4. člen ZVVJTO

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije v zvezi z v predlogu postavljenimi vprašanji niso podani, zato je predlog predlagateljice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Tožena stranka (občina), ki je uveljavila vrnitev v javno telekomunikacijsko omrežje vloženih sredstev, je ta sredstva dolžna razdeliti med končne upravičence. Njena naloga je bila izdelati in na krajevno običajen način objaviti seznam fizičnih oseb, ki nastopajo kot končni upravičenci ter vrnjeni znesek razdeliti končnim upravičencem skladno z njihovim vložkom v javno telekomunikacijsko omrežje. Zakon predvideva sorazmerno delitev, sicer pa načina delitve ne ureja oz. jo determinira le na ta način, da lokalni skupnosti dopušča, da si od vrnjenih sredstev zadrži del, ki je sorazmeren sredstvom, vplačanim iz sredstev samoprispevka.

Ker je Pravilnik (oziroma njegove spremembe) podzakonski akt in ne zakon, sodišče prve stopnje utemeljeno ni vložilo zahteve za oceno njegove ustavnosti oziroma zakonitosti (primerjaj 23. člen ZustS).

Tožnikov zahtevek na povrnitev sredstev, vloženih v javno telekomunikacijsko omrežje, je utemeljen le v obsegu, ki ga določa ZVVJTO.

Pritožba tožene stranke utemeljeno izpostavlja, da je sodišče v nasprotju z določilom 4. člena ZVVJTO, ki v 2. odstavku izrecno nalaga, kako se določi višina vračila, ni upoštevalo, da je povprečen znesek priključnine in prispevka SIS za območje Krajevne skupnosti znašal 526,00 EUR.

ZVVJTO ureja način vračila v javno telekomunikacijsko omrežje vloženih sredstev. Predpisuje tudi sorazmerno razdelitev teh sredstev med končne vlagatelje (fizične in pravne osebe ter lokalne skupnosti), drugih določil o delitvi pa ne vsebuje. Pri delitvi ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koriti s področja upravnega prava, ampak za obligacijsko razmerje med končnimi upravičenci do vrnjenih sredstev.

Upravičenci do vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje so med drugim tudi lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki Telekom Slovenije, d. d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. Pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje ne gre za upravno zadevo pač pa za urejanje civilnopravnih razmerij.

Ob upoštevanju tako 6. člena ZVVJTO kot tudi 4. člena istega zakona, ki določa način izračuna vračila, je toženka s 4. členom Pravilnika o postopkih vračanja v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk presegla okvir, ki ji ga nalaga zakon. Toženka je namreč v tem členu določila delež 40%, ki ji pripada zaradi vlaganj njene pravne prednice, pri čemer zneska oziroma deleža vlaganj ni v ničemer izkazala. Sodišče je zato o utemeljenosti tožbe odločilo brez upoštevanja z zakonom neskladnih členov Pravilnika in ugotovilo, da toženka v ZVVJTO ni imela podlage za izračun zneska vračila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, torej za zadržanje 40% sicer pravilno izračunanega zneska,ki pripada tožniku.

Tožeča stranka ni izkazala oziroma dokazala, da bi kot delničar prispevala svoj vložek v obliki stvarnega vložka ali stvarnega prevzema. Stvarni vložek mora torej biti nedenaren, vnaprej predviden, gotov in zanesljiv, neobremenjen z razveznim rokom ali pogojem. Plačilo, ki ga je tožeča stranka opravila na podlagi Pogodbe s PTT, ne zadosti nobenemu od navedenih zahtev.