VSRS Sodba X Ips 221/2011

I. Revizija se zavrne.
II. Vsaka stranka sami trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad), št. 31221-12/2009-22 (111)z dne 12. 7. 2010. Z navedeno odločbo je Urad v 1. točki izreka zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), v 2. točki izreka zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila, navedenega v 1. točki izreka, v 3. točki izreka zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice avtorjev do pravičnega nadomestila, navedenega v 1. točki izreka, in v 4. točki izreka odločil, da stroški postopka niso nastali.

2Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi Urada v izpodbijani odločbi. Sklicuje se na 2. točko prvega odstavka 149. člena ZASP in navaja, da je Urad utemeljeno zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo stalnega dovoljenja, saj revident ni izkazal, da so vanj vključeni upravičenci iz vsake od posameznih skupin. Izpolnjeni pa so tudi pogoji za zavrnitev iz 1. točke prvega odstavka 149. člena ZASP, ker revidentov statut ne vsebuje pravil delitve zbranih sredstev nadomestila med upravičence po posameznih kategorijah upravičencev (7. točka prvega odstavka 147. člena in drugi ter tretji odstavek 153. člena ZASP). Pravilno sta bili zavrnjeni tudi revidentova zahteva za izdajo začasnega dovoljenja, saj revident ni predložil dogovora o delitvi sredstev nadomestila z drugimi upravičenci, ter revidentova zahteva za izdajo stalnega dovoljenja za avtorje, saj je glede na naravo pravice do nadomestila upravljanje s pravico skupno in ni mogoče izdati dovoljenja za pobiranje nadomestila zgolj za eno kategorijo upravičencev.

3Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje revident vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo Urada spremeni tako, da revidentovi zahtevi za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo Urada odpravi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša tudi stroške postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija kot nedovoljena zavrže, podrejeno pa, da se kot neutemeljena zavrne. Vsebinsko pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

5Prizadeta stranka X. predlaga zavrženje revizije, podredno pa njeno zavrnitev. Navaja, da bi moral Urad revidentovo vlogo za izdajo dovoljenja zavreči po uradni dolžnosti, saj z njo revident posega v njene pravice oziroma dovoljenje. Priglaša tudi stroške postopka.

6Prizadeti stranki Zavod Y. in Združenje Z. na revizijo nista odgovorili.

K I. točki izreka

7Revizija ni utemeljena.

8Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih, ki so pojasnjena v nadaljevanju. Ker je revizija dovoljena že iz navedenega razloga, se Vrhovno sodišče do razloga za dovoljenost po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (zelo hude posledice za stranko) ne opredeljuje.

9Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanja: „1. Ali je avtomatično podan razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 2. točke prvega odstavka 149. člena ZASP, da materialna podlaga kolektivne organizacije ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja avtorskih pravic, če v kolektivno organizacijo niso vključeni vsi upravičenci do nadomestila; 2. Ali je avtomatično podan razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1. točke prvega odstavka 149. člena ZASP, da statut kolektivne organizacije ni v skladu z določbami ZASP, v primeru, da statut ne bi določal natančnejših meril za delitev nadomestila med posamezne upravičence, ob upoštevanju določb 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP, drugega odstavka 153. člena ZASP in tretjega odstavka 153. člena ZASP oziroma ali gre torej pri merilih za delitev nadomestila med posamezne upravičence za materijo, ki mora biti vključena v statutu kolektivne organizacije, torej za „načela delitve“ ali gre za „pravila delitve“; 3. Ali je glede na naravo pravice do nadomestila dogovor o delitvi nadomestila, ki bi ga sklenili vsi upravičenci glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje) pogoj za izdajo začasnega dovoljenja; in 4. Ali je zavrnitev začasnega dovoljenja po tretjem odstavku 189. člena ZASP, iz razloga, ker naj ne bi bil sklenjen tak dogovor o delitvi nadomestila, v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano , ter ali je glede na naravo pravice do nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje možno podeliti dovoljenje zgolj za zbiranje nadomestila za eno kategorijo upravičencev (avtorje).“

10Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) z razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pa po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

11V obravnavani zadevi je sporno, ali je Urad revidentu utemeljeno zavrnil izdajo stalnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, oziroma izdajo začasnega dovoljenja oziroma izdajo stalnega dovoljenja za avtorje glede kolektivnega upravljanja nadomestila.

12Po določbah ZASP pripada avtorjem in imetnikom sorodnih pravic posebna poplačilna pravica za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi zakonsko dovoljenega posega v njihove izključne pravice. Po prvem odstavku 50. člena ZASP je namreč reproduciranje objavljenega dela prosto, če je izvršeno v največ treh primerkih in če so izpolnjeni pogoji iz drugega ali tretjega odstavka 50. člena ZASP. Upravičenci do sredstev pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP (v nadaljevanju nadomestilo), so: avtor (prvi odstavek 37. člena ZASP), izvajalec (123. člena ZASP), proizvajalec fonogramov (131. člen ZASP) ter filmski producent (135. člen ZASP). Nadomestilo varovanih del se plačuje: 1. pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za tonsko in vizualno snemanje, 2. pri prvi prodaji ali uvozu novih praznih nosilcev zvoka ali slike (drugi odstavek 37. člena ZASP); zneski nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje pa pripadajo skupno vsem upravičencem po tem zakonu in jih predpiše Vlada Republike Slovenije (prvi odstavek 39. člena ZASP). To je za primere, kot je obravnavani, Vlada storila z Uredbo o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (Ur. l. RS, št. 103/2006).

