VSL sodba I Cp 4248/2011

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 198.288,36 EUR tečejo od 08.11.2006 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 198.482,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 198.288,36 EUR od 29. 03. 2006 dalje do plačila in od zneska 139,79 EUR od 14. 04. 2006 dalje do plačila in sicer: prvim trem tožnikom vsakemu 702/10000 prej navedenega zneska, četrtemu tožniku in peti tožnici vsakemu 234/20000 prej navedenega zneska, šesti tožnici pa 211/1000 prej navedenega zneska, vse v 15 dneh. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 8.913,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da prvi tožnik kot skrbnik za poseben primer ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe za dediče po dveh pokojnih denacionalizacijskih upravičencih. Stališče sodišča prve stopnje, da določbe pozitivne zakonodaje prvemu tožniku ne dajejo upravičenja za vložitev tožbe, ni obrazloženo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh sodnih odločb, ki jih je tožeča stranka navedla v prid svojemu stališču. Tožnik se sklicuje na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 60/98, II Cp 310/2000 in Višjega sodišča v Celju Cp 201/2003 ter na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/97 in Ustavnega sodišča RS Up 403/2000. Pravi, da bi sodišče moralo upoštevati, da ima skrbnik za poseben primer že po naravi stvari položaj skrbnika zapuščine, saj je skrbnik, ki je postavljen po določbah ZDen, skrbnik za poseben primer tako kot skrbnik zapuščine po ZD. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbo, da je prvi tožnik tudi dedič po pokojnem K. V.. Zavrnitev zahtevka po višini prav tako ni utemeljena. Sodišče prve stopnje bi moralo pri izračunu nadomestila upoštevati obdobje 172,30 mesecev (čas nadomestila po ZDen in čas uporabnine po OZ). Izvedenec je namreč podal izračun nadomestila le za 171,80 mesecev. Poleg tega izvedenec pri izračunu najemnine ne bi smel upoštevati faktorja nezasedenosti prostorov, trenda gibanja najemnin, niti odbitka pri poslovnem prostoru (150m2) v višini 20%. Najemnina brez navedenih korektorjev bi bila višja. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je M. D., ki je bila najemnica sobe v izmeri 17 m2, umrla 02. 01. 1994. To pomeni, da bi lahko toženka kot dober gospodar stanovanje v nadaljevanju oddala za profitno najemnino, kar ne bi bilo v nasprotju z 88. členom ZDen. Do te trditve pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožeča stranka bi bila upravičena do neprofitne najemnine od 07. 12. 1991 do 02. 01. 1994, kasneje pa do profitne najemnine kot nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine.

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (1. in 3. točka izreka sodbe) iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je dovolilo spremembo tožbe sklicujoč se na 191. člen ZPP. Vstopa novih tožnikov (dedičev) sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti brez soglasja tožene stranke. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da je zahtevala, da izvedenec izvedensko mnenje dopolni v pisni obliki. Izvedenec pa je po izdelavi pisnega mnenja na naroku podal ustno mnenje. Na tem naroku je bila sicer toženki vročena tudi dopolnitev mnenja v pisni obliki. Vendar pa ji ni bila dana možnost, da bi izračun izvedenca preverila s svojim strokovnjakom. Po prejemu sodbe pa je za toženko glede neprofitne najemnine izračun opravil strokovnjak s tega področja, ki je izračunal nižjo neprofitno najemnino. Poleg tega bi bilo pri izračunu nadomestila zaradi nemožnosti uporabe potrebno upoštevati tudi stroške in dajatve, ki bi jih bilo treba odšteti od najemnine. Tega pa sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo. Tožena stranka se z višino najemnine, tako tržne kot neprofitne, ki jo je izračunal izvedenec, ne strinja. Zato dejansko stanje ni popolnoma in pravilno ugotovljeno, saj ne ustreza standardu materialne resnice ter 285. členu ZPP. Nepravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obrestih, ki bi lahko tekle šele s prejetjem izvedenskega mnenja ali od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ne pa od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Tudi odločitev o stroških ni pravilna, saj ne drži, da tožeča stranka ni uspela le z neznatnim delom zahtevka.

5Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev toženkine pritožbe. Tožena stranka pa je na pritožbo tožeče stranke odgovorila prepozno.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7Kot tožniki v pravdi nastopajo dediči po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih, po pokojnem L. V. in pokojni A. L.. Glede preostalih denacionalizacijskih upravičencev, pokojnega K. V. in pokojne I. V., pa je prvi tožnik vložil tožbo kot skrbnik za poseben primer. Prvi tožnik je bil namreč vsem štirim denacionalizacijskim upravičencem postavljen kot skrbnik za poseben primer v denacionalizacijskem postopku na podlagi 67. člena ZDen (1). Stališče sodišča prve stopnje, da aktivna legitimacija prvega tožnika za vložitev tožbe kot skrbnika za poseben primer v imenu pokojnih denacionalizacijskih upravičencev, ni podana, je pravilno. Pokojna denacionalizacijska upravičenca namreč pravde ne moreta začeti, prav tako pa je v njunem imenu ne more začeti kdo drug. Od smrti dalje namreč fizične osebe ni več, zato ne more biti več subjekt procesnih pravic. Tožeča stranka se zato neutemeljeno sklicuje na določilo 211. člena ZZZDR (2), (glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 44/2001). Po tem določilu se skrbnik za poseben primer postavi neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi. Kako je dolžan skrbnik ravnati s tem premoženjem, je določeno v splošnih določbah o skrbništvu. Določba 190. člena ZZZDR daje odgovor na vprašanje aktivne legitimacije glede upravljanja premoženja: skrbnik samostojno opravlja v varovančevem imenu in na njegov račun, kar spada v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja. Iz citirane določbe izhaja, da je skrbnik dolžan aktivno ravnati v poslih rednega upravljanja premoženja, vendar vse koristi (in tudi bremena) opravi za varovanca in v imenu varovanca - bodisi znane osebe, bodisi neznane osebe, če je skrbnik premoženja. V primeru pokojnih denacionalizacijskih upravičencev K.V. in I.V. bi kot tožeča stranka lahko nastopili le (ne)znani dediči denacionaliziranega premoženja, v korist katerih je tožnik upravljal premoženje, kar je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Zato ne drži pritožbeni očitek o neobrazloženosti sodbe, kot kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgoraj navedeno stališče potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v odločbah: II Ips 157/2000, II Ips 44/2001 in praksa Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah I Cp 431/2010, I Cp 4198/2010, II Cp 4738/2005, I Cp 1533/2004. Pritožbene navedbe, da ima prvi tožnik kot skrbnik za poseben primer, ki je bil postavljen v denacionalizacijskem postopku, že po naravi stvari tudi položaj skrbnika zapuščine, niso utemeljene. Skrbnika zapuščine postavi v zapuščinskem postopku zapuščinsko sodišče. Prvi tožnik pa ni bil postavljen za skrbnika zapuščine. Zato ni upravičen v imenu dedičev izterjevati terjatve na podlagi 131. člena ZD. Zato pritožbeno sklicevanje na določilo 131. člena ZD ni utemeljeno (glej odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 431/2010). Prav tako se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 4543/2008 in II Cp 310/2000 ter odločbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 156/1999 in II Ips 295/1997. V obravnavanih zadevah je bil namreč obravnavan položaj skrbnika zapuščine po 131. členu ZD, kar pa prvo tožnik, kot že rečeno, ni. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na sklep Ustavnega sodišča Up – 403/00, s katerim Ustavno sodišče RS ni sprejelo v obravnavo ustavne pritožbe zoper odločitve nižjih sodišč, ki skrbniku za poseben primer niso priznavala aktivne legitimacije za vložitev tožbe v korist denacionalizacijskih upravičencev.

8Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbo, da prvemu tožniku tudi kot dediču po pokojnem K. V. pripada del terjatve. Res je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 05. 11. 2008 na list. št. 31 navedla, da je prvi tožnik „dedič (vsaj) pokojnega L. V. st. in K. V. ter da je tožba v tem delu vložena s strani osebe, ki bo postala dedič“. Vendar pa iz modifikacije tožbenega zahtevka na l. št. 37 izrecno izhaja, da prvi tožnik preostali del terjatve vtožuje izrecno kot skrbnik za poseben primer po pokojnima K. in I. V., pri čemer prvi tožnik v zahtevku ni navedel deleža, do katerega bi bil pokojni K. V. upravičen. Ker prvi tožnik kot skrbnik za poseben primer ni upravičen vložiti tožbe v korist pokojnega K.V., preostali del terjatve pa vtožuje izključno kot skrbnik za poseben primer, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek v tem delu, ne da bi se opredeljevalo do prej navedene trditve.

9Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki priznalo nadomestilo za nezmožnost uporabe nepremičnine v skladu z določilom drugega odstavka 72. člena ZDen za obdobje od uveljavitve ZDen 07. 12. 1991 do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji 29. 03. 2006 ter uporabnino na podlagi 198. člena OZ za čas od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do vrnitve nepremičnine tožeči stranki 14. 04. 2006, razen za poslovni prostor 150 m2, ki je bil tožeči stranki vrnjen 23. 03. 2003. Tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki nepravilno priznalo odmeno le za 171,80 mesecev. Pri izračunu odmene je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obdobje 172,30 mesecev, kar je razvidno tudi iz obrazložitve sodbe na strani 7.

10Višino uporabnine je izračunal izvedenec gradbene stroke v pisnem izvedenskem mnenju, ki ga je ustno in pisno dopolnil na naroku 07. 07. 2010, na katerem je na pripombe tožeče stranke, ki jih ponovno izpostavlja v pritožbi, podrobno odgovoril in pojasnil, zakaj je pri izračunu višine najemnine upošteval faktor nezasedenosti prostorov ter trend gibanja najemnin in zakaj je pri poslovnem prostoru v izmeri 150m2 upošteval korekcijo v višini 20%. Izčrpne razloge za upoštevanje navedenih faktorjev je izvedenec podal ustno, kar je razvidno iz zapisnika o njegovem zaslišanju na strani 101 in 102 spisa. Ker je izvedensko mnenje prepričljivo, izčrpno in obrazloženo in ker je izvedenec v ustni in pisni dopolnitvi odgovoril na pripombe tožeče stranke, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Pritožbeni očitki o neutemeljenosti upoštevanja določenih korektivnih faktorjev pri izračunu najemnine tako niso utemeljeni.

11Ker sta bili dve izmed stanovanj, in sicer stanovanje št. 7 v prvem nadstropju v izmeri 56,97 m2 in soba v prvem nadstropju v izmeri 17 m2, predmet neprofitnega najema, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine koristi, za katero je bila prikrajšana tožeča stranka od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizacije in še pol meseca do izročitve nepremičnin (198. člen OZ) pravilno upoštevalo neprofitno najemnino (3). Višino neprofitne najemnine za ti dve enoti je izvedenec izračunal v pisni in ustni dopolnitvi mnenja. Dejstvo, da je najemnica M. D., ki je zasedala sobo v prvem nadstropju (17m2) umrla 02. 01. 1994, ne daje podlage za sklep, da bi moralo sodišče prve stopnje od 02. 01. 1994 do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji za to enoto kot izgubljeno korist upoštevati profitno najemnino, kar poudarja pritožba, saj ZDen v 88. členu ni dopuščal nobenega razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje v nasprotju s to prepovedjo so nični. Poleg tega bi se položaj tožeče stranke kot denacionalizacijskega upravičenca s sklenitvijo najemne pogodbe poslabšal. Nepremičnina bi bila obremenjena z najemnim razmerjem. Posledično bi denacionalizacijski upravičenec vstopil v položaj prejšnjega najemodajalca, kar pa bi bilo zanj manj ugodno kot vrnitev neobremenjene nepremičnine. Glede na določilo 88. člena ZDen, ki toženki ni dopuščal razpolaganja z nepremičninami, pritožbeni očitki, da bi po smrti najemnice M.D. toženka stanovanje morala oddati v najem do konca denacionalizacijskega postopka, kar bi utemeljevalo upravičenost do profitne najemnine, niso utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

12Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialnopravno določilo drugega odstavka 191. člena ZPP ni utemeljen. V obravnavani zadevi so se tožniku do konca glavne obravnave pridružili novi tožniki: dediči po dveh pokojnih denacionalizacijskih upravičencih, in sicer A. L. in L. V.. Ker ZPP naknadnega sosporništva na aktivni strani ne pogojuje s privolitvijo toženke (4), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je naknadno sosporništvo na aktivni strani dovolilo, pravilna.

