VSL sodba IV Cp 1188/2012

I. Pritožba zoper sklep in pritožba zoper sodbo se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbama.

1Sodišče prve stopnje je v izreku in v obrazložitvi popravilo sklep o začasni odredbi P 706/2011-IV z dne 20. 10. 2011 tako, da je znesek 170,00 EUR nadomestilo z zneskom 120,00 EUR (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi je zavrnilo (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Tožencu je kot očetu naložilo plačevanje mesečne preživnine:

- za mld. E. od 24. 3. 2011 do 30. 9. 2011 v višini 151,00 EUR, od 1. 10. 2011 dalje pa v višini 258,00 EUR,

-za mld. J. pa od 24. 3. 2011 dalje v višini 180,00 EUR,

vse na osebni račun tožnice, z določitvijo ustreznih rokov zapadlosti posameznih obrokov in zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude ter uskladitvijo preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, določeno po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in na podlagi obvestila centra za socialno delo (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2Zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora toženca zoper sklep o izdaji začasne odredbe (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) ter zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem in stroškovnem delu (tj. v III. in V. točki izreka odločbe sodišče prve stopnje) se pritožuje toženec.

3V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe brez izrecnega navajanja pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ga spremeni, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (smiselno se njegov predlog pravilno glasi, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o izdaji začasne odredbe spremeni tako, da se predlog o izdaji začasne odredbe zavrne, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; op. sodišča). Meni, da je sklep povsem neobrazložen, zaradi česar se ga ne da preizkusiti. Razlaga sodišča v tem delu (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) je pavšalna in strnjena v enem samem odstavku, s čemer je po njegovem mnenju podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Dodatno opozarja, da kriterij v fazi izdajanja začasne odredbe ni primeren življenjski standard, ampak nujno preživljanje. Preživljanje otrok pa ni bilo ogroženo, saj je bilo otrokoma brez dvoma zagotovljeno bivanje, hrana, obleka, obutev, varstvo, vzgoja, oddih in razvedrilo. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec ves čas plačeval položnice za vrtec in naročnino za Cicido, poleg tega pa je za otroka, kadar sta bila pri njem, v celoti poskrbel, jima kaj kupil, ju kam peljal in podobno. Sodišče se do teh navedb pritožnika sploh ni opredelilo, zaradi česar sklep nima razlogov in je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Nadalje toženec vztraja, da so stroški za otroka veliko nižji, kot je vtoževano in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v postopku izdaje začasne odredbe. Sodišče je npr. upoštevalo celo strošek športnih rekvizitov, čeprav ni sporno, da se otroka ne ukvarjata z nobenim športom. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tudi zato, ker ne drži, da ima tožnica plačo zgolj v višini 600,00 EUR. Pri tem navaja, koliko naj bi po njegovem mnenju znašal mesečni dohodek tožnice glede na podatke predloženih plačilnih list. Povprečna mesečna plača tožnice tako po njegovem mnenju znaša 953,60 EUR, in ne zgolj 600,00 EUR. Poudarja tudi, da tožnica ne dela polni delovni čas, temveč zgolj 6 ur. Četudi gre za zakonsko pravico staršev, kar nenehno ponavlja tožnica, navedeno ne more iti v škodo toženca, saj bi imel nenazadnje tudi on pravico koristiti takšno pravico, pa je ne more, ker jo lahko koristi le eden izmed staršev. Tudi sicer koriščenje takšne pravice s strani tožnice ne zmanjšuje njenih pridobitnih zmožnosti, ampak le zmanjšuje njen dohodek. Ker je sodišče upoštevalo zgolj tožničin dohodek, ne pa tudi njenih pridobitnih zmožnosti, je zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja, da je njegova povprečna mesečna plača 1.152,03 EUR, pri čemer je takšen dohodek izplačan za polni delovni čas. Če bi toženec delal zgolj 6 ur, tako kot to počne tožnica, bi njegov mesečni dohodek znašal 864,02 EUR. Po njegovem mnenju je torej povsem očitno, da sodišče pri porazdelitvi preživninskega bremena ni upoštevalo dohodkov in zmožnosti obeh staršev. Podan izračun kaže, da so zmožnosti pravdnih strank primerljive, od septembra 2011, ko se je plača toženca znižala, pa so zmožnosti tožnice celo višje. Razdelitev preživninskega bremena v razmerju 60 odstotkov in 40 odstotkov je torej zmotna. Sodišče prve stopnje je tudi pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri določanju višine preživnine ni upoštevalo otroškega dodatka. Gre za pravno relevantno dejstvo, ki bi ga sodišče moralo upoštevati tako, da bi za ustrezen znesek znižalo seštevek potreb otrok v višini otroškega dodatka. Priglaša stroške s pritožbo.

