VSRS Sodba I Ips 75/2011

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena D. L. je dolžna plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno D. L. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero ji je izreklo kazen tri leta zapora. Sodišče je oškodovancema delno priznalo njuna premoženjskopravna zahtevka, v preostanku ju je napotilo na pravdo, obsojenki pa je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, sodne takse in krivdno povzročenih stroškov. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenkinih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki na prvi stopnji izrečeno kazen tri leta zapora znižalo na dve leti in osem mesecev zapora. V ostalem je pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Obsojenkini zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vložniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojenki, ki se o njem ni izjavila, in njenim zagovornikom, ki v izjavi ponavljajo navedbe, podane v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona navajajo, da v izreku opisano dejanje nima elementov kaznivega dejanja goljufije. Očitek obsojenki, da je oškodovanko prisilila, da mora izročiti denar ali pa storiti kaj drugega v škodo svojega premoženja, bi lahko pomenil kako drugo kaznivo dejanje, ne pa goljufijo. Drugostopenjsko sodišče pa na vsebinsko enak pritožbeni očitek v bistvu sploh ni odgovorilo. S takimi navedbami vložniki ne morejo uspeti. Iz opisa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v izreku prvostopenjske sodbe je razvidno, da je obsojenka od oškodovanke na različne načine izvabljala denar s prikazovanjem lažnih okoliščin. Tako ji je na primer prikazovala, da je inšpektorica z imenom N. pri njenem poslovanju ugotovila nekakšne nepravilnosti pri izdaji računov, nato je začela zatrjevati, da je pritegnila jasnovidko S., pri čemer so neugotovljene osebe vzpostavljale telefonske stike z oškodovanko, kar vse je organizirala in vodila obsojenka, preko jasnovidke S. je bilo oškodovanki predočeno, da se ji bo zgodilo nekaj hudega, da jo bo mož pretepel, da bo umrla, prav tako tudi njeni hčeri, če ne bo sledila njihovim napotkom in obsojenki izročala denarja. Po presoji Vrhovnega sodišče je z navedenimi okoliščinami opisano obsojenkino lažnivo prikazovanje okoliščin, ne pa njene grožnje oškodovanki. Z nasprotnim zatrjevanjem in lastno interpretacijo konkretnega dejanskega stanu ter z nestrinjanjem z razlogi drugostopenjske sodbe vložniki pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Nadalje vložniki vidijo kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v tem, da sodišče po prekinitvi glavne obravnave za več kot tri mesece glavne obravnave ni začelo znova, saj je po 1. 10. 2009 naslednji narok opravilo šele 3. 2. 2010. Načelo neposrednosti sodišču omogoča, da si lažje ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza in lažje oblikuje psihološko oceno njegove verodostojnosti. Če je od prejšnjega izvajanja dokazov minilo več kot tri mesece, obstaja možnost, da sodnikov vtis o dokazih, izvedenih na prejšnjih narokih glavne obravnave, zbledi, s tem pa je omajana pravilnost presoje součinkovanja posameznih dokazov in dejanskega stanja, ki je pogoj za pravilnost sodbe. To kršitev so vložniki uveljavljali že v pritožbi, vendar se drugostopenjsko sodišče do nje ni opredelilo. S tem je bila po stališču vložnikov kršena obsojenkina pravica iz 22. člena Ustave, saj bi sodišče glede na odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97 moralo pretehtati pravno pomembnost in dopustnost tistih navedb, ki so za odločitev pomembne, ter se do njih tudi opredeliti. Ta kršitev je po mnenju vložnikov mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj so prepričani, da je vsaka sodna odločba, sprejeta s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nezakonita. Drugostopenjsko sodišče pa bi moralo pritožbenemu očitku vložnikov tudi ugoditi.

7Načelo neposrednosti pomeni, da lahko pri izrekanju sodbe sodelujejo samo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, oziroma zagotavlja, da med sodnikom in procesnim gradivom ni posrednika. Gre za načelo o metodi ocenjevanja procesnega gradiva, po kateri sodišče s svojimi čutili opaža naravo in vsebino dokaznih sredstev in s katero prihaja v neposredni stik s strankami. V tem delu ni mogoče odreči utemeljenosti zahtevi, kolikor po vsebini uveljavlja kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP (načelo neposrednosti), po katerem se sme sodba opreti samo na dejstva in dokaze, pretresene na glavni obravnavi, v konkretnem primeru na izpovedbe prič, ki so bile pridobljene v kazenskem postopku ob upoštevanju jamstev, ki gredo obdolžencu iz pravice do poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave). Načelo neposrednosti je izpeljano tudi z določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP, po kateri se mora glavna obravnava, če je bila preložena za več kot tri mesece, začeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti.

