23. člen ZSS

Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da gre pri službenem razmerju sodnika z Republiko Slovenijo za javnopravno razmerje, ki ima nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnikov in delavcev v delovnem razmerju zato ni primerljiv, različna ureditev pa temelji na različnem pravnem statusu. Položaj sodnikov je primerljiv s položajem drugih funkcionarjev. Določbo 43.b člena ZSS je treba razumeti kot določbo, ki ureja pravico sodnikov do dnevnega in tedenskega počitka in v zvezi s tem poseben položaj sodnikov, ki opravljajo dežurno službo, ne da bi časovno omejevala sodnike pri opravljanju sodniške službe. Sodišče ni delodajalec sodnika in torej med njima ne gre za razmerje delodajalec - delavec v smislu ZEPDSV, zato tožeča stranka glede sodnikov nima obveznosti, ki jih nalaga ta zakon.

Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu. ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smis

Določilo prvega odstavka 14. člena ZSKZ, na katerega se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, se nanaša na lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini. Zakonodajalec s tem zasleduje prehod iz preteklega sistema soobstoja družbenolastninskih in zasebnolastninskih razmerij v sedanji ustavnopravni okvir pojmovanja lastnine. Oblikovanje državne lastnine z namenom uveljavitve javnega interesa po posebnem varstvu v zakonu opredeljenih nepremičnin je lahko razumno utemeljeno le v primeru, ko po resnični vsebini gre za družbenolastninsko razmerje in ne le v formalnem smislu podatka v zemljiški knjigi. Ob tehtanju zasebnega interesa tožene stranke kot lovske družine, ki je po statusu društvo, in javnega interesa po podržavljenju kmetijskih zemljišč in gozdov predstavlja pošten in razumen argument razlage citiranega določila resnična pravna narava premoženja. Zavedati se je namreč treba možnosti zmotnega zemljiškoknjižnega vpisa glede na obstoj ideoloških vsebin v preteklem pravnem sistemu, ki so bile prednostno v prid oblikovanju družbene lastnine in posledično močno odklonilno naravnane glede zasebne lastnine. Taka miselnost je lahko v delno zakonsko nedorečenem (mešane