408. člen ZPP

Tožba otroka na izpodbijanje očetovstva je otrokova pravica, ne pa pravno sredstvo otrokovega očeta za razbremenitev očetovstva. V okoliščinah, kot so konkretne, je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba dati prednost izraženi izjavi otroka po ohranitvi nespremenljivosti družinskih razmerij pred pravico prvega toženca do seznanitve o njegovem biološkem očetovstvu.

Z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ni bila storjena nobena od uveljavljenih kršitev določb postopka. Za procesno pravilno ravnanje sodišča je bistveno, da je sodišče povabilo obe stranki na zaslišanje. Ker se nista odzvali, izostanka pa bodisi nista opravičili (kar velja za tožnika), bodisi nista izkazali opravičljivega razloga (kar velja za toženko), in ker prisilni ukrepi zoper stranke niso dovoljeni, je upoštevaje drugi odstavek 262. člena ZPP ovrednotilo ostalo zbrano procesno gradivo. Pristojnost za zbiranje dokazov po uradni dolžnosti je pri sodišču le v obsegu, kolikor je potrebno za zavarovanje koristi otroka (tretji odstavek 408. člena ZPP). Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo zaradi opustitve pridobitve (dodatnih) listin v zvezi s tožnikovimi in toženkinimi zmožnostmi za preživljanje sprejeta odločitev o očetovem preživninskem prispevku v nasprotju s koristjo hčere pravdnih strank. Ugotavljanje pomembnih dejstev ni rezultat matematične operacije, ampak vrednotenje okoliščin, pomembnih za umestitev otrokovih potreb v okvir preživninskih zmožnosti staršev. Obseg otrokovih potreb, za katere so starši dolžni poskrbeti, in njihove zmožnosti so v ra

Z izpodbijano sodbo ni odločeno o preživnini, sprejeta odločitev o vzgoji, varstvu in stikih pa ni predmet pritožbenih razlogov. O preživnini za otroka sodišče prve stopnje ni odločalo, čeprav se v primeru odločitve o vzgoji, varstvu in stikih vedno odloča tudi o preživnini zanj. Sodišče prve stopnje ni tako ravnalo zato, ker tožnica tega ni zahtevala, čeprav sodišče v teh primerih niso vezana na zahtevek strank. Tožničino pritožbo bi zato sodišče lahko upoštevalo kvečjemu kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Predlog se zavrne.

Ne drži pritožbeno stališče, da je bilo s sklepom o odmeri nagrade izvedenki že dokončno odločeno o povrnitvi teh stroškov. Šlo je zgolj za odločitev o predhodnem kritju teh stroškov, ne pa za končno odločitev o tem, kdo jih je dolžan nositi. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem toženki onemogočilo, da bi tekom postopka zaprosila za BPP. Navedb, da je njeno premoženjsko slabo in da izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, ni v ničemer podkrepila in so ostale na pavšalni (ter hipotetični) ravni.

Pravica otrok do posebnega varstva in skrbi uživa ustavno varstvo (56. člen Ustave RS). Na uresničevanje otrokovih koristi lahko vplivajo tudi okoliščine, ki nastopijo šele po trenutku pridobitve izvršilnega naslova, zato je nujno, da je varstvo koristi otroka enakovredno upoštevano v vseh fazah sojenja, torej tudi v fazi realizacije v izvršilnem postopku. Navedeno se odraža v posebni naravi izvršilnega postopka, kadar gre za varstvo otrokovih koristi, ko se morata načelo dispozitivnosti in razpravno načelo umakniti načelu oficialnosti ter preiskovalnemu načelu. Ker je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic, ustavna vrednota spoštovanja pravnomočnih sodnih odločb ni absolutna. To pomeni, da se mora, ob ugotovitvi, da prisilna izvršitev odločbe o stikih ne bi bila v otrokovo korist, pravica upnika do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) umakniti pravici otroka, da se pri odločitvah sodišča varuje njegovo dobrobit in korist.

