11. člen ZUPJS

ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka 12. člena ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi, sklepom o izvršbi, dokazilom o neuspeli izvršbi. Vendar pa navedena določba ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo itd.), tožnica pa je z izpiskom svojega TRR izkazala, da ji toženec v obdobju od decembra 2024 do februarja 2025 ni nakazal preživnine, zaradi česar pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice ne bi smelo upoštevati zneska preživnin pri prihodkih tožnice.

Spornega zneska v višini 1.627,43 EUR ni mogoče upoštevati kot občasni dohodek po 23. členu ZSVarPre in ga upoštevati v višini 341,39 EUR. Predhodno je namreč potrebno ugotoviti, ali so pri tožnici, nad katero je bil začet osebni stečaj skladno z 28. členom ZSVarPre podani krivdni razlogi iz prvega odstavka 28. člena ZSVarPre.

Ker je tožničina življenjska skupnost razpadla in se zato pri ugotavljanju premoženjskega stanja njenih dohodki ne seštevajo z dohodki njenega nekdanjega partnerja in očeta otrok, se torej otroka ne smeta upoštevati pri obeh. Zato, dokler še ni odločeno (oziroma ni dosežen sporazum) o tem, komu bosta otroka dodeljena v vzgojo in varstvo ter kdo bo za vzgojo in varstvo dolžan prispevati s plačevanjem preživnine, je ustavoskladna razlaga navedenih določb ZUPJS takšna, da se otroka upoštevata vsakemu do polovice.

Glede na nesporno dejstvo, da otroka v času vložitve Prošnje ne živita pri tožnici, je odločitev toženke, da pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice za presojo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ne upošteva otrok, na podlagi prve točke 11. člena ZUPJS, pravilna in zakonita. Za presojo prve točke 11. člena ZUPJS je namreč bistveno, kje otroka dejansko prebivata.

Toženka pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka tožnika od plače ni odštela potnih stroškov in regresa za malico, zato materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in posledično povprečni mesečni dohodek tožnika v relevantnem obdobju ni bil pravilno ugotovljen. Pri ugotavljanju materialnega položaja po 1. točki prvega odstavka 11. člena ZUJPS, se ne upoštevajo otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti niso bili zaupani v vzgojo in varstvo vlagatelju ali osebi, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je predlagateljica poročena ter da soglasja za vpogled v podatke svojega moža ni priložila niti po pozivu na dopolnitev. Po določbi 3. točke prvega odstavka 11. člena ZUPJS se zakonec, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in je začet postopek za razvezo zakonske zveze ali pogrešani zakonec sicer ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja predlagatelja, vendar pa pritožnica s priloženimi dokazili ni uspela izkazati, da je postopek za razvezo zakonske zveze začet, to je da je bil predlog, na katerega se nanaša dne 20. 1. 2023 izdan račun odvetnice, dejansko tudi vložen oziroma da je postopek razveze dejansko bil sprožen.

Drugotoženec ni dokazal, da tudi v času prestajanja zaporne kazni ne bi imel stikov z družino, da se po prestani celotni zaporni kazni ali že prej v primeru pogojnega odpusta ne bo vrnil k družini, k zakonski partnerki in da ni več dejansko povezan z družino, torej se je življenjska skupnost le začasno prilagodila spremenjenim okoliščinam.

Nosilni razlog sodišča, da je neobstoj zakonske dolžnosti preživljanja tožnice s strani žene tožničinega očeta ključen pri priznanju pravice do državne štipendije v tem sporu, je materialnopravno zmoten. V tem socialnem sporu ni bistvena zakonska dolžnost preživljanja tožnice (pastorke) s strani žene tožničinega očeta v smislu določb DZ, temveč je ključno, da tožnica uveljavlja državno štipendijo iz javnih sredstev. Izražen javni interes, ki prežema tovrstno področje, je razlog, da je treba upoštevati določila ZUPJS oziroma režim, ki ga za to področje določa ZUPJS. ZUPJS je v razmerju do DZ lex specialis, saj določa način uveljavitve pravic iz javnih sredstev.

Sodišče je pravilno zavzelo stališče, da predstavljajo določila ZUPJS pri določitvi oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja v razmerju do DZ, lex specialis. ZUPJS sam določa, katere osebe se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja in ne odkazuje na DZ.

Število vloženih zasebnih tožb ni nikakršna bistvena okoliščina, ki bi jo pri odločanju o predlogu za obročno plačilo sodnih taks moralo upoštevati sodišče prve stopnje. Taksna obveznost po določbah ZST-1 nastane za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, torej se odmeri in plača v vsaki zadevi posebej. Na drugi strani pa je okoliščina, da je zasebni tožilec pri sodišču vložil več zasebnih tožb, njegova osebna izbira, ki na vprašanje zmožnosti plačila sodne takse v enkratnem znesku v zvezi s preživljanjem zasebnega tožilca in članov njegove družine, nima nobenega vpliva. Predvsem pa število vlog pred sodiščem ni kriterij, ki bi ga kot relevantnega za odločanje o tovrstnih predlogih določali zgoraj navedeni zakoni.

Pri ugotavljanju materialnega položaja osebe (torej prosilca za BPP v postopku) se ne upošteva njen zakonec, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Zakonska določba je jasna in jo tudi ustaljena sodna praksa razlaga tako, da morata biti za neupoštevanje zakonca kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej dejanska nepovezanost zakoncev in začetek postopka za razvezo zakonske zveze. Tožnik ni podal nobenih trditev in dokazov glede vložitve zahteve za razvezo zakonske zveze, ravno tako takih trditev ne podaja niti v tožbi, zato pogoji za neupoštevanje materialnega položaja tožnikove žene iz 3. točke 11. člena ZUPJS že iz tega razloga niso podani.

