414. člen ZPP

Za izrek denarne kazni zadošča ugotovitev, da je mati onemogočila (vsaj) en stik. Mati je pred sodiščem prve stopnje le pavšalno zatrjevala domnevno očetovo neprimernost (in tudi v pritožbi ne konkretizira nobenega domnevno nasilnega dogodka), če je menila, da je ogrožena otrokova korist, bi morala predlagati spremembo režima stikov, česar pa ni storila. Nasprotna udeleženka ne more samovoljno in v nasprotju z začasno odredbo odločati, ali je stik za otroka primeren ali ne. V postopkih v zvezi z mladoletnimi otroki lahko stranke navajajo pritožbene novote (414. člen ZPP), vendar predmet izpodbijanega sklepa ni odločanje o pravicah in koristih otroka, temveč o pravicah in dolžnostih matere (izvršitev začasne odredbe), zanjo pa dobrota iz 414. člena ZPP ne velja.

Po neizpodbijani odločitvi v točki I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je skupna mladoletna hči B. B. zaupana v varstvo in vzgojo materi, zato z očetom v skladu z določbo tretjega odstavka 78. člena ZZZDr obdrži stike. V5. alineji točke III sodbe sodišča prve stopnje je nepravilno opredeljen čas poletnih počitnic kot čas, v katerem preživlja otrok z materjo stike, saj je zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo in materi, stike pa ima torej le z očetom. Sledilo je njuni izpovedbi glede višine mesečnih zaslužkov in sledilo je njuni izpovedbi glede dejstev o višini njunih lastnih stroškov preživljanja in stroškov bivanja, te stroške je za obe pravdni stranki ugotovilo na enaki dokazni podlagi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje te stroške preverjati in ugotoviti njihovo resničnost na podlagi računov. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo glede dohodkov tožnice opraviti uradne poizvedbe, saj je glede dohodkov obeh pravdnih strank, kot je povedano že zgoraj, pravdnima strankama verjelo.

Sodišče odloča po stanju zadeve ob zaključku glavne obravnave, kar pomeni, da izda sodbo glede na takratno dejansko stanje. Zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po koncu glavne obravnave, saj niso pravno pomembna za odločitev sodišča. Odločilno je dejansko stanje, ki je obstajalo na dan zaključka glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe.

Ker je bil dokaz z DNK analizo predlagan, (pritožbeno) sodišče pa ga ni izvedlo, je preuranjeno sklepalo o nemožnosti njegove izvedbe ter ugotovitev očetovstva oprlo na izvedbo ostalih dokaznih predlogov. Sprejeta odločitev zato odstopa od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča.

Glavno vodilo pri odločanju o tem, kateremu od staršev se ob razvezi zakonske zveze zaupa otroka v varstvo in vzgojo, je tako po ZZZDR in ZPP kot po mednarodnih konvencijah otrokova korist. Pri ugotavljanju te koristi je treba primerjati vzgojo, ki sta jo starša otroku sposobna nuditi glede na svoje osebne lastnosti in druge sposobnosti ter upoštevati mnenje otroka, če ga je otrok glede na stopnjo svoje zrelosti sposoben svobodno izraziti in tudi razumeti pomen svoje odločitve. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena ZZZDR, podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživljanje mladoletnih otrok ima prednost pred vsemi ostalimi obveznostmi staršev (tudi kreditnimi), zato bo moral toženec poskrbeti, da bo otroka ustrezno preživljal, če ne drugače tako, da bo poprijel za kakšno dodatno delo.

Sodišče mora zaradi varstva koristi otroka tudi po uradni dolžnosti ugotoviti odločilna dejstva in izvesti dokaze, na podlagi katerih ugotovi materialne zmožnosti zavezancev, ki so podlaga za oceno mesečnih preživninskih potreb otroka in hkrati podlaga za porazdelitev preživninskega bremena med (oba) zavezanca. To pa ne pomeni, da bo sodišče prve stopnje v novem sojenju moralo brez ustreznih dokazov, ki jih morajo predlagati pravdne stranke, ugotavljati dejstva, ki so izven okvira sodnikovih spoznavnih možnosti. Pritožbene trditve tožnika in toženke, da so prihodki zakonite zastopnice oziroma prihodki tožnika višji, kot so bili zatrjevani in jih izkazujejo listine ter kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, terjajo od vsake stranke, da v novem sojenju določno navede dejstva in ta dejstva podkrepi z relevantnimi dokazi.

