UPRS sodba III U 3/2011

Tožba se zavrne.

Upravna enota Ajdovščina je z odločbo navedeno v uvodu sodbe zavrnila zahtevo A.A. (tožnice) za izrek odločbe Občine Ajdovščina, Komiteja za gospodarstvo in planiranje št. 3-462-3/1986-1989 z dne 31.1.1989 izdane v zadevi nove razdelitve zemljišč na komasacijskem območju B., za nično (1. točka izreka) in zavrgla njeno zahtevo, da se o vodenju postopka za izrek ničnosti navedene odločbe zardi evidentiranja tega pravnega dejstva obvesti zemljiško knjigo (2. točka izreka). V točki 3. izreka pa je ugotovila, da v tem postopku stroški, ki bi bremenili stranko niso nastali. V obrazložitvi po povzemanju tožničine zahteve za izrek odločbe z dne 31.1.1989 za nično in citiranju določb 279. in 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – ZPB2), ugotavlja da je bil vpis komasacije na podlagi odločbe, ki je predmet zahteve v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru, izveden. Ker tožnica v predlogu uveljavlja ničnostni razlog iz 3. točke 279. člena ZUP, to je nezmožnost njene izvršitve, upravna enota zaključuje, da trditev tožnice ni utemeljena. Zato je njeno zahtevo zavrnila na podlagi 280. člena ZUP. Po mnenju upravne enote pa evidentiranje pravnega dejstva v postopku za izrek ničnosti odločbe v zemljiški knjigi ne sodi med upravno zadevo iz 2. člena ZUP in jo je zato v skladu s 129. členom ZUP zavrgla.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo z dne 16.11.2010 zavrnilo tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo upravne enote (1. točka izreka) in tožničin predlog za izrek ničnosti odločbe št. 3-462-3/1986-1989 z dne 31.1.1989 (2. točka izreka) zavrnilo. Ugotovilo je, da stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni. Pritožbeni organ na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji niso bile bistvene. Navaja, da bi moral v uvodu izpodbijane odločbe upravni organ navesti 44. člen Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – ZDU-UPB4), ki je materialna podlaga za izdajo odločbe v konkretni zadevi. Vendar ta pomanjkljivost po oceni ministrstva ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka in na pravice tožnice oziroma na samo odločitev nima nobenega vpliva. V zvezi z očitano bistveno kršitvijo pravil postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP-UPB2) tožnici s citiranjem 144. člena ZUP pojasnjuje, da v konkretni zadevi, ko je upravni organ dejansko stanje lahko ugotovil v skrajšanem postopku, na podlagi znanih dejstev in uradnih podatkov zaslišanje tožnice zaradi zavarovanja njenih pravic oziroma pravnih koristi, ni bilo potrebno. Po presoji ministrstva pa je neutemeljena tudi tožničina navedba, da je dejansko stanje v zvezi z njenim imenom nepravilno ugotovljeno. Na podlagi podatkov v konkretni zadevi ne dvomi, da gre v primeru A.A. oziroma A.A. za eno in isto osebo. Zato je v tem delu neutemeljena tožničina navedba o napačni uporabi materialnega predpisa. Navedba tožnice, da je organ prve stopnje nepravilno zavrgel njeno zahtevo o obvestitvi zemljiške knjige o vodenju postopka za izrek ničnosti odločbe, čeprav se je sklicevala na pravno podlago (57. člen ZKZ in 9. točko 22. člena Zakona o zemljiški knjigi), je po presoji ministrstva neutemeljena. Tožnici pojasnjuje, da 57. člen ZKZ ne določa zaznambe za vodenje postopka za izrek ničnosti odločbe o komasaciji, pač pa le za uvedbo komasacije. Zato tudi za uporabo 9. točke 22. člena ZZK, po kateri je obveznost vpisa določenega dejstva pogojena s tem, da to določa zakon, ni bil izpolnjen pogoj. Po mnenju ministrstva je zato upravni organ sicer ravnal pravilno, ko o navedenem dejstvu ni obvestil zemljiške knjige, vendar pa zahteve tožnice ne bi smel zavreči. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno tudi o dodatnem predlogu za izrek ničnosti iz razloga po 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, ki ga je tožnica podala v pritožbi. Ker zakon oziroma določba 18. člena ZKZ, na katero se tožnica sklicuje, ne določa nikakršnega ničnostnega razloga, je po presoji ministrstva tudi ta predlog tožnice neutemeljen.

Tožnica s tožbo izpodbija obe odločbi zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega predpisa. Obema organoma očita bistvene kršitve po 3. točki 2. odstavka 237. člena in 4. odstavka 146. člena ZUP. Zatrjuje, da ji v postopku ni bilo omogočeno, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe in da upravni organ prve stopnje v odločbi ni navedel razlogov za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Upravni enoti očita, da ni izvedla dokazov na katere je oprla odločitev in se nanašajo na podatke zemljiške knjige in zemljiškega katastra. Te dokaze je izvedel šele pritožbeni organ, ki pa ji ni omogočil, da se o njih izjasni in je tudi ni zaslišal kot stranke. Pritožbenemu organu očita, da ni odgovoril na vse pritožbene navedbe, zlasti v zvezi z ogledom nepremičnine. Po navedbah tožnice je 2. točka izreka odločbe pritožbenega organa nedoločena njegova obrazložitev v zvezi z zavrženjem njene zahteve za zaznambo v zemljiški knjigi pa je sama sebi nasprotna in je ni mogoče preveriti. Obema upravnima organoma očita tudi, da je nista opozorila na možnost povračila stroškov kot to določa 1. odstavek 16. člena ZUP. Sodišču na podlagi navedenega predlaga, da obe izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču posredovala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev v izpodbijani prvostopni odločbi in v izpodbijani 2. točki izreka odločbe organa druge stopnje, ki temeljita na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni zakon. V zadevi ni sporno, da je odločba izdana stranki z imenom in priimkom A.A., ki je predmet tožničinega predloga za izrek ničnosti, bila izvršena v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru. Za tožnico pa ostajajo sporna naslednja dejstva: ime stranke, dejanska nezmožnost izvršitve odločbe v naravi in nedopustnost delitve kmetije. Po zatrjevanju tožnice tožena stranka teh dejstev ni pravilno ugotovila in vseh niti ni ugotavljala.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da z navedenimi dejstvi lahko vpliva na nesporno dejstvo, ki temelji na uradnih podatkih zemljiške knjige, zemljiškega katastra ter na pravnomočnih odločbah, ki so bile podlaga za vpis v javnih knjigah.

