UPRS sodba in sklep I U 2184/2009

Postopka pod opr. št. I U 2184/2009 in I U 2194/2009 se združita v skupno obravnavanje in odločanje, pri čemer se zadeva naprej vodi pod opr. št. I U 2184/2009.

Tožba se v delu, ki se nanaša na sklep Upravne enote Kranj št. 351-254/2006-89 z dne 8. 9. 2009, zavrže.

V preostalem delu se tožbi zavrneta.

K 1. točki izreka:

Tožeča stranka je v zadevi I U 2194/2009 vložila tožbo zoper sklep Upravne enote Kranj št. 351-254/2006-89 z dne 8. 9. 2009, zaradi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zoper 2. točko sklepa Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-299/2006-26-KB z dne 18. 11. 2009, zaradi stroškov postopka, v kateri je predlagala, da jo združi s tožbo, ki jo je vložila v zadevi I U 2184/2009 zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-299/2006-27-KB z dne 19. 11. 2009, zaradi izdaje gradbenega dovoljenja. Ker gre v obravnavanih zadevah za vsebinsko povezane zadeve, je sodišče zadevi, ki se vodita pod opr. št. I U 2184/2009 in I U 2194/2009 združilo v skupno odločanje in obravnavo tako, da se zadeva naprej vodi pod opr. št. I U 2184/2009. Sodišče je zadevo združilo na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi Ustavnega sodišča in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, zoper ta sklep pa pritožba ni dovoljena.

K 2. točki izreka:

Z izpodbijanim sklepom Upravne enote Kranj št. 351-254/2006-89 z dne 8. 9. 2009 je prvostopenjski organ ugodil predlogu A.A., B.A. ter C.C., vsi ..., in dovolil vrnitev v prejšnje stanje za vložitev pritožbe zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 351-254/2006-63 z dne 16. 5. 2008 (1. točka), ki jo bo upravni organ nadaljevanju obravnaval v skladu s 1. odstavkom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP, 2. točka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so predlagatelji obnove postopka po svoji pooblaščenki dne 17. 6. 2008 vložili predlog za vrnitev v prejšnje stanje in mu priložili pritožbo zoper zgoraj navedeno odločbo. V predlogu so navedli, da njihova odvetnica zaradi bolezni, ki ji je onemogočala opravljanje dela v času 9. 6. 2008 do 10. 6. 2008, ni bila sposobna vložiti pritožbe zoper odločbo, izdano v obnovi postopka. Predlogu so priložili zdravniško potrdilo z dne 12. 6. 2008, ki po njihovem mnenju dokazuje, da odvetnica v času izteka pritožbenega roka ni bila sposobna opravljati poklica. Prvostopenjski organ je v prvem postopku izdal sklep z dne 4. 7. 2008, s katerim je zavrnil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in sklep z dne 16. 7. 2008, s katerim je zavrgel pritožbo kot prepozno. Zoper navedena sklepa je tožeča stranka sprožila upravni spor, v katerem je Upravno sodišče s s sodbo opr. št. U 2457/2008 z dne 5. 6. 2009 oba sklepa odpravilo in zadevi vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ta je v ponovnem postopku upošteval stališča iz citirane sodbe in ugotovil, da predlagatelji obnove postopka izpolnjujejo vse pogoje iz 1. odstavka 103. člena ZUP, saj so rok za pritožbo zamudili, ker njihova pooblaščenka zadnje tri dni pritožbenega roka iz zdravstvenih razlogov ni bila sposobna opravljati svojega poklica. Glede na navedeno je prvostopenjski upravni organ odločil, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in se dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ v celoti sledil stališču iz sodbe opr. št. U 2457/2008 z dne 5. 6. 2009, kjer je sodišče presojalo pravilnost odločitve le v zvezi z vprašanjem, ali izkazana odsotnost odvetnice zaradi bolezni od 8. 6. 2008 do 10. 6. 2008 predstavlja upravičen razlog za zamudo. Prvostopenjski organ pa je v ponovnem postopku spregledal, da predlagatelji niso izkazali utemeljenosti predloga tudi za 11. 6. 2008, ko je iztekel pritožbeni rok. Iz listin v spisu namreč izhaja, da je bila odločba z dne 16. 5. 2008 predlagateljem vročena 26. 5. 2008, rok za pritožbo je tako začel teči naslednji dan, 27. 5. 2008, in je potekel 11. 6. 2008, iz zdravniškega potrdila pa izhaja, da odvetnica ni bila zmožna opravljati svojega dela od 8. 6. 2008 do 10. 6. 2008. Predlagatelji torej za 11. 6. 2008 niso izkazali opravičenega razloga za zamudo. Odvetnica je bila zadnji dan pritožbenega roka sposobna za delo in bi lahko vložila pritožbo. Ker predlagatelji niso navedli nobenih okoliščin in razlogov, zaradi katerih niso mogli opraviti zamujenega dejanja zadnji dan pritožbenega roka, je odločitev, da se dovoli v prejšnje stanje, nezakonita. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek in odloči o stroških postopka.

