65. člen ZSDP-UPB2

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zgolj zaradi dejstva, da tožničina mladoletna otroka na dan 1. 1. 2013 v Republiki Sloveniji nista imela prijavljenega začasnega niti stalnega prebivališča, temveč šele na dan 4. 1. 2013, ob izpolnjevanju vseh ostalih materialnih pogojev pravica do otroškega dodatka v predsodnem postopku ni bila zakonito zavrnjena. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta utemeljeno odpravilo in tožnici od 4. 1. 2013 do 30. 4. 2013 za oba otroka zakonito priznalo pravico do otroškega dodatka.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, v skladu s katerim pri določitvi preživnine ni upoštevalo otroškega dodatka, ki ga prejema tožnica. Navedeno stališče sicer odstopa od dosedanje večinske sodne prakse (Vrhovno sodišče o tem vprašanju izrecno še ni zavzelo stališča), vendar pa je odstop utemeljen zaradi uveljavitve ustavne zasnovanosti varstva otrok, družine in starševstva.

Postopek za uveljavitev pravice do otroškega dodatka je predlagalni postopek, zato bi morala tožnica v vlogi, s katero je uveljavljala to pravico, navesti vsa relevantna dejstva in podatke. Ker tega ni storila in sicer ni navedla vseh dohodkov, ki jih ima njena družina, je tožena stranka utemeljeno izdala sklep o obnovi postopka in tudi novo odločbo o višini otroškega dodatka.

Sodišče druge stopnje je zmotno presodilo, da znesek nadomestil, ki naj bi jih tožničin mož vrnil Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, predstavlja „odhodek“, ki ga od osnove za določitev cenzusa za priznanje otroškega dodatka ni mogoče odšteti oziroma nima nobenega vpliva na višino te osnove.

Ker je toženec prejemal otroški dodatek v določeni višini mesečno, čeprav do otroškega dodatka v takšni višini za to obdobje ni bil upravičen, ker so bili posredovani neresnični podatki ob vložitvi zahteve za priznanje pravice, in ker je bila izdana dokončna in pravnomočna odločba o spremembi pravice do otroškega dodatka, je toženec dolžan vrniti neupravičeno prejeti znesek otroškega dodatka.

Država z otroškim dodatkom kot pravico iz socialnega varstva ne nadomešča dela sredstev, ki ga morajo otrokom nuditi starši, temveč le pomaga materialno šibkejšim staršem pri vzgoji in varstvu otrok s tem, da jim zagotavlja dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje. Zato otroški dodatek na določitev preživnine nima vpliva.

Nadomestila plač, ki so bila tožniku s strani delodajalca v letu 2005 izplačana na podlagi sodbe delovnega sodišča za nazaj (od leta 2002 do 2005), so vir dohodnine, zato se vštejejo med skupne dohodke družine v letu 2005 za ugotavljanje pogojev za dodelitev otroškega dodatka. Vrnitev preveč izplačanega nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo zavodu, ker je bilo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje, na določitev dohodka družine ne vpliva.