116. člen ZUP

V obravnavani zadevi ni sporno, da je upravni organ o stroških postopka odločil s sklepom o ustavitvi postopka z dne 13. 6. 2022, in sicer je odločil, da niso nastali posebni stroški. Prav tako je nesporno, da do dneva izdaje sklepa o ustavitvi postopka pooblaščenec tožnika stroškov postopka (še) ni priglasil, kakor tudi, da ga upravni organ, preden je odločil o ustavitvi postopka in stroških postopka, ni opozoril na pravico do povračil stroškov postopka. Čeprav slednje predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, je navedeno lahko zgolj predmet presoje v primeru vložitve pravnega sredstva (pritožbe) zoper takšno odločitev organa I. stopnje, ne more pa biti navedeno predmet odločanja v posebni odločbi o zavrženju stroškovnika.

V primeru, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

Ni sporno, da tožnik stroškov postopka v postopku, v katerem so nastali, ni zahteval do izdaje odločbe niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je tudi po presoji sodišča glede na določbo 116. člena ZUP izgubil pravico do povrnitve teh stroškov. Stroške lahko stranka uveljavlja le v tistem postopku, v katerem so nastali. Tudi po presoji sodišča ob takem stanju stvari, ko tožnik stroškov ni pravočasno zahteval v postopku, v katerem so nastali in je po zakonu izgubil pravico do povrnitve teh stroškov, jih tožnik po izdaji odločbe ne more več uveljavljati. Glede na zakonsko dikcijo 116. člena ZUP tudi z odpravo odločbe v upravnem sporu v obravnavanem primeru tožnik ni pridobil pravice do povrnitve stroškov postopka, ki jih ni pravočasno zahteval v tistem postopku, v katerem so nastali, torej konkretno do izdaje pritožbene odločbe, saj je to pravico po samem zakonu izgubil.

Glede vprašanja pravočasnosti priglasitve stroškov sodišče pojasnjuje, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe (prvi odstavek 116. člena ZUP). Tudi po prvem odstavku 16. člena Odvetniške tarife je dolžan odvetnik izstaviti stranki oziroma naročniku storitev specificiran račun za opravljeno odvetniško storitev, pri čemer se, v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena, šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa. Nobeden od navedenih predpisov torej ne določa, da bi odvetnik moral stroške priglasiti že v vsaki posamični vlogi, temveč mora to storiti pred izdajo odločbe.

Tožnik v pritožbi ni navedel tarifne številke OT, po kateri naj bi bil za sestavo pritožbe upravičen do 300 točk, zato je sodišče ocenilo, da za odločitev na podlagi 65. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni podlage. V primeru, če sodišče priglašenih stroškov ne bi v celoti priznalo, bi namreč tožniku odvzelo pravico do sodnega varstva zoper takšno odločitev.

Stroški predsodnega upravnega postopka niso stroški sodnega postopka. V sodnem postopku jih ni mogoče uspešno uveljaviti. Po 113. členu ZUP gredo stroški, nastali med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je upravni postopek začel. To velja tudi za zastopanje v predsodnem upravnem postopku. Tudi sicer je potrebno povrnitev stroškov upravnega postopka zahtevati do izdaje upravne odločbe, saj se v nasprotnem primeru glede na 1. odstavek 116. člena ZUP izgubi pravica do povračila.

Kot pravilno poudarja pritožba je ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. To pomeni, da morebitna storitev kaznivega dejanja uradne osebe v postopku izdaje odločbe, ne predstavlja ničnostnega razloga po tej določbi. Sodišče se pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 27. 11. 2019, ki jo je odpravilo, ni opredelilo do tistih razlogov, ki jih je tožnik navajal in uveljavljal, da je odločba z dne 6. 6. 2019 nična in ni presodilo, ali gre pri razlogih, na katere se sklicuje tožnik, za katerega od ničnostnih razlogov, določenih v 279. členu ZUP. Tako sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov.

Udeležba stranskega udeleženca v postopku (z vidika stroškov upravnega postopka) pomeni, da mora ta v postopku nositi stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Stranski udeleženec v postopku namreč ne uveljavlja materialno pravnega zahtevka, ampak se mu z udeležbo omogoča zaščita njegovega pravno varovanega položaja. Z novelo zakona, ki ureja upravni postopek (ZUP-C), je zakonodajalec dodal posebno pravilo, ki se nanaša na povračilo stroškov stranskega udeleženca, in s katerim je zakonodajalec ločil položaj stranskega udeleženca od položaja stranke oziroma stranke z nasprotnim interesom.

Pri postopku sušenja kremenovega peska gre za dejavnost, ki sodi pod rudarstvo in ne pod predelovalno dejavnost, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za vračilo trošarine iz 4. točke drugega odstavka 55. člena ZTro. V postopku pridobivanja kremenovega peska se kremenova surovina ni niti mehansko niti kemijsko preoblikovala, kar je pogoj za uvrstitev v predelovalno dejavnost. Kar se tiče odločitve o stroških postopka, sodišče ugotavlja, da le-ti s strani tožeče stranke dejansko niso bili priglašeni. Res pa je tudi, da iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bila tožeča stranka na končni rok za priglasitev stroškov posebej opozorjena, kot se to zahteva od uradne osebe po prvem odstavku 116. člena ZUP.