4V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem in stroškovnem delu (tj. v III. in v V. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje), toženec predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter jo spremeni, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer tožnici naloži povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (na pravilno oblikovanje pritožbenega predloga je sodišče druge stopnje že opozorilo pri povzemanju pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje). Prvenstveno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo navedbam tožnice, ki jih je le-ta podala v svojem zaslišanju, čeprav takšnih izjav ni integrirala v svojo trditveno podlago. S tem, ko je sodišče sledilo takšnim navedbam stranke, je prekoračilo trditveno podlago. Toženec opozarja tudi, da tožnica z ničemer ni dokazala, da res sama plačuje stroške stanovanja. V tem delu je podala zgolj pavšalne trditve. Nadalje toženec nasprotuje pravilnosti ugotovitev sodišča o višini potreb otrok. Stroške stanovanja in bencina je ocenilo na 90,00 EUR, pri čemer ni jasno, za kakšne stroške bencina gre. Toženec je namreč tisti, ki hodi ob stikih po otroka in ju pripelje nazaj, ju vozi v vrtec in iz vrtca, pri tem pa stroške bencina ves čas krije sam. To je toženec zatrjeval že tekom postopka, tožnica pa takšnim trditvam ni nasprotovala. Toženec za prevoz otrok porabi mesečno približno 200,00 EUR. Toženec tudi izrecno nasprotuje oceni, da stroški razvedrila in počitnic znašajo mesečno 50,00 EUR. Za počitnice, ki jih otroka preživita z materjo, namreč toženec ni dolžan plačevati, saj vsak starš te stroške krije sam. Nadalje ponavlja, da ima tožnica povprečno mesečno plačo v višini 953,60 EUR, in ne zgolj 600,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče, saj dela zgolj šest ur na dan, in ne 8 ur dnevno. Ponavlja, da ima sam 1.152,03 EUR plače za polni delovni čas. S tem, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo plačo pred vložitvijo tožbe in zaključilo, da je imel toženec od februarja do aprila 1.600,00 EUR povprečne mesečne plače, je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je toženec v mesecu februarju 2011 prejel poleg plače dejansko še neizplačane plače za nazaj, kar pomeni, da sploh ne gre za redni dohodek, ampak izplačilo za nazaj. Sodišče je zato zmotno porazdelilo preživninsko breme med pravdnima strankama, predvsem pa je zmotna porazdelitev v razmerju 70 odstotkov na račun toženca in 30 odstotkov na račun tožnice za čas od vložitve tožbe do oktobra 2011. Sodba nima utemeljenih razlogov za takšno odločitev, temveč takšen zaključek v tč. 14 celo nasprotuje razlogom sodišča v tč. 8. Prav tako ni utemeljenih razlogov za zaključek, da je od oktobra 2011 dalje preživninsko breme razporejeno 60 odstotkov na račun toženca, 40 odstotkov pa na račun tožnice. Meni, da je treba preživninsko breme med pravdnima strankama porazdeliti enakomerno. Toženec tudi izpodbija ugotovitev, da je tožnica otroka izpisala iz vrtca 30. 8. 2011. Otroka sta bila po sklenitvi sodne poravnave izpisana iz vrtca 30. 10. 2011 in pritožnik o tem prilaga dokaz, kar skladno z določbami 414. člena ZPP ni prepozno. Iz navedenega razloga je toženec povsem utemeljeno plačeval stroške vrtca do izpisa otrok iz vrtca, zaradi česar je treba te stroške v celoti upoštevati kot prispevek pritožnika k preživljanju. Ponovno pa opozarja tudi na računske napake sodišča pri izračunu preživnine za ml. E.. V tč. 14 je namreč zapisano, da znaša 70 odstotkov od 430,00 EUR 310,00 EUR, kar je zmotno. Pravilen znesek je 301,00 EUR. Sodišče pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo otroškega dodatka. Sodišče samo navaja, da gre za dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, nakar zmotno zaključi, da nima vpliva na preživnino. Gre za pravno relevantno dejstvo, ki ga sodišče mora ugotoviti in ustrezno upoštevati, torej ustrezno znižati stroške potreb otrok, česar pa sodišče prve stopnje ni naredilo. Priglaša stroške s pritožbo.