Po sodni praksi ima poročilo CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, saj izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaja sodnega izvedenca. Zato v družinskopravnih zadevah za odločitev praviloma zadošča že strokovno mnenje CSD in je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče ob podanem predlogu v postopku vedno moralo postaviti izvedenca kliničnega psihologa. To bi bilo dolžno storiti šele, če bi bile v podanem mnenju nejasnosti, pomanjkljivosti ali pa bi bilo zaradi specifičnosti zadeve treba opraviti bolj poglobljeno strokovno ekspertizo, česar pa okoliščine obravnavanega primera niso narekovale

Sodišče prve stopnje je ob izdaji izpodbijane sodbe temelj preživninske obveznosti tožnika pravilno prepoznalo v 123. členu ZZZDR, ki je veljal pred spremembo ZZZDR-C, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 11/07-45 s 13. 12. 2007. Toda 1. 1. 2019 je pričel veljati Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI), ki se v predhodni določbi 27. člena glasi: "Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati preživninska obveznost staršev, kot jo je urejal drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih". Ni dvoma, da povzeto zakonsko besedilo ne vpliva na preživninsko obveznost do 31. 12. 2018, vprašljiv pa je njegov vpliv od 1. 1. 2019 dalje. Najprej, ali vpliva le na "odprte" sodne postopke, kot je obravnavani, ali tudi na že zaključene in potem, kako vpliva (ali je ZSVI posegel v pravnomočne izvršilne naslove ali pa je treba za ukinitev pravnomočnih izvršilnih naslovov vložiti tožbo na ukinitev preživnine). Ker se pravdni stranki do te materialne podlage nista imeli možnosti opredeliti, bosta to lahko storili ob novem sojenju (drugi odstavek 351. člena ZPP). Od njunih navedb, morebitnih novih zahtevkov in pravnih naziranj bo odvisna tudi odločitev sodišč

Dejstvo, da je bil sodni izvedenec naknadno oziroma med izdelovanjem izvedenskega mnenja izločen, mu ne jemlje pravice, da zahteva povrnitev stroškov oziroma nagrade za tisti del svojega dela, ki ga je opravil od trenutka, ko je bil s strani sodišča imenovan za izvedenca v postopku, do trenutka, ko je bil izločen. Izvedenec v družinskem postopku lahko vselej izstopi iz okvira, ki mu ga s sklepom o postavitvi in določitvijo naloge začrta sodišče, ter sodišču posreduje vse podatke, informacije in dognanja, ki varujejo otrokovo korist. Potem pa je na sodišču, da ob tehtanju vseh segmentov otrokovega interesa preskusi, ali in kako to (lahko) vpliva na njegovo odločitev.

Sodišče prve stopnje se je, čeprav je ugotovilo, da je bila sodna poravnava neprilagojena dejanskim potrebam otrok, ukvarjalo s spremenjenimi okoliščinami ter opravilo primerjavo podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Tako ravnanje je ob zgoraj pojasnjenem stališču materialnopravno zmotno, posledica pa je nasprotje med razlogi sodbe in nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Presoja o tem, ali gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se vprašanje izbire osnovne šole postavlja v kompleksni družinski situaciji, ki je obravnavana kot visoko konfliktna, v kateri starša ne zmoreta najti sporazumne odločitve in sta hkrati za nastalo situacijo v celoti sama odgovorna. Zaradi tako visoko konfliktnega odnosa med staršema je tudi vprašanje prešolanja otrok, vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Pritrditi je treba predlagateljici, da bi (zgolj) upoštevanje objektivnih okoliščin narekovalo presojo, da bi bilo prešolanje mladoletnega otroka v šolski okoliš, v katerem otrok stalno prebiva, smotrno. Gre za nov dokaz, ki je v sporih iz razmerij med starši in otroki dopusten tudi v pritožbenem postopku.

Preživninski zavezanec se ne more razbremeniti svojega preživninskega bremena zgolj s sklicevanjem na objektivne okoliščine v svoji sferi (brezposelnost, otrokovo varstvo itd.), na katere bi bil zmožen in dolžan z razumno pričakovano aktivnostjo vplivati ter izkoristiti ves svoj delovni potencial. Tako kot je sodišče pravilno presojalo očetovo preživninsko zmožnost in ugotovilo, da nanjo njegova trenutna brezposelnost nima pravno relevantnega vpliva, bi moralo enako presojati še, ali je tudi mati izkoristila vse možnosti za pridobivanje dohodka. Torej, ali bi bila pridobitno sposobna, če bi otroka (pravočasno) zaupala v dnevno varstvo v vrtec. Posledično bi lahko delala in pridobivala dohodek, s katerim bi (lahko) krila del preživninskega bremena.