Sodišče je tožbo, ki se nanaša na vrnitev v v prejšnje stanje, zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 2. člena ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, temveč le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če pa gre za sklepe, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo v taksativno določenih primerih. Sklep, izdan v postopku pred izdajo odločbe, se tako lahko samostojno izpodbija le, kolikor je z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (2. odstavek 5. člena ZUS-1).

V obravnavni zadevi je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom sklepom dovolil vrnitev v prejšnje stanje za vložitev pritožbe zoper odločbo z dne 16. 5. 2008, kar pomeni, da se postopek v zadevi ni končal, in je presoja zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa dovoljena le v okviru odločanja zoper vsebinsko (meritorno) odločitev. Zato izpodbijani sklep ne spada med tiste sklepe, ki bi bili v skladu z 2. odstavkom 5. člena ZUS-1 akti, ki se lahko samostojno izpodbijajo v upravnem sporu, niti ni akt, ki bi vseboval vsebinsko odločitev. Ker tožeča stranka s samostojno tožbo izpodbija odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki po zgoraj navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče moralo v tem delu tožbo zavreči kot nedopustno na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

Glede na to, da je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje dovoljena le v okviru odločanja zoper vsebinsko odločitev, je sodišče to presojo opravilo v sodbi, ki se nanaša na utemeljenost tožbe zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-299/2006-27-KB z dne 19. 11. 2009, ki je zaradi dovolitve vrnitve v prejšnje stanje štelo pritožbo kot pravočasno in v posledici vsebinsko odločilo o zadevi.

K 3. točki izreka:

I. Razlogi k tožbi zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-299/2006-27-KB z dne 19. 11. 2009, zaradi gradbenega dovoljenja:

