171. člen ZUP

Ker iz dokaznega postopka izhaja, da tožnika kot lastnika zemljišča geodet sploh ni upošteval, da lastniki sosednjih zemljišč niso bili pozvani k temu, da pokažejo svojo mejo, temveč je geodet zgolj zabil mejnike, kjer je sam ocenil, da poteka meja, ter da lastniki niso bili opozorjeni na posledice, če svoje meje ne pokažejo, zapisnik pa jim tudi ni bil prebran pred podpisom, je po presoji sodišča zapisnik nepravilno voden in podpis takšnega zapisnika za udeleženca mejne obravnave ne more imeti pravnih učinkov, kot bi jih imel podpis na zapisniku, ki bi ustrezal zahtevam za javno listino.

Zagovornica v pritožbi zatrjuje, da sodišče ni pravilno upoštevalo dokazil obdolženke glede tega, da je vsebnost alkohola v izdihanem zraku v kritičnem času bila prikazana narobe zaradi njene refluksne bolezni. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je obdolženka svojega zdravstvenega stanja ter zatrjevanega hipotetičnega vpliva na rezultat alkoholiziranosti zavedala že ob predočitvi rezultata, pa se je kljub temu z rezultatom strinjala, so neutemeljene pritožbene trditve, da bi ji policista zato, ker jima je pojasnila svoje zdravstveno stanje in morebiten vpliv na rezultat alkotesta, morala odrediti strokovni pregled oziroma preizkus z etilometrom.

Prvostopenjski organ je napravil nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je dokazni predlog z zaslišanjem priče A. A. zavrnil, ker je ocenil, da iz nasprotnih dokazov (tj. podatkov, pridobljenih od JZTNP) izhaja nasprotno do tistega, o čemer naj bi priča izpovedala (ta naj bi izpovedala, da je bila objektu namembnost spremenjena že 1994 in 1995 ter ne šele po letu 2000, kar izhaja iz pridobljenih dokazov, ki jih je organu predložil JZTNP). Pri legalizaciji objekta je treba upoštevati tudi okoljske predpise zaradi spoštovanja ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave

Tožnik je imel pravico dokazovati, da podatki iz GURS ne ustrezajo resničnemu stanju stvari, hkrati pa organ za BPP tožniku tudi ne bi mogel očitati, da za svoje trditve ni predložil nobenih dokazil kot npr. fotografij. Tožnik je namreč v dokaz svojim trditvam predlagal svoje zaslišanje in/ali postavitev ustreznega izvedenca. Zato tudi ne vzdrži zaključek organa za BPP, da za odločitev zadoščajo podatki iz uradnih evidenc in da ni treba izvesti posebnega postopka z zaslišanjem tožnika ali postavitvijo izvedenca - cenilca.

Dokazovanje trditve, da tožnik ni bil obveščen o prispelem pismu, je na njegovi strani.

Dogovor o krajšem odpovednem roku s potekom 31. 12. 2021 res ne vsebuje dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, vendar navedeno za razsojo v tej zadevi ni odločilno. Bistveno je zgolj dejstvo, da je A. A. delovno razmerje z elementi iz 4. člena ZDR-1 pri tožeči stranki dejansko prenehalo z dnem 31. 12. 2021 ter se je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi dne 1. 1. 2022 dejansko vzpostavilo pri delodajalcu B. d. d. Z dnem 31. 12. 2021 je tako odpadla podlaga za ex lege vključenost v zavarovanje iz 14. člena ZPIZ-2 pri tožeči stranki. Od 1. 1. 2022 dalje je pravni temelj za obvezno zavarovanje A. A. iz delovnega razmerja in posledično lastnost zavarovanca obstajal pri delodajalcu B. d. d.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrdilo samo listina in dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev. Zato v skladu z ZUP glede potrdila ni možno uveljavljati pravnih sredstev, ki veljajo za odločbo oziroma sklep. Glede na enotno stališče teorije in prakse upravnega postopka, da potrdilo ni konkretni upravni akt, ker se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, pritožbeni očitki o poseganju v storilčevo pravico do pravnega sredstva, v predmetnem pritožbenem preizkusu niso utemeljeni.