13Zavezanci za nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje so proizvajalci naprav za tonsko in vizualno snemanje ter proizvajalci praznih nosilcev zvoka ali slike. Poleg proizvajalcev pa so solidarno zavezani tudi uvozniki naprav in nosilcev, razen če je uvoz namenjen za privatno in nekomercialno uporabo kot del njihove osebne prtljage (prvi odstavek 38. člena ZASP).

14Po prvem odstavku 5. člena ZASP, ki opredeljuje varovano delo, so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni z ZASP drugače določeno. Po drugem odstavku 5. člena ZASP za avtorska dela veljajo zlasti: 1. govorjena dela, kot npr. govori, pridige, predavanja; 2. pisana dela, kot npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študije ter računalniški programi; 3. glasbena dela z besedilom ali brez besedila; 4. gledališka, gledališko-glasbena in lutkovna dela; 5. koreografska in pantomimska dela; 6. fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju; 7. avdiovizualna dela; 8. likovna dela, kot npr. slike, grafike in kipi; 9. arhitekturna dela, kot npr. skice, načrti ter izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture; 10. dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja; 11. kartografska dela; 12. predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve in druga dela enake narave).

15Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da iz enega varovanega dela izvira pravica do enotnega nadomestila (za tonsko in vizualno snemanje) varovanih del, sredstva iz tega nadomestila pa pripadajo različnim kategorijam upravičencev (npr. pri videospotu pesmi, ki je avdiovizualno delo, so tako upravičeni imetniki pravice do nadomestil avtor besedila, skladatelj, izvajalec, producent), za katere je v prvem odstavku 154. člena ZASP določen poseben primer delitve zbranega nadomestila na osnovni ravni (in sicer se nadomestilo deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem v obsegu 30 % ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30 %, nadaljnja delitev nadomestila med upravičence v posamezni skupini pa se opravi v skladu z dogovorjenimi reparticjiskimi pravili).

16Kolektivno upravljanje s tem enotnim nadomestilom za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki je namenjeno vsem upravičencem do sredstev iz tega nadomestila skupno (prvi odstavek 39. člena ZASP), je po 3. točki 147. člena ZASP obvezno, zato se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko s pravico do nadomestila učinkovito upravlja samo tista kolektivna organizacija, v katero so vključene vse raznovrstne kategorije upravičencev do sredstev iz tega nadomestila (bodisi s članstvom v kolektivni organizaciji ali pa s pooblastili, danimi že obstoječi kolektivni organizaciji), torej tako avtorji kot tudi izvajalci in proizvajalci fonogramov oziroma filmski producenti.

17V 2. točki prvega odstavka 149. člena ZASP je določeno, da Urad ne izda dovoljenja, če materialna podlaga kolektivne organizacije ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja avtorskih pravic. Pri ugotavljanju te materialne podlage kolektivne organizacije se po drugem odstavku 149. člena ZASP upošteva zlasti število avtorjev, ki so pooblastili kolektivno organizacijo za upravljanje njihovih pravic, skupno število njihovih del, obseg uporabe del oziroma možno število uporabnikov, način in sredstva, s katerimi namerava kolektivna organizacija opravljati svojo dejavnost, sposobnost upravljanja pravic tujih imetnikov ter ocena pričakovanih zbranih sredstev nadomestila in stroškov poslovanja.

18Iz izpodbijane sodbe in upravnega akta, čemur pritrjujejo podatki iz upravnega spisa, je razvidno: da je revident dne 16. 10. 2009 podal vlogo z dne 16. 10. 2009, ki jo je dopolnil z vlogo z dne 11. 1. 2010, v kateri je zahteval izdajo stalnega oziroma začasnega dovoljenja oziroma stalnega dovoljenja za avtorje za kolektivno upravljanje pravice do nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del; da je kolektivna organizacija Združenje Z. revidenta dne 19. 11. 2009 pooblastila za pobiranje nadomestil za obdobje dveh let; da je stranka z interesom X. dne 10. 3. 2010 z vlogo z dne 9. 3. 2010 preklicala pooblastilo revidentu z dne 3. 2. 2010 in za pobiranje nadomestil pooblastila kolektivno organizacijo Zavod Y.; da sta revidenta za pobiranje nadomestil pooblastila tudi dne 7. 12. 2009 Društvo A. ter dne 30. 1. 2010 Združenje B., ki takrat nista bila kolektivni organizaciji(1); da je bila z odločbo Urada, št. 31223-13/2009-22 z dne 19. 7. 2010, zavrnjena vloga za izdajo stalnega dovoljenja prizadeti stranki Zavodu Y., vložena dne 13. 11. 2009; ter da je bila z odločbo Urada, št. 31223-15/2009-27 z dne 26. 7. 2010, zavrnjena vloga za izdajo začasnega dovoljenja Zavodu Y. glede nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del ter začasnega dovoljenja glede nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje glasbenih in avdiovizualnih del, ki je bila vložena dne 30. 12. 2009.