8Zatrjevanje vložnikov, da je bila v obravnavanem primeru glavna obravnava preložena za več kot tri mesece, zaradi česar bi se morala začeti znova, je utemeljeno. Po naroku za glavno obravnavo 1. 10. 2009 je sodišče 3. 12. 2009 opravilo zaslišanje prič izven glavne obravnave, torej je obravnavni senat začel le zasedanje, ne pa tudi glavne obravnave. Glavno obravnavo, ki je bila razpisana za 27. 1. 2010, je sodišče 29. 12. 2009 preklicalo in narok preložilo na 3. 2. 2010. Na zadnji navedeni datum je sodišče nadaljevalo glavno obravnavo, katere kljub štirimesečni prekinitvi ni začelo znova. S tem je sodišče prve stopnje kršilo zgoraj citirano določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP. Ta kršitev določb kazenskega postopka je po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP upoštevna, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe. S tem v zvezi vložniki zatrjujejo obstoj možnosti, da sodnikov spomin o izvedenih dokazih zbledi, s čimer je omajana njegova pravilna presoja zadeve. Po presoji Vrhovnega sodišča vložniki s posplošenim vzbujanjem dvoma v sodnikov spomin ne morejo uspeti. V zahtevi namreč ni pojasnjeno, kako bi zatrjevana (in ugotovljena) kršitev določb kazenskega postopka lahko vplivala na izpodbijano sodbo v obravnavanem primeru, zaradi česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo uspeti.

9Vložniki imajo prav v delu, ko zatrjujejo, da se višje sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pritožbenih očitkov o več kot trimesečni prekinitvi glavne obravnave. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP presodi višje sodišče v obrazložitvi sodbe navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 zavzelo stališče, da je standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nekoliko nižji, kot to velja za prvostopenjsko sodbo, mora pa sodišče druge stopnje presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti. V obravnavani zadevi je višje sodišče zapisalo le, da preizkus izpodbijane sodbe, opravljen v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti. Takšna obrazložitev ne dosega standarda, ki se zahteva za obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je bilo dolžno podati odgovor na v pritožbi izpostavljeno vprašanje o več kot trimesečni prekinitvi glavne obravnave, saj gre pri tem za pomembno procesno dejstvo. Tudi kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. S tem v zvezi vložniki zgolj na splošno navajajo, da je ta kršitev mogla vplivati na zakonitost sodbe drugostopenjskega sodišča, saj je po njihovem mnenju vsaka sodba, ki je sprejeta s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin, nezakonita. S takim nekonkretiziranim zatrjevanjem vložniki ne izkazujejo vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe drugostopenjskega sodišča. Treba pa je tudi ugotoviti, da temu kriteriju niso zadostili niti z navedbami, podanimi v pritožbi, saj niso navedli ničesar, kar bi sodišču druge stopnje omogočilo presojo vpliva na zakonitost prvostopenjske sodbe.

10Z navajanjem, da je sodišče neupravičeno zavrnilo zahtevo obrambe po neposrednem zaslišanju sodnega izvedenca dr. Ž. B., ki je izdelal izvedensko mnenje o obsojenkini procesni sposobnosti, vložniki uveljavljajo kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave. Po stališču vložnikov izvedensko mnenje vsebuje kopico nelogičnosti in protislovnosti, zato je obramba zahtevala neposredno zaslišanje izvedenca. Vrhovno sodišče se do tako posplošenih očitkov vložnikov ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Mogoče je le ugotoviti, da vložniki na glavni obravnavi 27. 8. 2009 niso pojasnili, katera vprašanja bi želeli zastaviti izvedencu in katere nelogičnosti so zaznali v izvedenskem mnenju, temveč so le posplošeno zatrjevali obstoj nelogičnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca. Prav tako se Vrhovno sodišče ne more opredeliti do navedb vložnikov, da je sodišče „prekršilo zadevne določbe ZKP“, saj ne po vsebini ne izrecno ne pojasnijo, katero določbo kazenskega postopka naj bi sodišče kršilo. Z nadaljnjimi navedbami, da je bila obsojenka procesno nesposobna, da so izvedenčeva izhodišča zmotna ter da drugostopenjsko sodišče take pritožbene navedbe ni resno obravnavalo, vložniki ponovno uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11Po stališču vložnikov je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka tudi s tem, ko je dopustilo spremembo obtožnega predloga kljub temu, da je bila oškodovankina izpovedba ves čas skladna. Če državno tožilstvo obtožbo spremeni iz drugega razloga, kot je spoznanje, da je dejansko stanje drugačno od tistega, opisanega v dotedanji obtožbi, je to nedopustno in v neskladju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-289/95. Če so bile oškodovankine izpovedbe ves čas skladne, državno tožilstvo obtožbe ne bi smelo spremeniti. Ker se do takih, že v zaključni besedi podanih navedb vložnikov, prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, vložniki uveljavljajo kršitev 22. člena Ustave. Enako kršitev je po mnenju vložnikov storilo drugostopenjsko sodišče, ker na enake pritožbene očitke ni odgovorilo.