5Tožeča stranka na vročeno pritožbo zoper sklep ne odgovarja.

6Tožnica odgovarja na vročeno pritožbo zoper sodbo, v kateri sodišču druge stopnje predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša.

7Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi zoper sklep:

8Toženec neutemeljeno graja neobrazloženost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe. Razlogi sodišča prve stopnje so strnjeni, a glede na vsebino ugovora toženca zadostni, da omogočajo preizkus odločitve. Tako v ugovoru zoper sklep, kot v obravnavani pritožbi namreč toženec nasprotuje izdaji začasne odredbe zato, ker meni, da preživljanje otrok v obravnavanem primeru ni ogroženo, pri čemer se sklicuje na plačevanje vrtca in naročnine za revijo ter skrb za materialne potrebe otrok v času, ko sta pri njem. Sodišče prve stopnje se je do vseh naštetih navedb toženca v obrazložitvi opredelilo, saj je pojasnilo, da mora tožnica s plačo 600,00 EUR preživljati tako sebe kot svoja dva otroka, pri čemer oče prispeva le za vrtec za E., naročnino za revijo in za plenice. To pa je premalo, da bi bilo zagotovljeno nujno preživljanje. Glede na povzete okoliščine se s takšnim zaključkom strinja tudi sodišče druge stopnje. V zvezi z vztrajanjem toženca, da primeren življenjski standard ni ustrezno merilo za ugotovitev ogroženosti otrokovega preživljanja, in očitkom, da je sodišče prve stopnje z neopredelitvijo do takšnega argumenta storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, pa je glede na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o ogroženosti nujnega (in ne primernega!) preživljanja otrok treba pojasniti, da takšna opredelitev v obravnavanem primeru ni bila potrebna niti v smislu zagotovitve razlogov o pravno odločilnih dejstvih sprejete odločitve, niti v smislu zagotovitve toženčeve pravice do izjave.

9Prav tako ne drži trditev toženca, da je sodišče zmotno ugotovilo mesečni osebni dohodek tožnice. Z vztrajanjem, da iz v spis predloženih obračunov plač izhaja tožničin mesečni dohodek v višini 953,60 EUR, in ne zgolj 600,00 EUR, namreč zanemarja dejstvo, da so v prvo navedeni znesek vključeni tudi prehrana in potni stroški, kar pa pri oceni pridobitnih zmožnosti staršev za preživljanje skupnih otrok ni mogoče upoštevati. Tega zneska sodišče ni upoštevalo niti pri tožencu, za katerega je v sklepu o izdaji začasne odredbe ugotovilo, da je imel v mesecih od februarja do vključno aprila 1.600,00 EUR plače, v obdobju od avgusta do vključno novembra 2011 pa dobrih 1.100,00 EUR plače. Glede poudarjanja, da predstavlja ugotovljen dohodek tožnice plačilo za delo s skrajšanim delovnim časom, medtem ko predstavlja osebni dohodek toženca plačilo za delo s polnim delovnim časom, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi osebni dohodek toženca tudi po lastnih navedbah (v skladu s katerimi bi njegov dohodek za delo s šesturnim delovnikom znašal 864,02 EUR) v vsakem primeru presegal tožničinega za več kot tretjino. Koriščenje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom pa je vezano na nego in varstvo otroka, zato je razglabljanje toženca, da bi takšno pravico namesto tožnice lahko koristil on, neumestno, saj sta bila otroka dodeljena v varstvo in vzgojo tožnici. Koriščenje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom je vsekakor v korist otrok. Upoštevajoč večje obremenitve, ki odpadejo na tožnico zaradi skrbi in ukvarjanja z otrokoma, pa je sodišče prve stopnje glede na ustaljeno sodno prakso pravilno odločilo, da preživninsko breme porazdeli med pravdni stranki (vsaj: op. sodišča druge stopnje) v razmerju 60 odstotkov v breme toženca in 40 odstotkov v breme tožnice.