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil le o stroških, ki so bili predmet odločanja po odpravljenem sklepu, torej le o stroških, ki so nastali do izdaje odpravljene odločbe z dne 9. 2. 2016, ne pa tudi o vseh ostalih stroških, o katerih do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno. Navedena odločba je bila s sodbo sodišča I U 742/2016-7 z dne 31. 8. 2017 odpravljena, posledično kot akcesorni zahtevek, ki v celoti deli usodo odločitve o glavni stvari, pa tudi sklep o stroških št. 06122-61/2009-174 z dne 3. 3. 2016. V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan, torej v stanje, kot da o zadevi še ni bilo odločeno. Prvostopenjski organ bi zato moral z izpodbijanim aktom odločiti o vseh do dneva izdaje izpodbijanega akta nastalih stroških postopka, o katerih še ni bilo odločeno. Ker gre v tej zadevi za povprečno težko zadevo, se pri določanju količnika nagrade glede na določbo 13. člena ZOdvT uporabi srednja vrednost nagrade, kar pri razponu količnika od 0,5 do 2,5 (tarifna številka 2200 tedaj veljavne Tarife) pomeni količnik 1,5.

Po 1. odst. 113. člena ZUP stroški in izdatki, ki nastajajo med postopkom, ali zaradi upravnega postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Načeloma torej stroški upravnega postopka bremenijo stranko, če se je postopek začel na njeno zahtevo. Po 2. odst. 113. člena ZUP-a gredo stroški v breme stranke tudi, če se je začel po uradni dolžnosti, pa se je zanjo končal neugodno ali se izkaže, da ga je povzročila s protipravnim ravnanjem. Le v primeru, da se uradno uveden postopek za stranko konča ugodno, gredo stroški stranke v breme organa. Stranka ima tedaj pravico do povračila stroškov, nastalih zaradi upravnega postopka. Po določbi 1. odst. 116. člena ZUP mora stranka povrnitev stroškov postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povračila. Mišljena je seveda izdaja upravne odločbe v predsodnem postopku. Če stroški do izdaje upravne odločbe niso zahtevani, jih zaradi izgubljene pravice kasneje ni mogoče uspešno uveljavljati v upravnem, niti v sodnem postopku. Ker je takšna posledica predpisana za povračilo stroškov upravnega postopka, toliko bolj velja za akcesorno terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

Zavrnitev priglašenih stroškov iz vloge z dne 9. 2. 2016 je pravilna že zato, ker je nedvomno podana prepozno. Odločba z dne 22. 12. 2015, s katero je bil postopek končan (in s katero je bil predlog B. za omejitev lastninske pravice na nepremičninah, last tožnikov, zavrnjen), je namreč postala pravnomočna 14. 1. 2016, tožnika pa sta stroške priglasila šele z vlogo z dne 9. 2. 2016 oziroma 10. 2. 2016, torej ne (samo) po izdaji odločbe, temveč tudi po njeni pravnomočnosti, kar je glede na prvi odstavek 116. člena ZUP nedvomno prepozno. Organ bi sicer moral v tem delu vlogo tožnikov zavreči, vendar ker gre tudi v primeru zavrnitve za negativno odločitev, to ne predstavlja takšne kršitve določb postopka, ki bi terjala odpravo sklepa. Tožnika se motita, da gre v tem primeru za postopek izdaje gradbenega dovoljenja in posledično za ocenljivo zadevo, saj to ne drži. Že drugostopni organ jima je pojasnil (in s tem pojasnilom se strinja tudi sodišče), da gre za postopek omejitve lastninske pravice v javno korist, torej za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilne omejitve lastninske pravice, torej stvarnopravne pravice, ki je nikakor ni možno enačiti z vrednostjo investicije.</

Izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski organ naložil tožnici v plačilo stroške preslikave zahtevanih uradnih listin iz upravnega spisa v znesku 16,58 EUR, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Predmetni sklep je zgolj vmesni akt, ki ga je prvostopenjski organ izdal znotraj postopka odločanja o glavni stvari v postopku inšpekcijskega nadzora (ki je glede na podatke upravnega spisa še v teku), torej v okviru primarnega (glavnega) upravnega postopka.

Relevantne določbe ZUP o stroških postopka se vsebinsko bistveno razlikujejo od določb ZUP (določbe ZUP/86), ki jih je upravni organ uporabil. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel; upoštevajoč pri tem pravilo, da gredo stroški postopka, ki se je začel na zahtevo stranke, v breme stranke in da gredo stroški postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ter da gredo stroški v breme organa, če se je postopek končal za stranko ugodno (drugi odstavek 113. člena ZUP). Navedenega pravila, veljavnega v času odločanja, upravni organ ni uporabil, temveč je v izpodbijani odločbi navajal le neizkazanost stroškov in (ne)potrebnost stroškov, kar pomeni, da je upravni organ v predmetni zadevi napačno uporabil materialno pravo in je zato odločba upravnega organa nezakonita.