12Vrhovno sodišče je v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe v več odločbah (na primer v sodbah I Ips 338/2009 (bolj obširno) in I Ips 250/2009, obe z dne 28. 1. 2010) tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-2089/95 z dne 4. 12. 1997, obrazložilo, da pravica do spremembe obtožnice na glavni obravnavi sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi v kazenskem postopku, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Glede prvega pogoja je Ustavno sodišče navedlo, da lahko predstavlja zlorabo pravice že okoliščina, da se sprememba uveljavlja na način, ki škoduje obdolžencu ali pa mu "otežuje njegov položaj". Glede drugega pogoja je navedeno, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice obrambe, pri čemer spoštovanje te pravice posamezniku zagotavlja, da je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe in ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. O spremembi obtožnice govorimo takrat, kadar med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom v spremenjeni obtožnici obstoji istovetnost glede dejanja kot historičnega dogodka. Tožilec jo sme spreminjati samo v postopku preizkusa obtožnice, ki ga določa drugi odstavek 270. člena ZKP, tretji odstavek 284. člena ZKP, drugi odstavek 276. člena ZKP, dopustna pa je tudi sprememba in razširitev obtožbe na glavni obravnavi – prvi odstavek 344. člena ZKP, v skrajšanem postopku po prvem odstavku 435. člena ZKP, sicer pa ob smiselni uporabi 344. člena ZKP na glavni obravnavi. Tožilec torej lahko spremeni obtožnico na glavni obravnavi le ob pogojih, določenih v 344. členu ZKP, in sicer, če se spremeni situacija glede na situacijo ob vložitvi obtožnice, pri čemer pa je potrebno pri tem izhajati iz ocene tožilca. Obtožnico bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, potem, ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni. Povedano drugače, sprememba obtožnice torej ni pogojena z novimi dokazi, bistveno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Kot je bilo že poudarjeno, je državni tožilec pri tem vezan ne le na istega obtoženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.

13Po presoji Vrhovnega sodišča se do vprašanja, ali je sodišče ravnalo zakonito, ko je dopustilo spremembo obtožbe, ni mogoče opredeliti. Trditveno breme je na vložnikih (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato so vložniki tisti, ki morajo pojasniti spremembe obtožbe in kako so te spremembe vplivale na končno odločitev sodišča oziroma ob primerjavi prvotne in spremenjene obtožbe prikazati, da sprememb ni, ter obrazložiti, da ne gre za spremembe v smislu prvega odstavka 344. člena ZKP. Nekonkretizirano navajanje, da se oškodovankine izpovedbe niso spremenile, da so ves čas med seboj skladne, ne zadosti kriteriju obrazloženosti zahteve za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP. Povedano drugače, razlogi vložnikov so v tem delu presplošni in preskopi, da bi se Vrhovno sodišče do njih lahko opredelilo. Sklicevanje vložnikov na odločbo Ustavnega sodišča U-I-1/00 z dne 13. 3. 2003 v obravnavanem primeru ni utemeljeno, saj se ta odločba nanaša na razširitev obtožbe, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, niti vložniki v zvezi z razširitvijo obtožbe ničesar ne navajajo. Pritrditi pa ni mogoče niti navedbam vložnikov, da se sodišče druge stopnje do v pritožbi izpostavljenega vprašanja spremembe obtožbe ni opredelilo. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe je razvidno, da se je sodišče s takim pritožbenim očitkom seznanilo (sodba, stran 3, točka 4) in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenkine pravice iz 22. člena Ustave (sodba, stran 3, točka 5). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tudi pritožbeni očitek o nedopustnosti spremembe obtožbe enako nekonkretiziran kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato se sodišče druge stopnje do tega očitka ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati.

14Z analiziranjem izpovedbe E. F. in zatrjevanjem, da pri izpovedbah oškodovanke, E. F. in A. B. obstajajo pomembna nesoglasja ter da je oškodovanka verjetno vse skupaj skušala naprtiti obsojenki, vložniki pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prav tako vložniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da se drugostopenjsko sodišče o enakem pritožbenem očitku ni izjavilo. Ob odgovarjanju na pritožbene navedbe, ki so grajale dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, je drugostopenjsko sodišče zaključilo (sodba, stran 5), da so razlogi prvostopenjske sodbe, zakaj ne verjame obsojenkinemu zagovoru, tehtni in sprejemljivi ter da je sodišče utemeljeno verjelo izpovedbam oškodovanke ter prič E. F. in A. B.

