VSL sodba I Cp 929/2012

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v točkah I. in II. zavrnilo primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek za plačilo 32.164,00 EUR z obrestmi; v točki III. pa delno ugodilo drugemu podrednemu tožbenemu zahtevku in dosodilo, da mora tožena stranka prvo, tretje in četrto tožeči stranki plačati vsakemu 2.004,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2007 dalje; v preostalem pa zavrnilo tudi drugi podredni tožbeni zahtevek (točka IV. izreka izpodbijane sodbe). Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je dolžna v znesku 2.293,84 EUR povrniti tožencem tožeča stranka (V. točka izreka).

2Zoper točko III. se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo izvedene dokaze in tako na podlagi napačnih zaključkov napačno uporabilo materialno pravo. Odškodnina po 72. členu ZDen (Zakon o denacionalizaciji) gre le, če je premoženje bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno v naravi. Zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe gre le lastniku, denacionalizacijski upravičenec pa še ni lastnik Tožniki so se s poravnavo odrekli vrnitvi v naravi, dobili so odškodnino po tržni cenitvi, ne pa po Pravilniku o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš, zato niso upravičeni do izplačila odmene po 72. členu ZDen. Odločitev je v nasprotju z veljavno zakonodajo in sprejeto sodno prakso – sklepom Višjega sodišča v Kopru I Cp 1143/2006 in sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 962/2000. Ob taki odločitvi so v neenakopravnem položaju tisti denacionalizacijski upravičenci, katerim premoženje ni bilo vrnjeno v naravi in jim je bila izplačana odškodnina v obveznicah. Če ne bo zahtevek zavrnjen v celoti, sodišče vsaj ne bi smelo dosoditi tretji in četrti tožnici tisto, kar je podedovala O.M.. Do odmene po 72. členu ZDen so upravičeni le denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi dediči, tretja in četrta tožnica pa sta dedinji vsaka le do 1/9 in jima sodišče ne bi smelo prisoditi več. Dedinja O. M. bi lahko svoj delež bi lahko odstopila le v zapuščinskem postopku, ne pa kasneje z darilno pogodbo. Odmeno bi lahko uveljavljala le v svojem imenu in na svoj račun. Darilna pogodba ni overjena in sestavljena je po vložitvi tožbe. Ker gre za nečisto denarno terjatev, tečejo zamudne obresti od izdaje sodbe dalje (odločbe VSRS II Ips 241/98, II Ips 242/98, II Ips 20/2000). Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper IV. točko izreka sodbe prve stopnje glede zavrnitve po višini in glede stroškovnega izreka (V. izreka), uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovite dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Odškodnina ne bi smela biti dosojena le v višini neprofitne najemnine, gre jim tržna najemnina. Ni namreč dokazano, da je dejansko bila sklenjena najemna pogodba za neprofitno najemnino. Imetnica stanovanjske pravice zahteve za sklenitev najemne pogodbe niti vložila ni, iz stanovanja se je izselila še v času, ko je tekel denacionalizacijski postopek, torej ni imela interesa bivati v stanovanju. Ne strinjajo se tudi, da se najemnina avtomatično zmanjša za pavšalnih 27,5% iz naslova stroškov vzdrževanja in davščin. Tožena stranka bi morala konkretno zatrditi in dokazati, da je imela z vzdrževanjem spornega stanovanja kakšne stroške, pa ni. Takšno je stališče sodne prakse – odločba VSRS II Ips 218/97, ki je večkrat povzeto tudi v odločbah višjih sodišč. S sodbo dosojeni znesek odmene zapade pod obdavčenje, zato upoštevanje davkov že s strani sodišča pomeni dvojno obdavčenje. Stališče Vrhovnega sodišča RS glede davkov v sodbi II Ips 218/97, da se davščine odštejejo pri dosoji odmene, je bilo kasneje preseženo. Zavzeto je stališče, da je vprašanje davščin predmet razmerja med tožnikom in državnimi organi (odločbe VSRS II Ips 412/2001 in II Ips 313/2009, sodba VSL I Cp 3978/2008). Pritožbeno sodišče naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikom v pripadajočih deležih prisodi odškodnino v višini ugotovljene tržne najemnine, podredno pa odškodnino v višini neprofitne najemnine brez upoštevanja pavšalnega zmanjšanja iz naslova vzdrževanja in davščin. Posledično je napačna odločitev o stroškovnem zahtevku, saj bi moral biti uspeh drugačen od upoštevanega.

4Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene. Meni, da pritožba ni utemeljena in predlaga višjemu sodišču, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

5Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

6Res je sicer, da gre upravičencu odmena po drugem odstavku 72. člena ZDen samo v primeru vračila v naravi. Vendar v obravnavanem primeru do vračila v naravi ni prišlo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki je, kljub prepovedi iz 88. člena ZDen, odtujila stanovanje, glede katerega je obstajala dolžnost vrnitve (stanovanje št. 3 na naslovu E.). Ker je imetnica stanovanjske pravice stanovanje kasneje prodala dobroverni tretji osebi, ga ni bilo več mogoče vrniti denacionalizacijskim upravičencem v naravi. Tožena stranka zato tožnikom odgovarja odškodninsko, skladno s prvim odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporablja se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, saj je bilo protipravno ravnanje storjeno v času veljavnosti ZOR). Tožeči stranki je uspelo dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, za katere skladno s prvim odstavkom 154. člena ZOR nosi dokazno breme: protipravno ravnanje tožene stranke, v posledici katerega je tožnikom nastala škoda. Tožena stranka pa svojega dokaznega bremena, da ni kriva za protipravno prodajo predmetnega stanovanja, ni zmogla. Zato mora na podlagi določil tretjega odstavka 185. člena ter 190. člena ZOR tožnikom plačati odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njihov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi protipravno odtujila stanovanja. Če bi denacionalizacijski upravičenci dobili stanovanje vrnjeno v naravi, bi imeli tudi pravico do odmene po 72. členu ZDen. Škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, predstavlja tako samo stanovanje – njegova tržna vrednost, kot tudi znesek odmene, ki bi šel tožnikom po drugem odstavku 72. člena ZDen. Med strankama je tekom denacionalizacijskega postopka prišlo do dogovora o izplačilu odškodnine za vrednost stanovanja, za odmeno po drugem odstavku 72. člena ZDen pa ne. Zato je to odmeno dosodilo sodišče v tem postopku.

7Z navedbami, da so denacionalizacijski upravičenci, ki so namesto vrnitve denacionaliziranega premoženja v naravi, dobili obveznice, v neenakopravnem položaju, se tožena stranka ne more ekskulpirati. Gre za zakonsko predpisane oblike vračanja nacionaliziranega premoženja, ki so že prestale ustavnopravni preizkus. Primerjava z odločbami, na katere se sklicuje pritožba toženke, ni mogoča, ker gre v obravnavani zadevi za odškodninski zahtevek, katerega višina je utemeljena na določilih drugega odstavka 72. člena ZDen, ne pa za sui generis zahtevek po 72/2 členu ZDen.