10Ni tudi mogoče pritrditi očitku, da je sodišče previsoko ocenilo potrebe otrok v obravnavanem primeru. Toženec konkretno izpostavlja strošek športnih rekvizitov, saj naj bi med strankama ne bilo sporno, da se otroka ne ukvarjata z nobenim športom. Takšna pritožbena navedba pa je protispisna, saj je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da otroka potrebujeta rolerje in smučarsko opremo (glej tožbene trditve na list. št. 3 sodnega spisa, na katere se je tožnica sklicevala v predlogu za izdajo začasne odredbe). Sodišče prve stopnje pa zneska v višini 60,00 EUR ni ocenilo kot primernega zgolj za kritje potrebe nabave športnih rekvizitov, temveč za potrebe kritja izdatkov za obleko, obutev in športne rekvizite, kakor je razvidno iz razlogov odločbe o izdaji začasne odredbe na strani 4. Takšen znesek pa za naštete izdatke – tako glede na v postopku izdaje začasne odredbe ugotovljene preživninske zmožnosti pravdnih strank, kot tudi glede na potrebe njunih otrok – ni pretiran.

11Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, v skladu s katerim pri določitvi preživnine ni upoštevalo otroškega dodatka, ki ga prejema tožnica. Navedeno stališče sicer odstopa od dosedanje večinske sodne prakse (Vrhovno sodišče o tem vprašanju izrecno še ni zavzelo stališča), vendar pa je odstop utemeljen zaradi uveljavitve ustavne zasnovanosti varstva otrok, družine in starševstva. Otroški dodatek namreč predstavlja dopolnilni prejemek staršev oziroma otroka za njegovo preživljanje, vzgojo in izobraževanje (65. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih – ZSDP) (1). Višina otroškega dodatka se določi glede na uvrstitev družine v dohodkovni razred. V dohodek, ki se upošteva pri umestitvi v dohodkovni razred, pa se štejejo dohodki in prejemki vseh oseb, ki jih Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) (2) taksativno našteva (glej 10., 11. in 12. člen ZUPJS), med drugim tudi preživnina, nadomestilo preživnine in drugi prejemki, prejeti na podlagi izvršilnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov do višine minimalnega dohodka, ki bi osebi pripadala po zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke, če ne bi imela drugih dohodkov (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Glede na pojasnjeno in ob upoštevanju ustavne zasnovanosti starševskega varstva (tretji odstavek 53. člena, 54. člen in 56. člen Ustave Republike Slovenije) (3) je torej mogoče zaključiti, da otroški dodatek ni namenjen razbremenitvi starševske dolžnosti preživljanja otrok, temveč predstavlja dopolnilo (oziroma pomoč) za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otrok, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodninskega razreda po ZUPJS (4), in je torej usmerjen k izenačevanju bivanjskih situacij otrok zaradi različnih preživljalskih zmožnosti njihovih staršev na eni strani ter povečanih stroškov družine na drugi strani, kakor tudi izenačevanju posameznikov in parov, ki nimajo otrok, z družinami, ki so lahko eno- ali dvostarševske. Kot del družinskih prejemkov je tako namenjen ne zgolj vertikalni, temveč tudi (po mnenju teorije predvsem) horizontalni izravnavi (5).

