VSM sodba I Cp 1486/2010

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek glasi:
„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:
Tožeča stranka RS je lastnica nepremičnin
- parc. št. 971 njiva, v izmeri 3661 m2, vl. št. 712,
- parc. št. 408/3 njiva, v izmeri 2880 m2, vl. št. 1547,
- parc. št. 165 njiva, v izmeri 2892 m2, in parc. št. 166 njiva, v izmeri 2780 m2, vl. št. 1776,
- parc. št. 624/I njiva, v izmeri 1467 m2, in parc. št. 626 pašnik, v izmeri 1025 m2, vl. št. 1171,
vse do celote.
Tožena stranka Lovska družina XY, je dolžna tožeči stranki RS povrniti pravdne stroške v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe njene pritožbene stroške v višini 247,86 EUR, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 917, parc. št. 408/3, parc. št. 165, 166, 624/1 in 626 (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je pri tem naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 642,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka). Hkrati je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na nepremičnini parc. št. 409/4 in parc. št. 1032/4 in v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

2Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija navedeno sodbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka na podlagi kupnih pogodb, sklenjenih v letu 1984, ni pridobila lastninske pravice, ampak zgolj pravico uporabe in z nadaljnjim zaključkom, da so bile sporne nepremičnine družbena lastnina, ki jih je Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) podržavil enako kot druga družbena kmetijska zemljišča. Opozarja na mešani status lovskih družin kot društev, ki so lahko imela tako družbeno lastnino, kakor tudi zasebno lastnino. Poudarja odplačen način pridobitve obravnavanih nepremičnin in sorodnost položaja s temeljnimi organizacijami kooperantov ter se zavzema za izključitev uporabe prvega odstavka 14. člena ZSKZ glede spornih nepremičnin. Navaja tudi dolgoletno dobroverno in zakonito posest na obravnavanih nepremičninah, zaradi česar podrejeno uveljavlja priposestvovanje. Zaključuje, da je vse od leta 1984, ko je kupila parcele, te uporabljala v prepričanju, da so njena last. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, in podrejeno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeni preizkus ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Vendar je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka, ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (peta alineja 358. člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je opredelilo sporne nepremičnine kot družbeno lastnino, ki se podržavi na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSKZ, pri čemer je zmotno ravnalo, ko se je oprlo izključno na podatek o vpisu nepremičnin kot družbene lastnine v zemljiško knjigo.

7Sodišče druge stopnje je seznanjeno z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-78/93 z dne 18.10.1995, vendar ugotovitev ustavne skladnosti sodišča ne odvezuje, da mora ob sojenju v konkretni zadevi zavzeti razumno razlago sicer z ustavo skladnega določila (3. člen Zakona o sodiščih – ZS in 23. člen Zakona o sodniški službi – ZSS). Sodišču druge stopnje je tudi poznana obstoječa sodna praksa glede razlage določila prvega odstavka 14. člena ZSKZ v zvezi s kmetijskimi zemljišči in gozdovi lovskih družin, po kateri se je upoštevalo zgolj zemljiškoknjižno stanje ob uveljavitvi ZSKZ. Vendar meni, da dosledna uresničitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) ob uporabi načela vestnosti in poštenja zahteva v obravnavani zadevi drugačen razlagalni pristop.