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ odpravilo odločbo Upravne enote Kranj št. 351-254/2006-63 z dne 16. 5. 2008, razveljavilo odločbo Upravne enote Kranj št. 351-292/2005-1433 z dne 19. 7. 2005 in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 216/2 k.o. ... Z odločbo z dne 16. 5. 2008 je prvostopenjski organ v obnovitvenem postopku pustil v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351-292/2005-1433 z dne 19. 7. 2005, ki je bilo izdano tožeči stranki pod tam navedenimi pogoji. Glede na to, da A.A., B.A., C.C., vsi ..., (v tem upravnem sporu prizadete stranke), niso bili udeleženi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, so 24. 5. 2006 vložili zahtevo za obnovo postopka. Tej zahtevi je bilo ugodeno s sklepom o dovolitvi obnove postopka z dne 21. 7. 2006, ki je bil potrjen s sodbo opr. št. U 2783/2006-15 z dne 10. 1. 2008. V nadaljevanju se drugostopenjski organ sklicuje na 1. točko 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZGO-1), po kateri mora pristojni organ za gradbene zadeve preveriti, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Konkretna lokacija gradnje leži v območju, ki ga ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za Dobrave (Uradni list RS, št. 74/94, 27/96, 6/01 in Uradni vestnik Gorenjske, št. 5/97, 23/98 ter Uradno glasilo Občine Preddvor, št. 6/98 in 2/2, v nadaljevanju Odlok o PUP Dobrave). Ta v 21. členu med drugim določa, da za določanje gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč veljajo določbe 27. do 47. člena Odloka o o prostorsko ureditvenih pogojih za Škofjeloško hribovje (Uradni list RS, št. 74/94, 27/96 in 6/01, v nadaljevanju Odlok o PUP Škofjeloško hribovje). Drugostopenjski organ ugotavlja, da so že vlagatelji predloga za obnovo postopka pravilno ugotovili, da predmetni objekt ni skladen s 13. členom Odloka o PUP Dobrave. Ta določa, da morajo biti strehe dvokapnice nad osnovnim tlorisom; nad sestavljenim tlorisom so dopustne tudi večkapnice; strešine morajo biti v naklonu 36° – 45°, drugačen naklon strehe imajo lahko le cerkve, kapelice, znamenja, graščine in dvorci, sleme mora potekati v smeri daljše stranice. V tej zadevi pa gre za stanovanjsko gradnjo, ki ima enokapno streho naklona zgolj 8°. Prav tako iz priložene dokumentacije (na kar so opozorile prizadete stranke že v predlogu za obnovo), izhaja, da znaša širina funkcionalnega zemljišča 1,5 m na zahodni strani stanovanjskega objekta in 1,10 m na vzhodni strani stanovanjskega objekta, kar ni skladno s 3. stavkom 2. odstavka 33. člena Odloka o PUP Škofjeloško hribovje, ki določa, da je za stanovanjske objekte širina funkcionalnega zemljišča okrog objekta najmanj 2,5 m. Glede na vse navedeno drugostopenjski organ zaključuje, da obravnavana nadomestna gradnja ni skladna z izvedbenim prostorskim aktom, in sicer glede oblike in naklona strehe in glede širine funkcionalnega zemljišča, saj je objekt od parc. št. 217/2 k.o. ..., ki je v lasti prizadete stranke C.C., odmaknjen le 1,1 m do 1,5 m, namesto minimalnih 2,5 m. Ker predvidena gradnja ni v skladu s 1. točko 1. odstavka 66. člena ZGO-1, je bilo treba odpraviti prvostopenjsko odločbo z dne 16. 5. 2008. Glede na to, da ta odločba zgolj potrjuje gradbeno dovoljenje z dne 19. 7. 2005 in ker je gradnja po tem gradbenem dovoljenju že izvršena, je smiselna le razveljavitev prvostopenjske odločbe, V posledici je bilo treba tudi zavrniti zahtevek tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka se z odločitvijo pritožbenega organa ne strinja in v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ v obnovljenem postopku ravnal pravilno in zakonito. Četudi je ugotovil, da gre v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem za odstopanja v naklonu strehe in širini funkcionalnega zemljišča, je gradbeno dovoljenje pravilno pustil v veljavi, ker je ocenil, da dejstva in trditve predlagateljev niso takšna, da bi lahko vplivala na pravnomočno gradbeno dovoljenje. Med obnovitvenimi razlogi ni navedene napačne uporabe materialnega prava, kar pomeni, da dokončne odločbe ni mogoče odpraviti ali razveljaviti zgolj iz razloga, ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Tudi Upravno sodišče je v svoji sodbi I U 441/2009 z dne 22. 10. 2009 navedlo „da drugostopenjski upravni organ nima nobene podlage za ponovno presojo skladnosti obravnavanega gradbenega dovoljenja s prostorskimi akti oziroma za ponovno presojo zakonitosti in pravilnosti gradbenega dovoljenja“. Prav slednje pa je v obravnavanem primeru zagrešil drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Iz njegove obrazložitve jasno izhaja, da se je spustil v presojo skladnosti izdanega gradbenega dovoljenja s takrat veljavnimi prostorskimi akti. V pritožbenem postopku je ponovno presojal skladnost izdanega gradbenega dovoljenja in ugotovil, da obravnavana gradnja ni skladna s PUP. Takšna odločitev je napačna, saj upravni organ v obnovljenem postopku nima podlage za ponovno presojo skladnosti gradbenega dovoljenja s prostorskimi akti oziroma za presojo zakonitosti in pravilnosti gradbenega dovoljenja. Ni pa drugostopenjski organ v ničemer presojal okoliščin, ki so jih predlagatelji postopka v obnovljenem postopku uveljavljali kot razloge za obnovo postopka in jih je prvostopenjski organ ocenil kot irelevantne v upravnem postopku. Bistvo pravne situacije, ki nastane z razveljavitvijo odločbe, je v tem, da razveljavljena odločba ne obstaja več, zahtevek stranke pa ostane nerešen. Ravno zato ZUP v 270. členu pooblašča organ, da hkrati z razveljavitvijo odločbe izda novo odločbo oziroma razveljavljeno odločbo nadomesti z novo odločbo. Zoper novo odločbo mora imeti stranka po načelu dvostopenjskega postopka pravico do pritožbe. Ker je drugostopenjski organ v konkretnem primeru odločil tudi o zavrnitvi zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja, to pomeni, da je odločil o upravni stvari, s čimer je prekršil načelo dvostopenjskega postopka. Po mnenju tožeče stranke je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku odločal tako, kot bi odločal v zvezi z nadzorstveno pravico iz 274. člena ZUP. Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter odloči o stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je bila v odgovor poslana tudi prizadetim strankam v tem upravnem sporu A.A., in B.A., oba ..., ter C.C., ..., ki odgovora na tožbo niso podali.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku pravilno odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 16. 5. 2008, razveljavil gradbeno dovoljenje z dne 19. 7. 2005 za nadomestno gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 216/2 k.o. ... ter zavrnil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za to gradnjo.