Iz tožničinih navedb v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji ne izhaja, da je bila sporna odločba v kateri so obravnavane tožničine nepremičnine, izdana na ime druge osebe in ne tožnice in niti, da vpisi v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru zaradi nepravilnega imena tožnice niso bili izvršeni.

Ker iz tožbenih navedb ne izhaja niti, da do izvedbe sporne odločbe v zemljiškem katastru ni prišlo, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da dejansko stanje glede izvršljivosti sporne odločbe, brez ogleda nepremičnine v naravi, ni popolno ugotovljeno.

Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da izpodbijana odločitev organa prve stopnje glede izvršenosti sporne odločbe temelji na dejstvu ugotovljenem na podlagi javnih listin, tožnica pa dejstva, da sporna odločba dejansko ni izvršljiva ne dokazuje z novo javno listino (169. in 170. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – ZUP – UPB2, v nadaljevanju ZUP, ki je bil uporabljen v postopku izdaje izpodbijanih odločb) niti ne dokazuje, da so v uporabljenih javnih listinah dejstva neresnično potrjena oziroma, da so javne listine nepravilno sestavljene (171. člen ZUP).

Trditev tožnice, da organ prve stopnje ni izvedel dokazov, je brez podlage v spisih in v obrazložitvi prvostopne odločbe. Upravni organ prve stopnje je dejansko stanje ugotovil na podlagi podatkov v informatiziranih evidencah in odločb, izdanih v upravni zadevi komasacije. Upravni organ druge stopnje pa je po presoji sodišča v obrazložitvi svoje odločbe tožnici pravilno pojasnil zakaj je izpodbijana odločitev upravnega organa prve stopnje, kljub postopkovnim kršitvam pravilna in je izpodbijano odločitev sam dodatno utemeljil.

Po oceni sodišča je pritožbeni organ za zavrnitev tožničine pritožbe navedel utemeljene razloge in je tožnici tudi zadovoljivo pojasnil zakaj njene pritožbene navedbe na odločitev ne morejo vplivati. Sodišče zato v celoti sledi razlogom, ki jih je glede zavrnitve tožničine zahteve za izrek ničnosti sporne odločbe navedel pritožbeni organ v svoji odločbi. Tudi po oceni sodišča so bili torej izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijane odločbe po skrajšanem postopku (144. člen ZUP). Zato zaslišanje tožnice glede na ugotovljeno dejstvo, da je sporna odločba v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru že izvršena, po 3. odstavku 144. člena ZUP ni bilo potrebno.

Tožbeni očitek je v delu, ko graja obrazložitev pritožbenega organa neutemeljena. Iz obrazložitve namreč izhaja, da je tožnici pojasnil, zakaj je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko ni sledil njeni zahtevi za zaznambo pravnega dejstva v zemljiški knjigi in je zato navedel tudi razloge zaradi katerih ta njena zahteva ni utemeljena. Na podlagi navedenega so vsi tožbeni ugovori, s katerimi tožnica izpodbija odločbo organa prve stopnje neutemeljeni. Sodišče tožnici pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za enako dejansko stanje kot v sodbi I Up 349/03 z dne 23.2.2006 in je zato sklicevanje na stališče zavzeto v sodbi neutemeljeno.

Neutemeljena je tudi tožbeni očitek o nejasnem izreku 2. točke odločbe pritožbenega organa. Tožnica je namreč v pritožbi zoper izpodbijano odločitev upravnega organa prve stopnje predlagala izrek ničnosti sporne odločbe zaradi razloga iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Zato sodišče ne dvomi, da 2. točka izreka izpodbijane odločbe za stranko, ki je ta predlog podala ob upoštevanju obrazložitve odločbe dovolj jasen. Po presoji sodišča je upravni organ druge stopnje v obrazložitvi odločbe navedel pravilne razloge tudi za izpodbijano 2. točko izreka. Svojo odločitev je pravilno utemeljil na dejstvu, da 18. člen zakona o kmetijskih zemljiščih in niti druge njegove določbe ne določajo ničnostnega razloga. Zato ničnostni razlog, ki ga je tožnica uveljavljala v pritožbi tudi po presoji sodišča ni utemeljen. Po oceni sodišča pa za ugotovitev dejstva, na katerem temelji izpodbijana 2. točka izreka odločbe pritožbenega organa, zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in pravnih koristi tudi ni bilo potrebno.

Tožnica, ki z zahtevki postavljenimi v postopku izdaje izpodbijanih odločb ni uspela, se neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 116. člena ZUP. Po določbi 1. odstavka 113. člena ZUP gredo namreč stroški, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek začel. Tožnici, ki tudi s pritožbo ni uspela, zaradi opustitve opozorila o pravici do stroškov postopka, z izpodbijanima odločbama tako niso mogle biti kršene nobene pravice.

Sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da sta odločba organa prve stopnje in izpodbijani del odločbe organa druge stopnje pravilni in na zakonu utemeljeni.

Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).