Ker so odločilna dejstva glede tega, zakaj je tožnik kljub temu, da je poročen, upoštevan kot samska oseba ostala nepopolno ugotovljena, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da znaša povprečni mesečni dohodek drugotoženca in njegove zakonske partnerice 3.410,00 EUR oziroma samo drugotoženca 1.705,00 EUR, kar je več kot je pogoj za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč.

Na podlagi jezikovne in logične razlage določb 9. člena in 10. člena ZUPJS je mogoče ugotoviti, da se upošteva tudi zakončevo posebno premoženje, saj zakon izrecno in jasno določa, da se upošteva dohodek in premoženje s tem zakonom določenih oseb (9. člen ZUPJS), ena izmed teh oseb je tudi vlagateljev zakonec (10. člen ZUPJS), pri čemer ZUPJS ne omenja kakršnihkoli razlik glede posebnega ali skupnega premoženja zakonca. To potrjujeta tudi namenska in sistemska razlaga navedenih določb, saj se skladno z določbami 10. člena in 11. člena ZUPJS upošteva tiste osebe, za katere obstaja pravna obveznost preživljanja vlagatelja. Le-ta pa v primeru zakonca velja ne glede na (ne)obstoj skupnega premoženja (prvi odstavek 62. člena DZ). Gre namreč za dva različna instituta, ki ju ne gre enačiti: preživnina med zakoncema je tista, ki zakoncu omogoči življenjski obstoj in ne konkretna oblika premoženjskega režima. Ureditev premoženjskega režima med zakoncema s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij tako ne vpliva na upoštevanje materialnega položaja vlagateljevega zakonca v postopku odločanja o oprostitvi plačila sodne takse. Skladno s 86. členom DZ je lahko del pogodbe o

Na podlagi jezikovne in logične razlage določb 9. člena in 10. člena ZUPJS je mogoče ugotoviti, da se upošteva tudi zakončevo posebno premoženje, saj zakon izrecno in jasno določa, da se upošteva dohodek in premoženje s tem zakonom določenih oseb (9. člen ZUPJS), ena izmed teh oseb je tudi vlagateljev zakonec (10. člen ZUPJS), pri čemer ZUPJS ne omenja kakršnihkoli razlik glede posebnega ali skupnega premoženja zakonca. To potrjujeta tudi namenska in sistemska razlaga navedenih določb, saj se skladno z določbami 10. člena in 11. člena ZUPJS upošteva tiste osebe, za katere obstaja pravna obveznost preživljanja vlagatelja. Le-ta pa v primeru zakonca velja ne glede na (ne)obstoj skupnega premoženja (prvi odstavek 62. člena DZ). Gre namreč za dva različna instituta, ki ju ne gre enačiti: preživnina med zakoncema je tista, ki zakoncu omogoči življenjski obstoj in ne konkretna oblika premoženjskega režima. Ureditev premoženjskega režima med zakoncema s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij tako ne vpliva na upoštevanje materialnega položaja vlagateljevega zakonca v postopku odločanja o oprostitvi plačila sodne takse. Skladno s 86. členom DZ je lahko del pogodbe o

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je za preživetje osebe, ob odsotnosti prihrankov in drugega premoženja, potreben mesečni znesek, ki ustreza dvakratniku osnovnega zneska minimalnega dohodka. V kolikor je ta nižji, je preživljanje lahko ogroženo.

Sodišče je sporna zneska, ki sta bila očetu tožečih strank izplačana na podlagi sklenjene sodne poravnave v tujini, upoštevalo kot plačo, nadomestilo plače in povračilo stroškov ter kot jubilejna nagrado - odpravnino. Pravilna je opredelitev, da sporna zneska predstavljata dohodek kot izplačilo zaostalih neizplačanih plač in odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja. Zaradi pravilnosti odločitve, da je potrebno sporna zneska šteti kot enkraten dohodek, odpade nadaljnja presoja in razlogovanje tožečih strank, na kakšen način bi morala biti sporna zneska upoštevana kot periodični dohodek. Ker gre za enkraten dohodek je pravilna odločitev sodišča, da je vir teh obdavčljivih dohodkov potrebno pridobiti iz uradnih podatkov - potrdila FURS, ki ga je po uradni dolžnosti pridobil CSD. Razvidno je, da gre za neto zneska, kar pomeni, da sta bila upoštevana zneska, po odbitju davka in prispevkov. Sodišče je pravilno pojasnilo, da ne more slediti zavzemanju tožečih strank, da sporna zneska predstavljata periodični dohodek skladno z drugim odstavkom 13. člena ZUPJS.

Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o sporazumu o varstvu in vzgoji otrok, ki jih ima tožnik z bivšo partnerico, zaradi česar njen sodni preizkus ni mogoč.

Četudi bi sledili tožničinim navedbam, da z možem živita v ločenih stanovanjih na istem naslovu ter da živita vsak svoje življenje, pa postopek za razvezo njune zakonske zveze ni začet, kar pomeni, da pogoji za izvzetje tožničinega moža pri ugotavljanju njenega materialnega položaja niso izpolnjeni.

Pri ugotavljanju materialnega položaja stranke se ne upošteva njen zakonec, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Zakonska določba je jasna in jo tudi ustaljena sodna praksa razlaga tako, da morata biti za neupoštevanje zakonca kumulativno izpolnjena oba pogoja.