12Ustavno varstvo namreč v Republiki Sloveniji uživajo otroci, starševstvo in družina. Razlikovanje med navedenimi pravnimi položaji pa je ključno za pravilno interpretacijo ustavnih in zakonskih določb o njihovem varstvu. Vzdrževanje, vzgajanje in izobraževanje otrok je namreč po ustavi pravica in dolžnost staršev, ki se lahko odvzame in omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. URS z nobeno določbo ne razbremenjuje staršev temeljne dolžnosti, da preživljajo svoje otroke. Upoštevanje otroškega dodatka kot obseg, v katerem so otrokove potrebe že denarno „pokrite“, ter posledično razdeljevanje manjšega zneska izdatkov za potrebe otroka med starša bi namreč privedlo do izračuna nižjega dohodka družine, v kateri živi otrok, in ki se upošteva za odmero otroškega dodatka, le-ta pa bi bil iz pojasnjenega razloga večji. V takšnem položaju pa bi država v nasprotju z ustavo dejansko prevzemala odgovornost za preživljanje otrok in takšne dolžnosti razbremenjevala starše. Zaradi ustavne zaveze, da bo država varovala družino in ustvarjala potrebne razmere za to varstvo je z zakonom med drugim kot družinski prejemek predviden tudi otroški dodatek, ki je namenjen (delnemu) kritju povečanih stroškov družine zaradi preživljanja, vzgoje in izobraževanje otrok. Le-ta pa ima naravo dopolnilnega prejemka, ki ni subsidiaren dolžnosti staršev, da preživljajo otroke, še manj pa takšno dolžnost (delno) nadomešča.

13Upoštevajoč pojasnjeno ustavno zasnovanost varstva otrok, družine in starševstva ter posledično zakonsko ureditev pravic iz javnih sredstev ter konkretno pravic do družinskih prejemkov, bi zatorej upoštevanje otroškega dodatka pri določanju preživnine pomenilo postopanje, ki bi bilo v nasprotju z zgoraj omenjenimi ustavnimi izhodišči ter zakonsko ureditvijo. Po 129. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Primarno preživninsko breme otrok zakon torej nalaga njihovim staršem.

14Kot je bilo že pojasnjeno je preživljanje otroka zakonska obveznost staršev, medtem ko je otroški dodatek le prispevek države kot posebne oblike njene skrbi za otroke, zato morata starša prispevati k celotnim ugotovljenim potrebam otroka in šele v primeru, ko materialne in pridobitne zmožnosti staršev ne omogočijo kritja ugotovljenih otrokovih potreb, bo tisti del otrokovih potreb, ki jih starša nista sposobna pokriti, morala, glede na ustavno zagotovljeno posebno varstvo otrok, kriti država s socialnimi transferji, kamor sodi tudi otroški dodatek.

O pritožbi zoper sodbo:

15Toženec nasprotuje neupoštevanju otroškega dodatka tudi v pritožbi zoper sodbo, čemur pa sodišče druge stopnje iz že pojasnjenih razlogov ne sledi. Očitek, da je sodišče prekršilo razpravno načelo s tem, ko je svojo odločbo oprlo na dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala, temveč je o njih zgolj izpovedala, pa je presplošen, da bi ga sodišče lahko preizkusilo, saj toženec ne navaja, katere naj bi bile tiste navedbe tožnice, ki naj ne bi bile zajete v njeni trditveni podlagi. Tudi sicer sodišče druge stopnje opozarja, da veljajo v postopkih v zakonskih sporih in v sporih iz razmerij med starši in otroki posebne procesne določbe iz členov 406 do 414 ZPP. Med drugim tako obstaja pooblastilo sodišču, da zaradi varstva otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese, ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev (tretji odstavek 408. člena ZPP). Sicer pa lahko sodišče – tako kot pravilno navaja tožnica v odgovoru na pritožbo – sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev v posamezni zadevi, ugotovi tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP).