8Določilo prvega odstavka 14. člena ZSKZ, na katerega se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, se nanaša na lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini. Zakonodajalec s tem zasleduje prehod iz preteklega sistema soobstoja družbenolastninskih in zasebnolastninskih razmerij v sedanji ustavnopravni okvir pojmovanja lastnine. Oblikovanje državne lastnine z namenom uveljavitve javnega interesa po posebnem varstvu v zakonu opredeljenih nepremičnin je lahko razumno utemeljeno le v primeru, ko po resnični vsebini gre za družbenolastninsko razmerje in ne le v formalnem smislu podatka v zemljiški knjigi. Ob tehtanju zasebnega interesa tožene stranke kot lovske družine, ki je po statusu društvo, in javnega interesa po podržavljenju kmetijskih zemljišč in gozdov predstavlja pošten in razumen argument razlage citiranega določila resnična pravna narava premoženja.(1) Zavedati se je namreč treba možnosti zmotnega zemljiškoknjižnega vpisa glede na obstoj ideoloških vsebin v preteklem pravnem sistemu, ki so bile prednostno v prid oblikovanju družbene lastnine in posledično močno odklonilno naravnane glede zasebne lastnine. Taka miselnost je lahko v delno zakonsko nedorečenem (mešanem) položaju lovskih družin, kakor bo pojasnjen v nadaljevanju, v praksi privedla do vpisa družbene lastnine in pravice do uporabe tudi v primeru, ko so bile izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Okoliščine, ki kažejo na tako z današnjega vidika arbitrarno (oziroma ideološko) opredelitev v zemljiški knjigi, morajo v luči poštenega sojenja najti mesto v razlagalnem prostoru podržavljenja po določilu prvega odstavka 14. člena ZSKZ.

9V pravni teoriji je bila družbena lastnina opredeljena kot nelastninsko (nepremoženjsko) razmerje, ki izključuje kakršnokoli obliko monopolnega prilaščanja v družbi, in je utemeljeno na združenem delu (primerjaj Berden A.: Družbenolastninska in premoženjska razmerja, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1982, predgovor in str. 25, 31, in 32). Družbena lastnina tako ni lastninskopravna kategorija (primerjaj tudi Finžgar A.: Družbena lastnina, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1979, str. 9 in 10). Razlastitev nepremičnin, na kateri je imel kdo lastninsko pravico, je bila dopustna ob ugotovitvi splošnega interesa s pravnomočno odločbo po določbah Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN, Ur. l. SRS, št. 5/80 in naslednje, primerjaj prvi odstavek 1. in 2. člen ter podrobneje 20. - 27. člen).

10Tožena stranka je vseskozi v pravdi izpostavljala, da v obravnavani zadevi ne gre za nepremičnine, ki bi bile družbena lastnina, ampak je na njih pridobila ob pravnoposlovnem (pogodbenem) prenosu lastninsko pravico. Navedla je tudi, da nikoli ni prišlo do morebitne razlastitve. Pri tem je poudarila, da so bile nepremičnine pridobljene odplačno tako, da so se kupile iz zbranih sredstev lovcev, članov lovske družine. Tožeča stranka takim navedbam o odplačni pridobitvi ni nasprotovala, ampak se je glede statusa nepremičnin izključno sklicevala na stanje v zemljiški knjigi ob uveljavitvi ZSKZ. Dejstvo, da so bile nepremičnine pridobljene odplačno na pogodbeni podlagi in kupljene iz sredstev zbranih s strani članov lovske družine, je bilo med strankama nesporno. Tudi iz zgodovinskih izpiskov iz zemljiške knjige izhaja, da so bile sporne nepremičnine pridobljene s strani tožene stranke na podlagi kupoprodajnih pogodb od pravnih prednikov kot imetnikov lastninske pravice. Upoštevaje, da so imele lovske družine(2) vseskozi tudi status društva, so lahko bile nosilke lastninske pravice tako po predpisih, ki so veljali v času sklenitve zatrjevanih kupoprodajnih pogodb v letu 1984 (1. in 11. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), kakor tudi po sedaj veljavnih predpisih. Tudi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča U-I-78/93 izhaja, da je lovska družina kljub svoji družbenopravni naravi lahko imela kot društvo tudi lastninsko pravico na nepremičninah (enako kot civilnopravna oseba). Ko je tožena stranka pridobila obravnavane nepremičnine na pogodbeni podlagi na odplačen način od pravnih prednikov, ki so bili njihovi lastniki, pri čemer je bila kupnina zbrana s sredstvi članov, nakup očitno ni bil izveden z izključnim namenom opravljanja zadev (splošnega) družbenega pomena, ampak zaradi zasebnih interesov društva oziroma njenih članov, ki so tudi iz današnjega vidika skladni z društvom kot pravno osebo zasebnega (civilnega) prava (primerjaj prvi odstavek 1. člena Zakona o društvih – ZDru-1 in prvi odstavek 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu - ZDLov-1). Vsebina razmerja glede premoženja tožene stranke, ki je bilo pridobljeno na opisan način, tako ni združljiva s pojmovanjem družbene lastnine, kakor je bilo uvodoma predstavljeno, ampak je ostala kljub drugačnemu zapisu v zemljiški knjigi enaka zasebnim lastninskopravnim upravičenjem pravnih prednikov.