15Nadalje vložniki uveljavljajo kršitev obsojenkine pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ker sodišče ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov. Obramba je predlagala pridobitev uradnega zaznamka o izjavi oškodovanke v svojstvu osumljenke ter zaslišanje obsojenkinega brata. Relevantnost teh dokazov je v tem, da bi bilo z njima mogoče pokazati na oškodovankino neverodostojnost in krivost njenih siceršnjih obtožb. Ta zatrjevana kršitev je mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodba, izdana na podlagi kršitve ustavnih pravic, nedvomno nezakonita. Po stališču vložnikov je sodišče storilo enako kršitev z zavrnitvijo predloga za opravo poizvedb na PP Ptuj in zaslišanja policista M. B., da se potrdi, da je obsojenka prijavila grožnje, ki jih je bila deležna s strani nečaka Š. K., na podlagi teh groženj pa je tudi sestavila potrdilo o domnevno izposojenem denarju. Potrdilo je bilo po mnenju vložnikov sestavljeno na podlagi sile in grožnje, torej s kršitvijo človekovih pravic, zato se sodba opira na nedovoljen dokaz. Zato je v tem delu podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer v sodbi I Ips 353/2007 z dne 10. 7. 2008) obrazložilo, da mora biti dokazni predlog podan določno, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. Predlog za izvedbo dokaza mora biti substanciran, mora se nanašati na določeno dejstvo, pomembno za postopek o prekršku, ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom ugotoviti zatrjevano dejstvo. Ko gre za dokaz v prid obdolžencu, mora biti izkazana materialnopravna relevantnost dokaza, njegov obstoj in verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče dokazati zatrjevano dejstvo. V zvezi z dokaznim predlogom obsojenkinega zagovornika za pridobitev „uradnega zaznamka o izjavi oškodovanke v svojstvu osumljenke“ Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 27. 8. 2009 tak predlog vzelo na znanje ter odločilo, da bo v zvezi z omenjenim uradnim zaznamkom samo opravilo poizvedbe pri Okrajnem sodišču na Ptuju in Okrožnem državnem tožilstvu na Ptuju. Sodišče je take poizvedbe tudi opravilo, zato je ponovni, vsebinsko enak dokazni predlog obsojenkinega zagovornika, utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Prav tako je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje obsojenkinega brata, saj slednji v obravnavani zadevi ne nastopa kot oškodovanec in se obravnavana zadeva ne nanaša nanj, zato je tak dokazni predlog mogoče oceniti kot nerelevanten. Vložniki dokaznega predloga za zaslišanje policista M. B. ne na glavni obravnavi ne v zahtevi za varstvo zakonitosti niso substancirali, saj niso navedli, o čem naj bi priča izpovedala. Zgolj posplošeno zatrjevanje, da bi priča izpovedala o grožnjah v zvezi z izdajo potrdila o dolgu oškodovanemu Š. K., pri čemer vložniki konkretizirajo, za kakšne grožnje naj bi šlo, ne zadosti kriteriju obrazloženosti dokaznega predloga. Z zatrjevanjem, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), vložniki pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči prve (sodba, stran 8) in druge stopnje (sodba, stran 3) ugotavljata, da je oškodovančev nečak klical obsojenko po izdaji omenjenega potrdila. Vložniki v tem delu prikazujejo lasten pogled na dejansko stanje, kot rečeno, ne obrazložijo konkretno, za kakšne grožnje naj bi šlo, temveč le posplošeno navajajo, da je bilo potrdilo sestavljeno pod vplivom sile in grožnje. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne (ali nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja.

17Sklepno vložniki izpodbijajo razloge drugostopenjskega sodišča, češ da so obsojenkine premoženjske razmere dovolj dobre, da je zmogla plačati stroške kazenskega postopka. Vložniki menijo, da je drugostopenjsko sodišče obsojenki štelo v škodo, da je za zastopanje pooblastila odvetniško družbo (in ne morda odvetnika). Samo pooblastilo ne pove prav ničesar o višini nagrade zagovornikov. V tem delu vložniki pravno zgrešeno uveljavljajo kršitev obsojenkine pravice do proste izbire zagovornika iz 29. člena Ustave. Iz izpodbijane sodbe drugostopenjskega sodišča ni razvidno, da bi se sodišče spuščalo v obsojenkino pravico do svobodne izbire zagovornika, sodišče druge stopnje pa je ob odsotnosti podatka, da vložniki obsojenko zastopajo brezplačno, ter ob dejstvu, da ni prijavljena na zavodu za zaposlovanje, da ni prejemnica denarne socialne pomoči in da ni (na primer) zaprosila za odobritev brezplačne pravne pomoči, ocenilo, da ima dovolj sredstev za plačilo stroškov kazenskega postopka.

C.

18Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

19Vrhovno sodišče je ob podatkih o obsojenkinem premoženjskem stanju, razvidnih iz prvostopenjske sodbe, obsojenki na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.