16Neutemeljen je očitek, da tožnica z ničemer ni dokazala, da naj bi sama plačevala stanovanjske stroške, temveč je v zvezi s tem podala zgolj pavšalne trditve. Iz tožbe ter pripravljalnih vlog tožnice je razvidno nasprotno, v dokaz takšnim navedbam pa je tožnica priložila tudi listine ter zaslišana na glavni obravnavi pojasnila, da živi v petčlanskem gospodinjstvu, v katerem si stroške delijo tako, da ona plača vse stanovanjske stroške in delno hrano. V trgovino gre enkrat eden, drugič drugi, strošek hrane pa znaša približno 200,00 EUR. Glede obratovalnih stroškov je zatrdila, da znašajo približno 60,00 EUR na osebo mesečno, stroški bencina pa približno 35,00 EUR na osebo mesečno. Glede na to, da toženec ni zatrdil konkretnih okoliščin, ki bi izpodbijale resničnost trditev tožnice o višini njenih stanovanjskih stroškov, je upoštevajoč tudi splošno znana dejstva o povprečni višini življenjskih in stanovanjskih stroškov treba pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da znašajo izdatki za stanovanjske potrebe in bencin za posameznega otroka približno 90,00 EUR.

17Ugovarjanje toženca, da tožnici izdatki zaradi vožnje z avtomobilom ne nastajajo, ker je toženec tisti, ki ob stikih prihaja k otrokoma in ju odpelje nazaj, ju vozi v vrtec in iz vrtca, čemur naj bi tožnica tekom postopka ne nasprotovala, je neutemeljeno, saj je povsem življenjsko in logično, da tožnica potrebuje avtomobilski prevoz za potrebe otrok za vožnjo k zdravniku, v lekarno, v vrtec, ko sta otroka pri njej. Glede na to, da je tožnica otroka izpisala iz vrtca v N. in ju vpisala v vrtec v L. (kjer po razhodu od toženca sedaj tudi živi) šele 30. 8. 2011, pa so bili do tega datuma stroški prevozov, ki so bremenili tožnico, še toliko večji. Trditvi toženca, da je tožnica otroka izpisala iz vrtca v N. šele 30. 10. 2011 namreč ni mogoče slediti, saj je ostala tekom postopka nedokazana. Četudi toženec v pritožbi navaja, da za takšno trditev prilaga dokaz, takšnega dokaza o izpisu otroka iz vrtca v pritožbenem postopku ni predložil.

18Pretirana ni niti ocena izdatkov za razvedrilo in počitnice v višini 50,00 EUR mesečno in jih je sodišče pravilno štelo za potrebne stroške, saj so del osebnostnega razvoja otroka, počitnice pa so koristne tudi iz zdravstvenega vidika.

19Glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera (sodišče druge stopnje se na ugotovljeni dejstveni substrat zadeve v izogib ponavljanju zgolj sklicuje) ter splošno znana dejstva je ocena sodišča prve stopnje, da znašajo potrebe mld. E. 430,00 EUR mesečno (vključno s plačilom vrtca) in mld. J. 300,00 EUR mesečno tudi celokupno ustrezna.

