68. člen ZUS-1

Z izpodbijano odločbo tožniku ni bilo prepovedano opravljanje dejavnosti ali opravljanje dela na črno niti mu ni bila naložena kakšna druga obveznost s tega področja. Odločba vsebuje zgolj dejanske ugotovitve opravljenega postopka nadzora, ki jih vsebuje že zapisnik o nadzoru nad zaposlovanjem na črno pri delodajalcu z dne 12. 5. 2021, in na podlagi katerih je organ izdan plačilni nalog v ločenem prekrškovnem postopku. Z izpodbijano odločbo tako ni bilo odločeno o tožnikovih pravicah ali obveznostih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč se samo ugotavljajo okoliščine, pomembne za drug (prekrškovni) postopek, to pa je stvar, v kateri se ne more z dispozitivom samostojno odločati v upravnem postopku.

Stranke lahko zoper sklep s katerim sodišče prve stopnje ugotovi ničnost upravnega akta po 68. členu ZUS-1 vložijo revizijo. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sklep o ustavitvi postopka je procesni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, vendar je tudi za izpodbijanje tega sklepa potreben pravni interes. Tega pa ima le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni taka oseba. Uspeh s tožbo bi namreč pritožnika ponovno vzpostavil za inšpekcijskega zavezanca in s tem naslovnika morebitnih obveznosti. Tudi ta postopek pa bi se lahko končal le z ustavitvijo ali z izrekom inšpekcijskega ukrepa.

Tožnikova zahteva za izplačilo plače v skladu z višjim plačnim razredom že od dneva, ko je napredoval, ne šele od 1. decembra, se nanaša na pravico do plače (nastanek pravice do izplačila višje plače), torej na pravico iz delovnega (oziroma v tem primeru službenega) razmerja. Po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Med te spore, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), je šteti tudi spore v zvezi izvrševanjem pravice do plače. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke delavcev ali sodnikov iz naslova izplačila plač, je pristojno delovno sodišče. Z izpodbijano odločbo Sodnega sveta torej ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP) temveč gre za zadevo, ki spada v pristojnost delovnega sodišča. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju

Po petem odstavku 57. člena ZEKom-1 Agencija ob spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc izda novo odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, prejšnjo pa razveljavi. V novi odločbi lahko določi tudi obseg in rok prilagoditve. Iz zapisanega sledi, da sprememba odločbe nujno predpostavlja, da ta odločba v času odločanja še velja. Razveljavi se lahko le obstoječa odločba, to je veljavna odločba, saj razveljavitev po prenehanju njene veljavnosti (zaradi poteka časa) ni mogoča, niti potrebna. Izrek izpodbijane odločbe nasprotuje pravnemu redu, ker spreminja izrek odločbe, ki pa ne velja več. Posledično izpodbijana odločba ni izvršljiva, saj ni več ničesar, kar bi bilo mogoče spremeniti.

Prva točka izreka izpodbijane odločbe se nanaša na tretjo osebo, ki zahteve za izdajo soglasja k ustanovitvi lekarne ni podala. Res je sicer, da je MOL (kljub nepravilnemu zapisu imena v odločbi, je brez dvoma jasno, da se 1. točka izreka nanaša na Mestno občino Ljubljana) ustanoviteljica tožnice, vendar sta tožnica in MOL dva ločena pravna subjekta. V obravnavani zadevi bi tožena stranka lahko odločila zgolj, da tožnici (javnemu zavodu, ki ustanavlja lekarno) soglasje izda ali pa izdajo soglasja zavrne. Za izdajo odločbe, s katero je ugotovila, da tožnica zaradi dejstva, da njeni ustanoviteljici ni bilo izdano soglasje za ustanovitev lekarne, ne more ustanoviti lekarne, tožena stranka ni imela podlage v zakonu. Glede na dejstvo, da mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni zagotavlja občina, ki to mrežo tudi določi, gravitacijsko območje pa je eden od elementov za določitev mreže, je jasno, da določitev gravitacijskega območja ni v pristojnosti Ministrstva za zdravje. Ob upoštevanju ugotovitve, da gravitacijsko območje tudi ni pojem, ki bi ga bilo mogoče z ugotavljanjem dejstev enoznačno določiti (kar bi pomenilo, da bi Ministrstvo za zdravje pred izdajo soglasj

Toženka mora kot lastnik neprofitnega stanovanja glede odpovedi najemne pogodbe postopati kot vsak drugi lastnik oziroma najemodajalec (ex iure gestionis in ne ex iure imperii), saj sodišče za drugačno razlago ne najde pravne podlage v določbah SZ-1, zato toženka nima pravne podlage za odpoved najemne pogodbe z upravno odločbo.