11Razumnost in poštenost takega sklepa dodatno potrjuje tudi okoliščina, da je tožena stranka po uveljavitvi ZSKZ več kot 14 let odlašala z uveljavljanjem svojega zahtevka. Slednje kaže na očitno pomanjkanje uvodoma opredeljenega javnega (državnega) interesa, ki bi ga naj s podržavljenjem družbene lastnine po prvem odstavku 14. člena ZSKZ zasledovala tožeča stranka. Od države se pričakuje, da se po sprejeti zakonodaji odzove skrbno in hitro v lastnih zadevah, še zlasti v primerih, ko je iz kroga ustavnih sodnikov zaslediti opozorila o določeni meri nedorečenosti glede posameznih vprašanj in nujnosti sprejema dodatne nove zakonodaje.(3)

12Ob zgornji argumentaciji, da po vsebini ne gre za družbeno lastnino, ki bi lahko bila predmet lastninjenja po ZSKZ, je pravilno tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je postala lastnica v izreku navedenih nepremičnin, zavrniti.

13Z namenom, da se ustavna pravica do zasebne lastnine uresniči v največji možni meri, je pošteno in razumno, da se zmoten vpis v zemljiški knjigi o družbeni lastnini sanira po izhodiščih, opredeljenih v Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), po katerih je pravica do uporabe preoblikovana v lastninsko pravico (prvi odstavek 1. člena in 3. člen ZLNDL). Skladno s takim izhodiščem je v obravnavani zadevi postopalo zemljiškoknjižno sodišče že za parcele št. 165, 166, 624/1 in 626. Po tolikih desetletjih ustaljenega dejanskega izvrševanja lastninskih upravičenj in ob drastični spremembi pravne ureditve, bi bilo drugačno ravnanje nesprejemljivo.

14Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na priposestvovanje, saj so bile te brez pojasnila podane kot novota šele v pritožbenem postopku, kar je prepozno glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP.

15Odločitev o pravdnih stroških temelji na določilih prvega odstavka 163. člena, drugega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP ter Odvetniški tarifi (OT).

16Po spremembi na pritožbeni stopnji je tožena stranka, ki je v pravdi v celoti uspela, upravičena do naslednjih potrebnih pravdnih stroškov: tri pripravljalne vloge skupaj 675 odvetniških točk (za tretjo priznano le 125 točk namesto priglašenih 225 točk – tar. št. 19/3) znese 309,83 EUR, skupaj z 20% DDV 371,79 EUR, k čemer je prišteti kilometrino 288,6 EUR (3x 260 km), kar skupaj znese 660,39 EUR. Ker ne gre za odvetniško storitev, se DDV od kilometrine ne prizna.

17Pritožbeni stroški tožene stranke, ki je v celoti uspela, znašajo 450 točk za pritožbo 206,55 EUR, z 20% DDV skupaj 247,86 EUR.

1 Argument dejanske pravne narave premoženja je izpostavil v odklonilnem ločenem mnenju tudi dr. Lojze Ude k odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-78/93 z dne 18.10.1995. Pri tem je dr. Janez Šinkovec v odklonilnem ločenem mnenju k isti odločbi poudaril ob vrednotenju nedorečenih in ideološko obarvanih premoženjskih razmerij nujnost interpretacije norm v spoznanju interesov in pomena, ki ga predpisuje zakonodajalec, ter posebej opozoril na opredelitev lovskih družin kot društev.

2 Njihov pravni položaj je urejal Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25/76 in naslednje – ZVGLD).

3 Opozorilo zakonodajalcu izhaja iz 51. točke obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča, kot tudi iz odklonilnih mnenj ustavnih sodnikov dr. Lojzeta Udeta in dr. Janeza Šinkovca.