Glede na pogoje javnega razpisa je tožena stranka (ob podanem soglasju tožeče stranke v prijavi na javni razpis) lahko pridobila podatke od FURS kot uradne podatke o ne/izpolnjevanju finančnega pogoja s strani prijaviteljev. Pri tem je ugotovila, da ima tožeča stranka neporavnane zapadle finančne obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ (v višini 50 EUR ali več na dan oddaje vloge). Podane tožbene navedbe in predloženi dokazili le potrjujejo, da tožeča stranka ob vložitvi vloge na zadevni razpis dejansko ni imela poravnanih obveznosti za nazaj (za leto 2018), kar je sicer ugotovila in popravila sama, vendar pa je bilo to že po oddani vlogi na zadevni javni razpis. Na narok za glavno obravnavo nobena od pravilno vabljenih strank ni pristopila, kakor tudi ne podala opravičila za svoj izostanek, zato sodišče naroka ni opravilo, temveč je o zadevi odločilo na seji.

Podpis zapisnika mejne obravnave ni nujen. Vendar mora biti zapisnik, če ni podpisan, tako natančen, da ni nobenega dvoma o tem, da je bil lastnik, ki se z urejenim delom meje ne strinja, opozorjen, da pokaže svojo mejo in na posledice, če tega ne stori. Tožnik je v pritožbenem postopku ugovarjal nepravilnosti vodenja postopka po ZEN in Pravilniku ter da zapisnik ni sestavljen v skladu z dejanskim dogajanjem, torej da ne dokazuje tega, kar se je na obravnavi dogajalo. Drugostopni organ je prvi, ki je te navedbe obravnaval. Po presoji sodišča mora zato njegova odločba glede teh, novih dejstev in dokazov, vsebovati obrazložitev, kakršno terja 214. člen ZUP. V obravnavani zadevi pa drugostopenjski organ novih dejstev in dokazov, kot utemeljeno opozarja tožnik, ni presodil.

Zgolj zatrjevanje, da v Republiki Hrvaški v danem obdobju tožnica ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, ne da bi za to pristojnemu upravnemu organu, ki vodi evidenco, oziroma toženi stranki, predložila kakršen koli dokaz o tem, ne zadostuje za uspešno izpodbijanje zakonske domneve, da so dejstva, ki jih javna listina potrjuje, resnična.

Glede na metodološki način določanja KD, ko sploh ne gre za dejanske prihodke zmanjšane za materialne stroške, temveč na predpisan način ocenjen dohodek na vnaprej določenih kategorijah kmetijskih in gozdnih zemljišč skladno z ZUKD-2, tožnica v tem sodno socialnem sporu ne more uspešno zatrjevati, da višina KD ni takšna, kot izhaja iz uradnih evidenc pristojnega davčnega organa. Ni sprejemljivo stališče sodišča o presoji in preizkušanju višine KD v Informativnem izračunu dohodnine za sporno leto v smeri, ali je izkazan v pravilni višini ali ne. Tožbeni razlogi s tem v zvezi niso takšni, da bi po 171. členu ZUP-a dopuščali dokazovanje, da v javnih listinah, in sicer v odločbi o odmeri KD ali informativnem izračunu dohodnine, ki sta postali pravnomočni, saj ju tožnica po lastni izjavi v davčnem postopku ni izpodbijala, KD po ZUKD-2 ne bi bil pravilno ocenjen in odmerjen. Sicer se že načeloma ni mogoče uspešno sklicevati na pravno neukost ali nepoznavanje prava, kaj šele na nezavedanje vpliva domnevno nepravilne davčne odločbe na drugih področjih

Organ je pred odločitvijo vpogledal v katastrske podatke, tožnica pa se do rezultatov ugotovitve organa, ki se je nanašalo na nespremenjenost le teh, ni mogla izjasniti, ker ji teh ugotovitev organ ni posredoval, šlo pa je za katastrske podatke - podatke iz javnih evidenc, za katere je vedno mogoče dokazovati, da niso pravilni (171. člen ZUP). Preden se je organ postavil na stališče identitete dejanskega stanja v zahtevi in pravnomočni odločitvi, torej o relevantnem dejanskem stanju glede na materialni predpis, bi tožnici moral omogočiti izjavo v skladu z 9. in 146. členom ZUP.