20Glede pritožbenih ugovorov o zmotni ugotovitvi višine dohodkov tožnice se pritožbeno sodišče sklicuje na svoje razloge v točki 9 obrazložitve. Zaradi opozarjanja toženca, da je njegov dohodek meseca februarja 2011 vključeval tudi izplačila dohodka za nazaj, zaradi česar naj ne bi bil merodajen, ter da je sodišče pri izračunu višine njegovega dohodka zmotno upoštevalo tudi dohodek meseca februarja in marca, četudi je bila tožba vložena šele 24. 3. 2011, pa pritožbeno sodišče kot bistveno izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel toženec do vključno septembra 2011 višjo plačo, kot v obdobju od oktobra naprej. Takšne ugotovitve sodišča toženec ne izpodbija. Iz zneskov, ki jih je sam navedel v pritožbi pa izhaja, da je njegov dohodek v obdobju od aprila do septembra znašal v povprečju 1.310,77 EUR, kar pomeni, da je bil v tem obdobju višji od tožničinega za slabih 46 odstotkov. Navedeno – ob dejstvu, da so otroci v vzgoji, oskrbi in varstvu pri tožnici, ki torej v vsakem primeru nosi večje breme skrbi in ukvarjanja z otroki – vsekakor utemeljuje odločitev sodišča, da v obdobju do znižanja osebnega dohodka toženca (oktobra 2011) le-ta krije preživninske potrebe otrok 70-odstotno, od meseca oktobra 2011 dalje pa upoštevajoč njegov (znižan) dohodek v višini 1.100,00 EUR (takšni ugotovitvi sodišča toženec ne nasprotuje, temveč jo v pritožbi sam povzema) 60-odstotno.

21Sodišče si pri obrazložitvi takšne odločitve tudi ni prišlo v nasprotje s tem, ko je z začasno odredbo predvidelo za isto obdobje pokrivanje preživninskih potreb otrok 60 odstotkov v breme toženca in 40 odstotkov v breme tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč začasno odredbo izdalo glede na stanje ob koncu naroka za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe 20. oktobra 2011, pri čemer je dejstva, ki so pomembna za odločitev o začasni odredbi, ugotavljalo s stopnjo verjetnosti. Razlogi takšne odločitve sodišča ne zavezujejo pri končni odločitvi, pri kateri upošteva stanje ob zaključku glavne obravnave in dejstva ugotavlja s stopnjo prepričanja. Tožencu se je v obdobju po izdaji začasne odredbe znižal dohodek, vendar ne toliko, da bi bilo utemeljeno zniževanje 60-odstotnega deleža, do katerega naj pokriva preživninske potrebe otrok. Glede na osebni dohodek, ki ga je toženec imel do izdaje začasne odredbe ter upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, ki jih je sodišče druge stopnje že pojasnilo predhodno, je zato sodišče prve stopnje v končni odločbi njegov delež pokrivanja preživninskih potreb otrok do znižanja njegovega osebnega dohodka oktobra 2011 pravilno zvišalo na 70 odstotkov. Glede na to, da je odločitev o nižjem odstotku pokrivanja preživninskih potreb otrok s strani toženca, vsebovana v sklepu o izdaji začasne odredbe, v primerjavi s končno odločitvijo sodišča, ki predvideva, da toženec od vložitve tožbe do oktobra 2011 krije 70-odstotni delež preživninskih potreb otrok, tožencu v korist, sodišče tudi v primeru, če bi štelo oceno sodišča prve stopnje v sklepu o izdaji začasne odredbe za materialnopravno zmotno, vanj na podlagi pritožbe toženca zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe zaradi prepovedi reformatio in peius ne bi moglo posegati (359. člen ZPP).

22Toženec sicer pravilno opozarja na očitno pisno pomoto sodišča prve stopnje, ki je v tč. 14 zapisalo, da predstavlja 70-odstotni delež zneska 430,00 EUR znesek 310,00 EUR, namesto pravilno 301,00 EUR. Vendar takšna očitna pisna pomota ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je sodišče v nadaljevanju obrazložitve pravilno izračunalo preživnino za mld. E. za obdobje od vložitve tožbe do oktobra 2011 v višini 151,00 EUR.

23Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa in sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sklep in pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24Glede na to, da toženec s pritožbama ni uspel, mora stroške v postopku z njima kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasila, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 97/2001 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 62/2010 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl..

(4) Primerjaj: Dr. Mateja Končina Peternel, Nekatera vprašanja v zvezi z družinskopravnimi spori, Pravosodni bilten 1/05)

(5) A. Bubnov Škoberne, G. Strban, Pravo socialne varnosti, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 350.