Sodišče prve stopnje v okviru stroškov tožničinega lastnega preživljanja ni moglo upoštevati zgolj njenih stroškov bivanja, ampak je treba upoštevati tudi njene ostale nujne stroške (prehrana, obleka in obutev, higiena itd.), čemur sodišče ni pripisalo ustreznega pomena. Poleg tega ni upoštevalo tožničine trditve (toženec je ni prerekal in zato velja za priznano), da ima poleg kronične bolezni (slednja je prisotna že od leta 2003) sedaj tudi bolezen hrbtenice (diagnosticirana v oktobru 2019), zaradi česar ima dodatne izdatke za zdravljenje, katerih večino mora trpeti sama, ker jih obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije. Vse to bistveno znižuje tožničine preživninske zmožnosti, in sicer v tolikšnem obsegu, da tožnica ne zmore kriti povečanih izdatkov iz naslova nujnih potreb hčerk. Ob tem ni nepomembno, da mora tožnica poskrbeti tudi za ostale, neeksistenčne potrebe deklic, ki po rednem teku stvari neizogibno nastajajo.

V primeru, da je preživninska mesečna obveznost od vložitve tožbe delno že poravnana, je toženec dolžan plačati (le) še razliko.

Sodišče mora zaradi varstva koristi otroka tudi po uradni dolžnosti ugotoviti odločilna dejstva in izvesti dokaze, na podlagi katerih ugotovi materialne zmožnosti zavezancev, ki so podlaga za oceno mesečnih preživninskih potreb otroka in hkrati podlaga za porazdelitev preživninskega bremena med (oba) zavezanca. To pa ne pomeni, da bo sodišče prve stopnje v novem sojenju moralo brez ustreznih dokazov, ki jih morajo predlagati pravdne stranke, ugotavljati dejstva, ki so izven okvira sodnikovih spoznavnih možnosti. Pritožbene trditve tožnika in toženke, da so prihodki zakonite zastopnice oziroma prihodki tožnika višji, kot so bili zatrjevani in jih izkazujejo listine ter kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, terjajo od vsake stranke, da v novem sojenju določno navede dejstva in ta dejstva podkrepi z relevantnimi dokazi.

Vsak razpad družine terja, da se stiki med staršema in otrokom uredijo. Toda nujnost ureditve stikov med otrokom in tistim od staršev, s katerim otrok po dejanskem razpadu družine ne živi več, samo po sebi ne vzpostavlja nujnosti za začasno ureditev drugih vprašanj, ki jih je razpadu družinske skupnosti treba urediti (vzgoja in varstvo ter plačevanje preživnine). Te nujnosti tudi ne vzpostavlja dejstvo, da starša težko vzpostavljata konstruktivno starševsko sodelovanje. Sodišče mora posebej paziti, da s preuranjeno sodno odločbo o varstvu in vzgoji med postopkom, v katerem si eden od staršev prizadeva za skupno izvrševanje vzgoje in varstva ali ko si oba starša (vsak s svojo sodno zahtevo) prizadevata, da bi jima sodišče otroka zaupalo v vzgojo in varstvo, z izdajo začasne odredbe ne povzroči situacije, ki bi enega od staršev predčasno postavila v ugodnejše izhodišče in mu na ta način zagotovilo boljše možnosti za uspeh v postopku. Za presojo, ali obstaja nujnost za izdajo začasne odredbe o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo med postopkom, se je treba vprašati, kaj taka odločitev sploh pomeni. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, lahko samostojno o

Izraženo mnenje otroka ima vedno pomembno težo in tudi dokazno vrednost, zato je treba preveriti, kakšna je trenutna volja vseh treh otrok v zvezi s stiki z nasprotnem udeležencem, nato pa presoditi, če je njihov odnos odklonilen, ali takšna odločitev resnično pomeni, da je na ta način najbolje poskrbljeno za koristi otrok in njihov uspešen osebnostni razvoj.

Pritožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih ne bi mogel delati poln delovni čas. Pomoč staršev je sam opredelil kot njuno darilo, kot tako pa je bilo pravilno upoštevano v okviru njegovih zmožnosti. Niti dejstvo, da toženka ne plačuje preživnine, niti odobritev socialne pomoči ne zmanjšujeta njegovih zmožnosti za prispevanje k preživljanju otrok. Utemeljeno pa je pritožnikovo zavzemanje za višje ovrednotenje premoženjskih sposobnosti matere. V sodbi je ugotovljeno, da ima lasten kozmetični salon in da je družbenica v več podjetjih. Sama je izpovedala o mesečnih stroških lizinga, kredita in hčerinega jahanja. Pritožnik utemeljeno opozarja, da že ti stroški kažejo na to, da so njeni dohodki višji od ugotovljenih v sodbi. Poleg tega pritožnica v odgovoru na pritožbo ni oporekala navedbam o poslovanju družbe A. d.o.o., niti navedbam o oddajanju poslovnega prostora v najem, in da oboje predstavlja vir dohodka. Izpovedala je sicer, da je le 1% družbenica v navedeni družbi, vendar je to v nasprotju z izpiskom iz sodnega registra, ki potrjuje pritožnikovo navedbo. Upoštevaje tožnikov predlog o razporeditvi preživninskega bremena ter glede na to, da so preživninske zmožnosti staršev pr

Ker je imel mladoletni otrok ob rojstvu v soglasju staršev stalno prebivališče določeno v Sloveniji, predlagateljica stalnega prebivališča otroku ni mogla enostransko spremeniti s prijavo pred razvezo zakonsko zveze brez soglasja nasprotnega udeleženca, ki je selitvi otroka v Rusijo nasprotoval. Predlagateljica s tem, ko je samovoljno, brez pristanka nasprotnega udeleženca, odpeljala otroka v Rusijo, ni mogla vplivati na pravno priznano stalno prebivališče otroka, tako da bi nasprotnemu udeležencu onemogočila sklicevanje na izključno pristojnosti slovenskih sodišč.

Na podlagi drugega odstavka 408. člena ZPP sodišče v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ni vezano na postavljene zahtevke. Na podlagi drugega odstavka 421. člena ZPP sodišče v primeru, če zahtevku za razvezo ali razveljavitev zakonske zveze ugodi, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema in skupnimi otroki, o tem pa odloči sodišče tudi takrat, če ni postavljen ustrezen zahtevek, če pa je bil postavljen, pa nanj ni vezano.

Denarna kazen (kot sredstvo zavarovanja z začasno odredbo izrečene prepovedi stikov starša z otroki) mora biti dovolj visoka, da doseže namen za katerega je bila izrečena. V konkretnem primeru je to varstvo koristi otrok, za katera je ugotovljeno, da sta zaradi nasilja toženca nad njima in njuno mamo tako ogrožena, da je bilo treba tožencu z začasno odredbo prepovedati vse stike z njima. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo pomen z začasno odredbo naložene opustitve. Glede na ugotovljeno ogroženost otrok in posledični zaključek, da je treba tožencu vsaj začasno prepovedati vsak stik z njima, mora biti denarna kazen dovolj visoka, da mu prepreči vsak poskus vzpostavitve stikov z otrokoma.

V skladu s 4. odstavkom 421. člena ZPP izda sodišče prve stopnje novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. V skladu s 6. odstavkom 106. člena ZZZDR predstavlja takšno spremenjeno okoliščino tudi situacija, če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo. V tem konkretnem primeru ne gre za starševsko odtujevanje, kjer bi moralo sodišče zaradi onemogočanja stikov odvzeti materi varstvo in vzgojo v smislu določila 6. odstavka 106. člena ZZZDR, saj mati zavestno ne vpliva negativno na otroka v smislu, da bi zaradi tega oblikovala negativen odnos do očeta, oba starša pa s svojim vedenjem vplivata na negativen odnos otrok do očeta, mati na takšen način, da otroka seznanja o zapisnikih CSD-ja, sodnih zapisnikih, pa tudi tako, da v samem začetku tega postopka ni sprejela večkrat ponujenega svetovanja s strani CSD, katerega namen je bila ureditev in uskladitev starševskega odnosa, oče na drugi strani pa s tem, ko ne upošteva želja otrok oziroma ne drži obljub, da bodo na dopustu sami ali nepr