Vročilnica je javna listina, kar pomeni, da glede na 1. odst. 224 člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Dokazna moč javne listine pa ni absolutna, saj je v skladu s 4. odst. 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Glede na 171. člen ZUP veljajo enako tudi za vročanje po pravilih upravnega postopka.

V obravnavnem primeru izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi toženke o datumu vročitve odločbe, ki izhaja iz javne listine, ki je sporna, in glede katere tožnici ni bila dana možnost, da se do nje opredeli, zato so bistveno kršena pravila postopka.

Dejstvo, ali je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ali je stalno prebivališče odjavil sam, je pravno relevantna okoliščina, ki je tolikšnega pomena, da bi po presoji sodišča glede na trditve tožnika v njegovi zahtevi ter glede na razhajanja med računalniškimi in ročnimi evidencami, moral prvostopenjski organ vsaj seznaniti tožnika z ugotovitvami in mu dati možnost, da se o njih pisno ali ustno izreče in po potrebi postaviti izvedenca grafologa.

Tožeča stranka sicer res že od samega začetka upravnega postopka, kot tudi v tožbi v upravnem sporu oporeka temu, da bi imela lastninsko pravico na navedeni nepremičnini, čeprav je kot taka vpisana v zemljiško knjigo, vendar pa po mnenju sodišča zgolj zatrjevanje, da lastninske pravice nima, še ne zadostuje, da bi bilo možno ovreči domnevo o resničnosti tistega, kar zemljiška knjiga v konkretnem primeru izkazuje. Iz navedb tožeče stranke ni razvidno, da bi vložila kakšno pravno sredstvo, da bi se stanje v zemljiški knjigi glede njenega lastništva uredilo (npr. izbrisna tožba). Na dejstvo, da je tožeča stranka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, tudi ne more vplivati tožbena navedba, da predmetna stavba ni vpisana v kataster stavb.

Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v davčnem (upravnem) postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in se sodišče prve stopnje strinja z dejanskimi ugotovitvami upravnega organa. Po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, 73. člen ZDavP-2) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebins

Davčni inšpektor ima v določbah 138. člena ZDavP-2 in 18. člena ZDS-1 pooblastilo za vstop v poslovne prostore in pregled poslovne dokumentacije. Neutemeljeno je zato tožnikovo sklicevanje na določbe ZOdv in ZKP glede hišne preiskave. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi uradni osebi pri izvajanju davčnega inšpekcijskega nadzora opravljali kakršna koli preiskovalna dejanja, zato po mnenju sodišča posebna odločba sodišča ni bila potrebna. Davčni organ je od tožnika zahteval predložitev poslovne dokumentacije, ki je pomembna za obdavčenje, zato po mnenju sodišča v pravico do zaupnosti med odvetnikom in njegove stranke ni bilo poseženo. V zaupnem razmerju med odvetnikom in njegovo stranko se namreč ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek. Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Uporaba SRS je torej obvezna in velja za vse gospodarske subjekte, tudi za tiste, ki opravljajo dejavnost odvetništva. Skladno z računovodskimi standa

Ko gre za ZUP, tretji odstavek 9. člena lahko napotuje le na 144. člen (skrajšani ugotovitveni postopek), ki določa pogoje, pod katerimi je odločbo dopustno izdati brez zaslišanja stranke. Stališče tožeče stranke, da v obravnavani zadevi ti pogoji niso bili izpolnjeni, je po presoji sodišča utemeljeno in mu tožena stranka v odgovoru na tožbo niti ne ugovarja. Čim pa je tako, gre za kršitev določb postopka, ki jo že zakon opredeljuje kot bistveno.

Iz besedila 2. člena ZPŠOIRSP je razvidno, da je v vsakem primeru kot osnovni pogoj, da je lahko nekdo upravičenec do povračila škode to, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Izpisek iz uradne evidence je javna listina, skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP pa listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Vendar pa je v skladu s prvim odstavkom 171. člena ZUP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena. Sodišče meni, da tožnik s predloženimi listinami ni dokazal, da uradne evidence neresnično potrjujejo, da tožnik ni bil izbrisan.