13Izvedenec je na pripombe tožene stranke glede neprofitne najemnine odgovoril. Svoje mnenje je ustno dopolnil na naroku dne 07. 07. 2010, kjer je pojasnil, koliko znaša neprofitna najemnina za stanovanji, ki sta bili predmet neprofitnega najemna, in kako je neprofitno najemnino izračunal. Poleg tega je na naroku vložil tudi pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, ki je bila obema pravdnima strankama vročena na naroku in v katerem je podal izračun neprofitne najemnine za stanovanje, ki ga je zasedala N. J. (56,97 m2). Izračun višine neprofitne najemnine, ki predstavlja 27,8% profitne najemnine, je pojasnil. V skladu s 253. členom ZPP sodišče odloči, ali naj da izvedenec svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa ju da tudi pisno pred obravnavo. Pisno izvedensko mnenje zakon določa le kot alternativo. Izvedenec je na pripombe tožene stranke o upoštevanju neprofitne najemnine odgovoril z ustno dopolnitvijo izvedenskega mnenja, poleg vložene pisne dopolnitve na naroku. ZPP ne določa, da bi morala biti dopolnitev izvedenskega mnenja izdelana pisno. V prvotnem pisnem izvedenskem mnenju izvedenec res ni izračunal neprofitne najemnine, vendar je na pripombo tožene stranke svoje mnenje ustno dopolnil na naroku, na katerem je toženka sodelovala. Poleg tega je sodišče prve stopnje toženko na naroku izrecno pozvalo, naj vsa vprašanja v zvezi z neprofitno najemnino, ki ji niso jasna, zastavi izvedencu na naroku. Ta je odgovorila le, da je zahtevala pisno dopolnitev mnenja zaradi predložitve stranki v pregled. Ker ZPP ne nalaga pisnosti dopolnitve mnenja, pač pa o tem, kako naj izvedenec poda svoje mnenje, odloča sodišče, očitek toženke o kršitvi pravice do izjave o mnenju, ki je bilo sicer na naroku ustno in pisno dopolnjeno, ni utemeljen. Toženka je namreč na naroku sodelovala in je imela možnost podati pripombe na dopolnitev mnenja, česar pa ni storila. Pritožbene navedbe o tem, da je po prejemu sodbe za toženko izračun neprofitne najemnine opravil drug strokovnjak, čigar izračun se z izračunom izvedenca ne sklada, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Kot izhaja iz nedovoljenih pritožbenih navedb, je strokovnjak, ki ga je za izračun neprofitne najemnine angažirala toženka, pri izračunu neprofitne najemnine upošteval tudi stroške in dajatve lastnika, za kar pa v obravnavani zadevi ni podlage, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

14Toženka se neutemeljeno ne strinja z višino najemnine, ki jo je izračunal izvedenec. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, ki od izračunane najemnine ni odštelo davščin. Ker je obveznost plačila davščin stvar razmerja med tožniki in državo (5), ta obveznost na odločitev o višini zahtevka ne vpliva. Kakršnihkoli drugih stroškov v zvezi z nepremičnino pa tožena stranka ni izkazala (7. in 212. člen ZPP).

15Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki graja odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji od 29. 03. 2006 dalje. Obravnavana terjatev je nečista denarna terjatev, ki je čista postala šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka. Toženka je v skladu z načelnim pravnim mnenjem VS RS z dne 26. 06. 2002 in z določilom prvega odstavka 299. člena OZ v zamudo prišla s 08. 11. 2006, dan zatem ko je tožeča stranko nanjo naslovila izvensodni opomin (6) (A6). Tožena stranka v postopku prejema izvensodnega opomina ni zanikala, zato je z 08. 11. 2006 prišla v zamudo. Navedeno dejstvo je pritožbeno sodišče ugotovilo na podlagi tretje alineje 358. člena ZPP in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od glavnice 198.288,36 EUR spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 08. 11. 2006 dalje in ne od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji 29. 03. 2006.