Od polnoletnosti otroka toženec nima več aktivne legitimacije zahtevati preživnino zanj. Z zahtevki za preživljanje lahko razpolaga le polnoletni otrok sam, ki lahko obe tožbi umakne ali pa ju spremeni tako, da od staršev zahteva plačevanje preživnine. Izvedenec je za oba starša ugotovil, da imata ustrezne kapacitete za varstvo in vzgojo otrok, da pa otroci kot svoj dom dojemajo hišo in okolico, kjer so živeli od rojstva dalje, tam hodili v osnovno šolo in spletli socialne stike. Nedvomno imata v hiši, torej pri očetu, mladoletna otroka tudi boljše pogoje za bivanje kot pri mami, ki živi v dvosobnem stanovanju, in A. A. ima bližje do šole. B. A. in polnoletni C. A. želita še naprej živeti pri očetu, izvedenec pa je ugotovil, da so otroci medsebojno zelo povezani in da so si v oporo, zato ne bi bilo v njihovo korist, če bi jih sodišče „ločilo“. Da naj bodo stiki otrok z mamo čim bolj obsežni, izhaja iz mnenja izvedenca, pa tudi, da bo za deklico koristno, če bo imela več stikov z mamo kot njena brata. Iz razgovora A. A. na CSD je razbrati željo, da bi bila rada večkrat z mamo sama. Glede na to, da A. A. prihaja v puberteto, je pritožbeno sodišče prepričano, da je v nj

Ocena preživninskih potreb je pogojena z razpoložljivostjo sredstev obeh staršev, kar je osnovno vodilo pri iskanju vrednotnega sorazmerja med pravno odločilnimi dejavniki (zmožnostmi staršev in potrebami otrok). V obravnavanem primeru za njihovo oceno zadostuje ustrezna trditvena podlaga pravdnih strank, podkrepljena z izpovedbami, ter splošno znana dejstva o povprečnih potrebah otrok starosti preživninske upravičenke. Znesek otroškega dodatka (enako velja za štipendijo) se ne odšteje od zneska ugotovljenih otrokovih potreb. Razlogi za takšno stališče izvirajo iz samega namena otroškega dodatka/štipendije, saj gre za dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otrok, ki ga zaradi uresničevanja načela socialne države zagotavlja država.

Osnovni pogoj za uspešno skupno starševstvo je sposobnost medsebojnega komuniciranja staršev, ki je v obravnavanem primeru prvo sodišče ni ugotovilo. Že ta ugotovitev je zadoščala za obstoj spremenjenih razmer in izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP). Ob dejstvu, da skupno starševstvo ni bilo uspešno, je sodišču preostala le še možnost zaupanja otroka v varstvo in vzgojo enemu od staršev.

V družinskih postopkih z regulacijskimi začasnimi odredbami se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Vsebinski kriterij pri določanju preživnine v začasnih odredbah ni ustrezen življenjski standard, temveč nujno preživljanje. Ker sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni moglo s stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bilo nujno preživljanje mladoletne hčere pravdnih strank ogroženo, je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na določitev začasne preživnine za mladoletno hčer pravdnih strank, zavrnilo. Stiki mladoletne hčere pravdnih strank z očetom (tudi v G.) so v njeno korist. Mladoletni deklici so v korist, da vzdržuje kontinuirane stike tudi s tistim od staršev, s katerim ne živi, saj ugoden psihofizični razvoj otroka terja stalno prisotnost obeh staršev v življenju otroka. Pri določanju stikov otroka s staršem, s katerim ne živi in njihovega obsega, je glavno merilo največja otrokova korist, kar je sodišče pri določanju stikov upoštevalo, saj je upoštevalo, da z določenimi stiki deklica ne bo iztrgana iz vsakdanjega okolja in se bo po koncu st