Za izpodbijanje strokovnih ugotovitev, ki jih poda sodni izvedenec, lahko pravdna stranka predloži izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje. Drugače kot tako stranka pravzaprav ne more konkretizirano in tehtno oporekati mnenju sodnega strokovnjaka. Izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje seveda ne more imeti povsem enake dokazne teže, kot mnenje izvedenca, izdelano po nalogu sodišča in v okviru postopka, toda dokazne vrednosti takemu mnenju tudi ni mogoče povsem odreči. Treba ji priznati vsaj kvaliteto dokazne listine, kar pomeni, da jo mora sodišče ustrezno vpeti v dokazno oceno. Ob predpostavki, da gre za ugovore strokovne narave, bo najpogosteje moralo z njimi soočiti sodnega izvedenca ter terjati njegov odgovor. Če ga ta ne bo prepričal, se lahko vselej odloči za postavitev novega sodnega izvedenca. Kadar so pri staršu, s katerim otrok stikuje, podane določene omejitve (npr. obstoj osebnostne motnje), ki vplivajo na obseg in način izvrševanja stikov, mora sodišče med temi omejitvami in režimom stikov najti ustrezno ravnovesje, da je kar v največji meri spoštovana otrokova korist.

Začasna odredba je izjemno sredstvo ter jo sodišče izda le tedaj, ko ugotovi, da brez nje otroku preti nastanek težko nadomestljive škode ali da bo prišlo do nasilja.

Glede na to, da toženka v pritožbi trdi, da je bila prva igralna terapija 1. 6. 2017 in da je ta terapija samoplačniška, se izkaže, da prvo sodišče te okoliščine ni moglo upoštevati v okviru N. potreb pri določitvi preživnine, saj ta izdatek do konca glavne obravnave ni obstajal. Sodišče v okviru dejanskega stanja upošteva le dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave. Zato v tem pogledu ne gre za upoštevno pritožbeno novoto (te so sicer v tovrstnih sporih dopustne - 414. člen ZPP).

V pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile na pritožbeni stopnji upoštevne na podlagi 414. člena ZPP, ki določa, da v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena tega zakona in še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena tega zakona. Tudi za tovrstne postopke namreč velja, da sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 414. člena ZPP lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo in za katere sam toženec pove, da so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. Sprem

Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja bistveno spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravno relevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti. Vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Tak pristop bi namreč povzročil, da bi se o višini vsakokratne mesečne preživnine odločalo v kontinuiranih sodnih postopkih, kar bi vsebinsko izvotlilo pravnomočnost sodne odločbe. Pridobitnih zmožnosti preživninskega zavezanca ne opredeljuje nujno zgolj redna mesečna plača, pač pa tudi drugačen način zaslužka oziroma realna, prepričljivo izkazana možnost zaslužka in njegovo premoženjsko stanje nasploh.

Pred CSD sta hčeri (ki sta stari 12 in 14 let) zatrjevali, da sta na stike prišli pod prisilo in da ne želita stikov. Pa vendar v postopku manjkajo strokovni argumenti in strokovne analize o vzrokih za takšno izraženo voljo, predvsem pa, ali je ta njuna volja pristna in otrokoma v korist (v postopku ni bilo izdelano izvedensko mnenje). Izražene volje otroka ni mogoče vedno enačiti z otrokovimi koristmi, čeprav ima izraženo mnenje otroka pomembno dokazno vrednost.

Preživninskih obveznosti je toliko, kolikor ima posamezen zavezanec otrok. Toženec je v pritožbenem roku sklenil dogovor, iz katerega izhaja, da ima poleg otroka, ki ga ima skupaj s tožnico, še enega otroka, za katerega se je sedaj zavezal plačevati preživnino. Gre za pritožbeno novoto, ki jo je v sporih med starši in otroki vselej mogoče upoštevati. Vendar je pritožbeno sodišče, upoštevaje to novo dejstvo, ugotovilo, da bo toženec kljub novi preživninski obveznosti zmogel plačevati s sodbo naloženo preživnino, zato je njegovo pritožbo zavrnilo.

Kljub temu, da toženka po začasni zastopnici ni bila obveščena o naroku za glavno obravnavo, ji je bila vročitev vabila na glavno obravnavo v skladu z določbo tretjega odstavka 138. člena ZPP, pravilno opravljena.