8Zgrešena so tudi stališča pritožbe tožene stranke glede aktivne legitimacije. Za odločitev o tožbenem zahtevku je relevantno stanje ob zaključku glavne obravnave. Takrat pa je bilo že pravnomočno ugotovljeno, kdo so dediči po pokojni denacionalizacijski upravičenki. Njim je nastala škoda, ker jim stanovanje ni bilo vrnjeno v naravi. Zakonita dedinja po pokojni denacionalizacijski upravičenki je tudi O. M. in sicer do 2/9 zapuščine. V trenutku zapustnikove smrti preide zapuščina po samem zakonu na njegove dediče (132. člen Zakona o dedovanju) pod pogojem, da bodo dediščino sprejeli. O. M. se dediščini ni odpovedala, zato so njej pripadle 2/9 premoženja denacionalizacijske upravičenke. Svoje premoženje pa je O. M. lahko odtujila tretji in četrti tožnici. Dejstvo, da ni pravdna stranka tega postopka, na veljavnost pravnega posla med njo in tretjo ter četrto tožnico ne vpliva. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je darilna pogodba, ki so jo sklenile, veljavna, saj prijava sklenitve pogodbe davčnim organom in notarska overitev podpisov na veljavnost darilne pogodbe ne vplivajo. Odločitev, da tretji in četrti tožnici dosodi vsaki še 1/9, poleg 1/9, ki sta jo podedovali po denacionalizacijski upravičenki, je torej materialnopravno pravilna.

9Tudi pritožbena graja glede začetka teka zamudnih obresti, ni utemeljena. Ne upošteva odškodninskega temelja pravde. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR, enako 165. člen Obligacijskega zakonika). Tožnikom gre skladno z drugim odstavkom 172. člena ZDen odmena iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja stanovanja, ki bi moralo biti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, za čas od dneva uveljavitve ZDen do vrnitve nacionaliziranega premoženja. V obravnavanem primeru je to do izdaje odločbe UE Ljubljana v denacionalizacijskem postopku, to je do 15.2.2007 (priloga A9). Dediči po pokojni denacionalizacijski upravičenki so že tekom postopka denacioanalizacije zahtevali tudi plačilo odmene po drugem odstavku 172. člena ZDen, vendar do dogovora ni prišlo. Tožena stranka je bila torej že ob izdaji denacionalizacijske odločbe v zamudi s plačilom, zato bi lahko tožeča stranka zakonske zamudne obresti uspešno uveljavila že od izdaje denacionalizacijske odločbe dalje. Uveljavlja pa jih od 1.3.2007 dalje in je torej njen zahtevek v obrestnem delu utemeljen v celoti.

O pritožbi tožeče stranke:

10Tožeča stranka sama na začetku pritožbe in v odgovoru na pritožbo tožene stranke poudarja, da je za to pravdo odločilno, kakšno odmeno bi lahko zahtevala, če tožena stranka s spornim stanovanjem ne bi razpolagala. Iz nadaljnjih pritožbenih izvajanj pa izhaja, da se v nasprotju s tem zavzema, da ji gre odškodnina v višini koristi, ki bi jo lahko dosegla tožena stranka. To pa je materialnopravno zmotno naziranje. Po določilu drugega odstavka 72. člena ZDen gre upravičencem nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo lahko dosegli, če bi premoženje sami uporabljali oziroma upravljali. Ne ugotavlja se torej obseg pridobljene koristi za denacionalizacijskega zavezanca, temveč izključno izgubljeno korist denacionalizacijskega upravičenca, ki mu gre zaradi osnovnega namena zakona, to pa je v popravi krivic. Zato višina odmene oziroma nadometila za nemožnost uporabe vrnjenih nepremičnin ne more biti odvisna od tega, koliko je (oziroma ni) koristi od stanovanja dosegla tožena stranka, pač pa je potrebno ugotavljati, kakšna bi bila glede na okoliščine primera višina najemnine oziroma korist tožeče stranke.

