sodišče ne bi smelo izreči varnostnega ukrepa odvzema pištole, ker za ta ukrep ni bilo nobenega razumnega razloga in naj bi bil s tem kršen prvi odstavek 73. člena KZ-1. Prvi odstavek 73. člena KZ-1 določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, smejo vzeti, če so storilčeva last. Ker je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je obsojenec s pištolo, ki mu je bila odvzeta, storil kaznivo dejanje na škodo oškodovanca S. P. mlajšega, pištola pa je bila po spisovnih podatkih last obsojenca, očitana kršitev prvega odstavka 73. člena KZ-1 ni podana.

16Zahteva na koncu še uveljavlja, da je sodišče druge stopnje drastično kršilo 378. člen ZKP, ker kljub zahtevi ni opravilo seje in obsojenca o seji ni obvestilo. Navedena kršitev ni podana. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da v zvezi s pritožbeno sejo v obravnavani zadevi ne pride v poštev 378. člen ZKP, kot navaja zahteva, temveč 445. člen ZKP, saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po skrajšanem postopku. Na podlagi določbe prvega odstavka 445. člena ZKP drugostopenjsko sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče v skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzoča stranka koristna za razjasnitev stvari. Ta določba ne omejuje strank, da ne bi smele tudi v skrajšanem postopku predlagati, da se jih obvesti o pritožbeni seji, vendar pritožbeno sodišče tega ni dolžno storiti, če glede na stanje stvari presodi, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari. V obravnavanem primeru je senat po presoji spisovnih podatkov, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb ugotovil, da je prvostopenjsko sodišče v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge. Iz navedenega torej izhaja, da je senat (pravilno) presodil, da pri obravnavanju pritožbe navzočnost obdolženca in zagovornika zaradi razjasnitve stanja stvari ni potrebna, zato je postopalo povsem pravilno, ko obdolženca in njegovega zagovornika o seji ni obveščalo. Nadalje pa tudi pritožba zagovornika razen golega predloga, da sodišče o seji pritožbenega senata obvesti obtoženca in zagovornika, ne navaja okoliščin, ki bi po oceni obrambe zahtevale, da pritožbeno sodišče opravi sejo v navzočnosti strank. Stališče zahteve, da je bila s tem kršena ustavno zagotovljena pravica do obrambe v postopku pred sodišče druge stopnje, se tako izkaže za neutemeljeno.

17Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v sodbi sodišča prve in druge stopnje, v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo oškodovanca S. P. mlajšega, niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona ali določb zakona o kazenskem postopku, zahteva pa je deloma vložena zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo oškodovanca S. P. mlajšega, zavrnilo kot neutemeljeno (II. točka izreka).

18O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP. Ker je zagovornik z zahtevo deloma uspel v obsojenčevo korist, Vrhovno sodišče sodne takse ni določilo.