Zoper sklep, s katerim se izreče akt za ničnega, je skladno z jasno zakonsko določbo prvega odstavka 95. člena ZUS-1 mogoča le revizija in ne pritožba (kot je je to zapisalo sodišče prve stopnje v napačnem pravnem pouku).

V ZUS-1 niti v katerem drugem zakonu pa ni določeno, da bi bilo dopustno vložiti revizijo tudi zoper odločitev Vrhovnega sodišča, torej tudi ne zoper sklep, s katerim je odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča, kot je to primer v obravnavani zadevi. Posledično je nedovoljen tudi predlog za dopustitev revizije zoper tak sklep Vrhovnega sodišča.

Po presoji sodišča ni pravne podlage, da bi se nastop tega dejstva (tj. prenehanja koncesijskega razmerja in dneva prenehanja) ugotavljal z upravno odločbo, ki pomeni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. ZLD in ZGJS izdaje takšne odločbe ne predvidevata. Zato sodišče ugotavlja, da o vprašanjih v zvezi s trajanjem koncesijskega razmerja za opravljanje lekarniške dejavnosti ni mogoče odločati v upravnem postopku.

V ZUS-1 niti v katerem drugem zakonu ni določeno, da bi bilo dopustno vložiti revizijo tudi zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je to odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča.

Odločba o ugovoru zoper račun in obvestilo o dolžnosti plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita je nična iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ker revident od sodišča ni bil upravičen zahtevati nadaljnje vsebinske presoje odločbe, sodišče prve stopnje pa te ne bi smelo opraviti, je v izpodbijani sodbi sprejeta razlaga drugega odstavka 19. b člena ZPDI za revidentov primer nebistvena, posledično pa tudi v reviziji postavljeno pravno vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

Pritožba zoper odločitev Vrhovnega sodišča ni dovoljena. To izhaja iz jasnih zakonskih določb, katerih vsebino je mogoče spoznati brez vsakršne zahtevne pravne interpretacije. Jasne zakonske določbe in ustaljena sodna praksa ne omogočajo revizije zoper odločitve Vrhovnega sodišča.

Zatrjevana odsotnost pravnega interesa pomeni, da ni potrebe po pravnem varstvu, ki ga pritožba zagotavljala (in je njen poglavitni smisel). Stranka mora s pritožbo iskati pravno varstvo, imeti mora pravovarstveno potrebo za dosego lastne koristi (izboljšanje svojega položaja), ki je drugače ne more doseči. V nasprotnem primeru ne gre za pritožbo. Pritožba je pravica stranke, ki se uresniči samo, če ta poda svojo zahtevo za vodenje pritožbenega postopka. Brez ustrezne zahteve stranke se torej ta postopek ne more in ne sme voditi.

Revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je dovoljena le, če je pravica ali obveznost stranke v izpodbijanem aktu izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Odgovor na vprašanje obsega presoje ničnostnih razlogov je jasen že na podlagi določb ZUP (prvi odstavek 280. člena) in ZUS-1 (drugi odstavek 37. člena, 68. člen) in v sodni praksi ne vzbuja dvomov ali dilem. Do tega vprašanja se je Vrhovno sodišče tudi že opredelilo v številnih zadevah in v njih pojasnilo, da sta upravni organ in sodišče dolžna paziti na ničnostne razloge po uradni dolžnosti, vendar to ne pomeni, da sta dolžna v svojih odločbah posebej utemeljiti, zakaj ničnostni razlogi, ki jih stranka ni uveljavljala in na katere pazita po uradni dolžnosti, niso podani. Zato vprašanje ni pomembno pravno vprašanje zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Z aktom, katerega delno ničnost uveljavlja, je bilo namreč odločeno le o tem, da se vodi iz vrtine C. prizna lastnost naravne mineralne vode. S tem aktom ni bilo odločen

Iz drugega odstavka 240. člena in prvega odstavka 246. ZUP izhaja, da je pravočasnost ena od procesnih predpostavk za obravnavanje pritožbe, zato z vidika pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso relevantne navedbe tožnika, da se je organ druge stopnje seznanil s pritožbenimi navedbami, pa kljub temu na podlagi 249. člena ZUP ni izrekel, da je sklep o dovolitvi izvršbe ničen. Prepozna pritožba ni dovoljena, nedovoljeno pritožbo pa je treba brez nadaljnjega vsebinskega presojanja pritožbenih razlogov zavreči.