16Prav tako je utemeljen pritožbeni očitek, ki graja odločitev o stroških. Tožeča stranka je v postopku po višini uspela s 70% (dosojeno ji je bilo 198.428,15 EUR od 283.426,34 EUR). Glede na višino uspeha tožeče stranke, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela le z neznatnim delom zahtevka. Temeljno načelo pri odmeri stroškov je načelo uspeha. Zato je pritožbeno sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in drugega odstavka 165. člena ZPP. V skladu z določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi se stroški odmerijo po Odvetniški tarifi, ki je veljala do sprejetja ZOdvT. Tožeči stranki so v postopku na prvi stopnji nastali stroški sestave tožbe v višini 2000 odvetniških točk, stroški prve pripravljalne vloge z dne 11. 01. 2008 v višini 2000 točk, pripravljalne vloge z dne 04. 11. 2008 1500 točk, pripravljalne vloge z dne 29. 09. 2009 v višini 1000 točk, nagrada za glavno obravnavo 04. 11. 2009 v višini 2000, nagrada za pripravljalno vlogo z dne 19. 11. 2009 v višini 1000 točk, nagrada za ogled 01. 02. 2010 v višini 1000 točk, nagrada za pripravljalno vlogo z dne 11. 05. 2010 v višini 1000 točk ter nagrada za glavno obravnavo dne 19. 05. 2010, ki je bila preložena v višini 500 točk (3. točka tarifne številke 20) in nagrada za glavno obravnavo dne 07. 07. 2010 v višini 1000 točk in 50 točk urnine. Nagrada pooblaščenca tožeče stranke na prvi stopnji tako znaša 13.050 točk, ki se v skladu z 9. členom Odvetniške tarife zviša za 10% za vsako nadaljnjo stranko. Tožnikov je šest, torej se pooblaščencu tožeče stranke prizna 50% povišica, kot jo je priglasil v stroškovniku. Nagrada pooblaščenca tožnika tako znaša 19.575 točk, kar pomeni 8.984,92 EUR, materialni izdatki pa v skladu s 13. členom Odvetniške tarife znašajo 95,00 EUR. Nagrada pooblaščenca, povečana za 20% DDV, tako znaša 10.895,91 EUR. Stroški sodnih taks znašajo 4.109,47 EUR, stroški izdelave izvedenskih mnenj pa 1.636,21 EUR. Celotni stroški tožeče stranke tako znašajo 16.641,59 EUR. Stroški tožene stranke pa znašajo 2000 točk za sestavo odgovora na tožbo, 2000 točk za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 06. 08. 2008, 1500 točk za sestavo druge pripravljalne vloge 12. 12. 2008 ter po 1000 točk za sestavo pripravljalnih vlog 23. 10. 2009, 24. 03. 2010, 19. 05. 2010. Stroški ogleda znašajo 1000 točk, 40 točk se toženki prizna za odsotnost iz pisarne. Za obravnavo 04. 11. 2009 se toženki prizna nagrada v višini 2000 točk in 40 točk za odsotnost iz pisarne. Za glavno obravnavo 19. 05. 2010 se ji prizna 500 točk (3. točka tar. št. 20) in 40 točk za odsotnost iz pisarne. Za obravnavo 07. 07. 2010 pa 1000 točk nagrade, 40 točk za odsotnost iz pisarne in 50 točk urnine. Za prejem odločbe sodišče toženki ne priznava nagrade, ker je nagrada za to opravilo zajeta v postavki sestava odgovora na tožbo. Nagrada toženke tako znaša 13.250 točk oziroma 6.081,75 EUR, kar upoštevaje 20% DDV znaša 7.298,10 EUR. Tožeča stranka je uspela s 70%, zato je upravičena do povrnitve 11.649,11 EUR. Tožena stranka pa je uspela s 30%, zato je upravičena do povrnitve 2.189,43 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 9.459,68 EUR v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Upoštevaje načelo uspeha pravdnih strank, za kar se je toženka utemeljeno zavzemala, pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov toženki v korist. Ker je posledica nove odločitve o stroških postopka višji znesek stroškov, ki jih je dolžna plačati pritožnica, tožeča stranka pa se zoper odločitev o stroških ni pritožila, pritožbeno sodišče v skladu s 359. členom ZPP v stroškovno odločitev ne sme posegati. Zato se v skladu z določilom 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP pritožba toženke zoper odločitev o stroških v tem delu zavrne.

17Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, v postopku tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, niso utemeljeni. Pritožba toženke pa je delno utemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnopravnega določila 299. člena OZ na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od glavnice 198.288,36 EUR spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 08. 11. 2006. Ker je pritožba tožeče stranke v celoti neutemeljena, pritožba toženke pa je bila neutemeljena v preostalem delu, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti, pritožbo toženke pa v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Tožena stranka pa je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (glede teka zakonskih zamudnih obresti). Zato je pritožbeno sodišče upoštevaje neznaten uspeh toženke v pritožbenem postopku na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v skladu s drugim odstavkom 165. člena ZPP, odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o denacionalizaciji, ZDen, Uradni list RS/I, št. 27/1991 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR, Uradni list SRS, št.15/1976 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Glej tudi odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1723/2009.

(4) A. Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran: 243.

(5) Judikat Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2009.

(6) Glej tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2297/2010, I Cp 2659/2010, II Cp 295/2011.