Tožnik bi lastninsko pravico na stanovanju (uveljavitev lastninske pravice je spor iz premoženjskega oziroma drugega civilnopravnega razmerja - 1. člen ZPP) uveljavil lahko le pri sodišču splošne pristojnosti, ne pa v upravnem postopku na podlagi določb ZDen. Tožnik potrebnih stroškov za postavitev izvedenca ni založil, zato je organ, ker o zahtevi ni mogel odločiti, na tožniku pa je dokazno breme, zahtevo za povrnitev vlaganj lahko zavrnil. Sodišče z organom soglaša, da je založitev stroškov za izvedenca breme tožnika. Organ je sklep oprl na 116. člen ZUP/86 (v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen), po katerem lahko organ, ki vodi postopek, če se ta uvede na zahtevo stranke, pa se da z gotovostjo pričakovati, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini (v zvezi z ogledom, dokazovanjem z izvedencem, prihodom prič, ipd.), s sklepom določi, naj stranka zanje založi potreben znesek. Po mnenju sodišča je to določbo mogoče razlagati edino v pomenu, da organ založitev stroškov naloži aktivni stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To je bil v obravnavanem primeru tožnik, vlagatelj zahteve za povrnitev vlaganj. V 116. členu ZUP/86 je tudi določeno, da če stranka zneska

Nekategorizirana prometna površina (kot npr. makadamska pešpot v obravnavanem primeru) ni javna cesta, s tem pa glede na drugi odstavek 3. člena ZCes-1 ni javno dobro in ni izven pravnega prometa. Le glede tistih nepremičnin, ki so izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, pa je po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen mogoče uveljaviti oviro za vrnitev v naravi. Organ založitev stroškov naloži (aktivni) stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To so v obravnavanem primeru vlagatelji zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovi pravni nasledniki (ali stranke na strani upravičenca do denacionalizacije). Obremenjevanje sodišča z obsežno tožbeno vsebino, ki v preko 80 odstotkih ni povezana s predmetno upravno zadevo ter izpodbijano odločbo, o katere zakonitosti je sodišče odločalo, in ki v navedenem delu poleg tega obsega številne navedbe z nedostojno, neprimerno in žaljivo vsebino, ki se nanaša na Republiko Slovenijo ter njeno pravno ureditev, posamezne upravne organe, posamezne institucije, poimensko navedene osebe, ter predloge sodišču, podane v stvareh, ki očitno niso v pristojnosti sodišča, ki določa v upravnem

V zvezi s stroški vloge z dne 17. 4. 2014 sodišče enako kot drugostopni davčni organ ugotavlja, da gre za stroške, ki so nastali v zvezi z opravili v postopku pritožbe na odločbo z dne 20. 6. 2013, kar niti ni sporno. Sporna je priglasitev omenjenih stroškov, ki mora biti oziroma bi morala biti opravljena do izdaje odločbe, sicer stranka skladno z določbami ZUP (116. člen) izgubi pravico do povrnitve stroškov. Iz upravnih spisov povsem jasno sledi, da tožeča stranka v vlogi in do izdaje odločbe stroškov ni priglasila. To tudi jasno sledi iz odločbe z dne 17. 9. 2014, v kateri se to izrecno ugotavlja v izreku odločbe. To pa pomeni, da je davčni organ s tem, ko tožeči stranki ni priznal nagrade za posel - stroškov vloge z dne 17. 4. 2014, ravnal pravilno in skladno s predpisi, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu. Najnižjega količnika prvostopni organ v obrazložitvi odločbe res ne pojasni. Zato pa pojasni njegovo uporabo drugostopni organ v svoji odločbi. Sodišče se z razlogi druge stopnje strinja. Očitana kršitev materialnega zakona (ZOdvT) zato ni podana.

Kadar sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravi upravni akt (ugodi tožbi), vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). S tem se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, torej preden je bilo o stvari odločeno. Z izdajo sodbe pa so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari (na primer akt druge stopnje, s katerim je bila pritožba zoper izpodbijani upravni akt zavrnjena), če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Odvisna je od odločitve o glavni stvari, torej od uspeha stranke v postopku. Napačen pravni pouk v odločbi tožene stranke ne sme imeti škodljivih posledic za stranko.

V obravnavanem primeru je tožnik, ki se je zastopal sam, zahtevo za povračilo stroškov upravnega postopka vložil šele v sodnem postopku. O njih v predsodnem postopku ni bilo odločeno. Zato bi bilo takšno zahtevo (če ne bi bilo umika tožbe) zaradi pomanjkanja procesne predpostavke potrebno zavreči. Tožnik je v tem sporu v celoti umaknil tožbo in uveljavljal le povračilo stroškov sodnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno in brez podlage tožencu naložilo povračilo stroškov upravnega postopka, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo.

Pravdna stranka mora glede na 116. člen ZUP stroške, nastale v predsodnem upravnem postopku, zahtevati do izdaje upravne odločbe. Torej najpozneje do izdaje posamičnega upravnega akta, saj v nasprotnem primeru izgubi pravico do povračila.