VSRS Sodba X Ips 476/2011

I. Ob reševanju revizije se 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 938/2010 z dne 11. 10. 2011 spremeni tako, da se odločba Občine Žužemberk z dne 4. 5. 2010 izreče za nično.
II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo Občinske uprave Občine Žužemberk z dne 4. 5. 2010, v zvezi z odločbo župana Občine Žužemberk z dne 14. 6. 2010 in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek. V 2. točki izreka pa toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 27,65 EUR v 15 dneh, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Občinska uprava Občine Žužemberk je z izpodbijano odločbo tožniku priznala upravičenje do povračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje v višini 359,00 EUR. Župan Občine Žužemberk pa je kot pritožbeni organ tožnikovo pritožbo zoper to odločbo zavrnil.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je pri svoji odločitvi uporabilo exceptio illegalis, saj je ugotovilo, da je 4. člen Pravilnika o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk (v nadaljevanju Pravilnik) nezakonit glede na tretji in četrti odstavek 6. člena Zakona o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (v nadaljevanju ZVVJTO). Tožena stranka bi skladno z določbo tretjega odstavka 6. člena ZVVJTO morala zatrjevana vlaganja svoje pravne prednice, ki naj bi znašala 40 % celotnega zneska, izkazati in izračunati po 4. členu ZVVJTO, tega pa ni storila. Tožena stranka v ZVVJTO ni imela podlage za zadržanje 40 % sicer pravilno izračunanega zneska.

3Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo dovoli zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja stvarne pristojnosti odločanja o zahtevkih upravičencev – fizičnih oseb, iz naslova vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje. V reviziji uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

4Ob reševanju revizije je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločilo o upravnem aktu, ki je ničen. Na ničnost upravnega akta pa mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). Izpodbijana odločba občinskega upravnega organa o vračilu vlaganj v telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem, ki temelji na določbi 6. člena ZVVJTO, je bila namreč izdana v upravnem postopku v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti izreklo za nično.

5Razloge, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 279. členu. Med drugim se za ničnega izreče upravni akt, ki je bil izdan v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

6V upravnem postopku morajo po določbah ZUP-a postopati upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (prvi odstavek 1. člena ZUP). Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP).

7Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava oziroma ne gre za odločanje o upravni zadevi v smislu citiranih določb ZUP.

8Vračanje vlaganj v telekomunikacijsko omrežje je uredil ZVVJTO, ki v 2. členu med upravičenci do vračila vlaganj našteva tudi lokalne skupnosti in njihove pravne naslednike, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka zase ali za druge sklepali pravne posle s pravnimi predniki A. A. in samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. Zakon je v 6. členu posebej uredil situacijo, ko je lokalna skupnost neposredno za druge (zainteresirane občane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji objektov in naprav), sklepala pravne posle z namenom pridobitve telefonskega priključka. Lokalno skupnost je zavezal, da v določenem roku po sklenitvi pisne poravnave z državnim pravobranilstvom sprejme predpis, v skladu s katerim bo kot upravičenka v nadaljevanju postopka sredstva, ki jih je prejela od države, vrnila dejanskim končnim upravičencem.

9Po presoji Vrhovnega sodišča iz narave pravnega razmerja, ki ga ureja 6. člen ZVVJTO, izhaja, da pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava oziroma za upravno zadevo, prav tako pa določbe ZVVJTO ne dajejo podlage, da bi občinski upravni organ odločal v upravnem postopku ali izdal upravno odločbo. Zaveze lokalne skupnosti po določbi 6. člena ZVVJTO (sprejetja predpisa, sestava seznama oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci, vračilo sorazmernih deležev vlaganj) so namreč izvedene iz pravnega položaja lokalne skupnosti kot upravičenke za vračilo sredstev, na podlagi dejstva, da so njihove pravne prednice sklepale pogodbe za pridobitev telefonskega priključka za zainteresirane občane. Gre torej za urejanje pogodbenih, civilnopravnih razmerij. Odločitve lokalne skupnosti, sprejete na podlagi zavez iz 6. člena ZVVJTO, zato niso upravne zadeve, posledično pa tudi v primeru sporov, ki izvirajo iz teh odločitev (tako kot je v obravnavani zadevi), ne gre za odločanje o pravicah s področja upravnega prava, ampak za spore iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja. V sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa, pa se po določbi 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odloča po pravilih civilnega pravdnega postopka. Za odločanje o upravni zadevi ali izdajo upravnega akta mora biti podana zakonska podlaga (tretji odstavek 153. člena ter prvi in drugi odstavek 120. člena Ustave RS), ki pa je v obravnavanem primeru določbe ZVVJTO ne dajejo, zato tudi določbe Pravilnika, ki občini nalagajo izdajo (upravnih) odločb, ne predstavljajo zakonite podlage za njihovo izdajo.

10Ker med upravne zadeve (tudi če odloča upravni organ) ne spada odločanje o sporih, ki se tičejo obligacijsko pravnih ali drugih civilnih razmerij, razen če je z zakonom (in ne podzakonskim aktom) določeno, da gre za upravno zadevo, je bila v obravnavanem primeru izpodbijana odločba tožene stranke izdana v stvari, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), in je bil posledično zmotno uporabljen 6. člen ZVVJTO. Ničnost odločbe pa je posledica takšne nezakonitosti oziroma napake, ki je z nobenim pravnim sredstvom niti s potekom časa ni mogoče popraviti, pač pa jo je treba upoštevati po uradni dolžnosti.

11Zato je Vrhovno sodišče ob reševanju revizije na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 odločilo, da se 1. točka izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na podlagi 68. člena ZUS-1, po katerem sodišče, če ugotovi, da so podani razlogi iz 4. točke prvega odstavka 27. člena tega zakona, s sklepom izreče upravni akt za ničen, izreklo izpodbijano odločbo za nično. Ker se skladno z določbo 68. člena ZUS-1 z ugotovitvijo ničnosti odpravijo vse posledice ničnega upravnega akta, Vrhovno sodišče o drugostopenjski upravni odločbi ni odločalo.

12Odločitev sodišča prve stopnje, s katero nalaga plačilo stroškov postopka toženi stranki (2. točka izreka), pa je ob ugotovitvi, da je izpodbijani akt nezakonit (čeprav iz drugih razlogov), pravilna in zakonita.

K II. točki izreka:

13Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo ničnost izpodbijanega akta po uradni dolžnosti in tožena stranka z navedbami v reviziji ni v ničemer prispevala k odločitvi Vrhovnega sodišča, je v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.