ZUS-1 za uveljavljanje napak odločbe, ki imajo za posledico ničnost, ne pozna tožbe, ki bi jo bilo mogoče vložiti neodvisno od poteka časa po končanem postopku izdaje takega akta. Mimo tega zato ne more nastopiti niti dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti pazi na ničnost. Čeprav je bil torej prvi tožnik seznanjen z načinom vročanja, saj je o tem sam predložil omenjeni dopis CSD, pa v pritožbi nepravilnosti v tej smeri ne zatrjuje, niti jih ni v tožbi. Zato zgolj s pavšalno trditvijo, da ni prejel odločb o posvojitvi, ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o pravnomočnosti izpodbijanih odločb, ki pomeni, da je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zanj potekel, še preden je vložil predmetno tožbo.

V konkretnem primeru je pravni temelj za vrnitev parkirnih mest v toženkino posest ter odstranitev ovir najemna pogodba. V obrazložitvi tako prvostopenjske kot drugostopenjske odločbe toženka sama ugotavlja, da je najemno razmerje prenehalo že pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato o tem in o pravnih posledicah tega dejstva ni mogoče ponovno odločati, predvsem pa ne v upravnem postopku.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da vložitev revizije ni dopustna, saj je le-to mogoče vložiti le zoper sklep, izdan na podlagi 68. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi tak sklep ni bil izdan, niti tožnik naknadno ni zatrjeval ničnostnih razlogov v smislu 279. člena ZUP, vložitev revizije zoper sklep, s katerim je bila zavržena prosilčeva tožba, nima verjetnih izgledov za uspeh.

Ničnostni razlog po 1. točki 279. člena ZUP tožnik utemeljuje na v teku upravnega postopka pripravljajoče spremembe ZIS, po katerih se je pristojnost za odločanje o omejitvi dostopa do spletnih strani, prek katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade, prenesla od nadzornega organa na sodišče. Navedena okoliščina ne more biti razlog za izrek ničnosti odločbe, izdane 17. 3. 2010, saj je bil glede na, ob izdaji določbe veljavne določbe ZIS, nadzorni organ stvarno pristojen, da ponudniku storitve informacijske družbe naloži omejitev dostopa do spletnih strani. Kasnejša zakonska sprememba na njegovo stvarno pristojnost v času odločanja nima vpliva. V času odločanja je bil torej nadzorni organ pristojen za odločanje, pa tudi sama narava odločitve ni takšna, da bi o njej ne bi bilo mogoče odločati v upravnem postopku. Podan ni niti ničnostni razlog po 3. točki 279. člena ZUP, ki ga tožnik uveljavlja z navedbami, da je izpodbijana odločba neizvršljiva, da je izvršljiva le za kratek čas oziroma, da je ni možno izvršiti pri vseh uporabnikih ter da tisti, ki jim je omejen dostop, to lahko zaobidejo. V obravnavanem primeru ne gre za pravno neizvršljivost, saj je ve

Z izpodbijano odločbo se uveljavlja povračilna obveznost iz naslova neupravičene pridobitve in s tem obveznost, ki je civilnopravne narave in ki se kot takšna v primeru spora praviloma uveljavlja v civilnem (pravdnem) postopku in ne z upravno odločbo. Upravni postopek se namreč lahko začne samo, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če se ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (126. člen ZUP), pri čemer je ta zadnja podlaga za uvedbo postopka po uradni dolžnosti podana samo, če predpis javnopravne narave določeni organ tudi pooblašča za ukrepanje v takšni vrsti upravnih stvari. Takšne podlage za upravno ukrepanje s strani tožene stranke pa v konkretnem primeru ni zaslediti. Sklicevanje na določbe 31. člena ZZZiv pri tem ne zadošča. Iz citirane določbe sicer res jasno sledi, da vse stroške z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik živali, ne določa pa pristojnosti občine za upravno ukrepanje v tej zvezi.