11Tudi če bi bilo stanovanje vrnjeno v naravi tožnikom, bi imetnica stanovanjske pravice lahko uveljavljala pravico do nakupa stanovanja na način, določen v poglavju o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš v Stanovanjskem zakonu iz leta 1991 (SZ; Ur. l. RS, št. 18/91-I s spremembami in dopolnitvami), vendar pa ji tožniki stanovanja ne bi bili dolžni prodati (125. člen SZ). Če ji stanovanja ne bi prodali, pa bi bili dolžni z njo skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in neprofitno najemnino (anal. prvemu in drugemu odstavku 147. člena in 150. členu SZ). Iz trditvene podlage tožeče stranke, na kateri je trditveno (in dokazno) breme glede višine odškodnine, izhaja, da bi stanovanje oddajala (zahteva škodo v višini najemnine in ne zatrjuje, da bi bi stanovanje prodala imetnici stanovanjske pravice, kar bi bila glede na določila SZ edina druga možnost). Tožniki bi morali z imetnico stanovanjske pravice skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in neprofitno najemnino, zato se neutemeljeno zavzemajo za odmeno v višini tržne najemnine. V odgovor pritožbenim navedbam višje sodišče še dodaja, da tožena stranka ne more dokazati, da je imetnica stanovanjske pravice kadarkoli sklenila najemno pogodbo za sporno stanovanje za neprofitno najemnino ali vložila zahtevo za njeno sklenitev. Seveda imetnica stanovanjske pravice ni bila zainteresirana za sklenitev najemne pogodbe, ko pa ji je tožena stranka stanovanje že 3.4.1992, torej predno je potekel rok za podajo zahteve za sklenitev najemne pogodbe, prodala. J. M. pa je stanovanje prodala naprej šele 18.6.1999, zato so navedbe pritožbe, da tožena stranka ni dokazala, da je J. M. sploh imela interes še naprej bivati v stanovanju, neutemeljene. Sicer pa je dokazno breme glede višine odškodnine itak na tožeči stranki.

12Glede na okoliščine konkretnega primera bi torej morali tožniki skleniti najemno pogodbo z imetnico stanovanjske pravice. Fizična oseba, ki daje v najem svoje nepremičnine, pa mora plačati po Zakonu o dohodnini dohodnino. Točenega zneska davkov in vzdrževanja nepremičnine izvedenec v tem postopku ni ugotovil, stranki pa na njegovo oceno, da bi vzdrževalni stroški in stroški davčnih dajatev znašali cca. 25 do 30% bruto najemnine, nista podali pripomb. Prvo sodišče je tako povsem utemeljeno od bruto odškodnine odštelo pavšalnih 27,5%. Res je sicer, da so stališča sodne prakse glede vprašanja, ali se davščine odštejejo od najemnine, različna. Vendar je večinsko in po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno stališče, zavzeto v sklepu VS RS II Ips 218/97: od najemnine, ki bi jo po normalnem teku stvari lahko iztržili upravičenci, se odšteje odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih morali odplačevati od takšnih prejemkov, za stroške upravljanja, ki bi jih bremenili in za stroške vzdrževanja nepremičnine, ki bi jih bremenili. Vprašanje obogatitve na strani zavezanca za plačilo uveljavljane odmene namreč ni pomembno, pač pa korist, ki bi jo lahko dosegli tožniki (prim. odločbe VSRS II Ips 501/2006, II Ips 241/98, II Ips 242/98, II Ips 592/2006, II Ips 218/97, II Ips 339/98, II Ips 40/2000, II Ips 241/98 in druge). Tožniki pa bi morali plačati tako davek od dohodka od najema, kot stroške vzdrževanja nepremičnine, saj mora te skladno z zakonom nositi lastnik, ne pa najemnik. To, kar bi kot najemodajalci morali plačati ,pa ni korist, ki bi jo imeli tožniki, če bi nepremičnino oddajali.

13V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Kršitev pravil postopka tožena stranka, ki navaja, da uveljavlja tudi te, ni obrazložila. Uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, pa prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pripominja, da je odločitev o zavrnitvi primarnega in prvega podrednega zahtevka že pravnomočna, saj se zoper točki I. in II. sodbe pravdni stranki nista pritožili. Isto velja za točko IV. Izreka v razmerju do druge tožnice.

14Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Za stroškovno odločitev je glede na določila 154. člena ZPP, ki predstavljajo materialno pravo te odločitve, odločilen končni uspeh. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154 člena ZPP).