19Glede na navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja te zadeve, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi in na katerega je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je Urad na podlagi 2. točke prvega odstavka 149. člena ZASP pravilno zavrnil revidentkov zahtevek za izdajo stalnega dovoljenja za upravljanje s pravico do predmetnega nadomestila revidentu, ker njegova materialna podlaga ni zagotavljala napovedane učinkovitosti upravljanja pravice do predmetnega nadomestila. Revident namreč kljub naknadnemu pozivu Urada, št. 31221-12/2009-13 (111)z dne 18. 1. 2010, ni izkazal, da so bili vanj vključene vse raznovrstne kategorije upravičencev do sredstev iz tega nadomestila, ampak so bili vanj vključeni le (po statutu) glasbeni avtorji in (po pooblastilu Združenja Z.) avtorji s področja književnosti, znanosti ter publicistike, ne pa tudi izvajalci, proizvajalci fonogramov in filmski producenti ter avtorji drugih avtorskih del.

20Ker je bilo v tem primeru stalno dovoljenje pravilno zavrnjeno že na podlagi drugega odstavka 149. člena ZASP, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do revizijskih navedb, ki se nanašajo na zavrnitev dovoljenja po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZASP zaradi pomanjkanja natančnih pravil delitve v revidentovem statutu.

21Po presoji Vrhovnega sodišča je Urad tudi pravilno zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo stalnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice avtorjev do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del za avtorje, saj glede na navedeno (točki 15 in 16 te obrazložitve) revidentu ni mogoče podeliti dovoljenja za upravljanje s pravico do nadomestila zgolj za eno kategorijo upravičencev (avtorje) do sredstev iz obravnavanega nadomestila.

22Vrhovno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je Urad utemeljeno zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del. Po tretjem odstavku 40. člena ZUS-1 v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku (kar je tudi v primeru iz tretjega odstavka 189. člena ZASP), sodišče primernosti uporabljenega prostega preudarka ne presoja, ampak preveri, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka oziroma ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

23Po presoji Vrhovnega sodišča je bil v tem primeru prosti preudarek uporabljen v mejah in na način, ki ustreza njegovemu namenu. Urad namreč po tretjem odstavku 189. člena ZASP lahko, če se v enem letu od uveljavitve ZASP ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, izda začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena tega zakona, v katerem določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic.

24Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je Urad v zadostni meri obrazložil, da glede na okoliščine te zadeve, ko je revidenta za pobiranje nadomestil pooblastila samo kolektivna organizacija Združenje Z., kolektivna organizacija Zavod Y., ki jo je za pobiranje nadomestil pooblastila prizadeta stranka kolektivna organizacija X., pa je tudi sama vložila vlogo za izdajo dovoljenja za pobiranje istega nadomestila, bi moral revident za pridobitev začasnega dovoljenja izkazati, da bo zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja za tiste upravičence, ki jih ne zastopa oziroma mu niso dali pooblastila za upravljanje s pravico do nadomestilo. Tega pa revident ni izkazal, saj kljub pozivu Urada, št. 31221-12/2009-13 (111)z dne 18. 1. 2010, ni predložil sporazuma, v katerem bi bila urejena medsebojna razmerja med različnimi imetniki pravice do pravičnega nadomestila, ampak je predložil zgolj pooblastilo Združenje Z. za pobiranje nadomestil.

25Določbe ZASP pravico do nadomestila urejajo na način, da je njena uveljavitev enotna in prepuščena kolektivnim organizacijam z ustreznim članstvom, da jo uveljavijo na predpisan način. Ker revident pravice do kolektivnega uveljavljanja nadomestila ni uveljavljal na način, kot je predpisano po določbah ZASP, je zavrnitev njegove zahteve za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje te pravice do nadomestila v skladu z tretjim odstavkom 189. člena ZASP.

26Glede na zgoraj navedeno tudi zatrjevane kršitve 22., 33. in 60. člena Ustave RS in kršitev 5(2)(b) člena Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2011 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi niso podane.

27Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnih tožbenih navedb. Sodišče prve stopnje se je do bistvenih navedb opredelilo, do nebistvenih pa se mu ni treba opredeljevati glede na prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

28Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

29Revident v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka, saj z revizijo ni uspel.

30Prizadeta stranka X., z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi oziroma pojasnitvi zadeve, zato glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.

----

Op. št. (1): Urad ni upošteval pooblastil Zruženje B. in Društvo A., ker v času odločanja nista bili kolektivni organizaciji.