Kot je bilo navedeno že v obrazložitvi k zavrženju tožbe pod točko 2. izreka navedeno, je sodišče pred presojo izpodbijane odločbe najprej ugotavljalo, ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep o dovolitvi v prejšnje stanje. Že v sodbi U 1457/2008 z dne 5. 6. 2009, ki jo je bil upravni organ dolžan upoštevati pri odločanju v ponovnem postopku, je sodišče ugotovilo, da v zadevi ni sporno, da je odvetnica tožečih strank v zadnjih treh dneh pritožbenega roka (od 8. 6. 2008 do 10. 6. 2008) zbolela za boleznijo, ki ji je onemogočila opravljanje odvetniškega poklica. Prav tako ni bilo sporno, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno in da mu je bila priložena pritožba. Torej je bilo že postopku odločanja v zadevi I U 1457/2008 sporno izključno to, ali je vzrok, ki ga za zamudo procesnega dejanja navajajo tožeče stranke, mogoče šteti za upravičen. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da iz zdravniškega potrdila izhaja, da pooblaščenka tožečih strank v zadnjih treh dneh pritožbenega roka ni bila sposobna za opravljanje odvetniškega poklica (torej od dne 8. 6. 2008 do 10. 6. 2008). V tej sodbi je sodišče izrazilo jasno stališče, da tožena stranka na podlagi predloženega zdravniškega potrdila ni imela prav nobene podlage za sklepanje, da je bila odvetnica prizadetih strank sposobna opravljati procesna dejanja, oziroma da razlog za zamudo, ki so ga navedle prizadete stranke, ni bil upravičen. Tako je bilo tudi v ponovljenem postopku ugotovljeno (glede na to, da je bila odločba z dne 16. 5. 2008 prizadetim strankam po odvetnici nesporno vročena 26. 5. 2008, kar pomeni, da se je pritožbeni rok iztekel dne 10. 6. 2008), da je odvetnica zbolela v zadnjih treh dneh pritožbenega roka, torej od 8. 6. 2008 do 10. 6. 2008, zato prizadetim strankam v ponovnem postopku ni bilo potrebno izkazati opravičljivega razloga za zamudo procesnega dejanja tudi za 11. 6. 2008, ko je pritožbeni rok že potekel. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku v celoti sledil napotilom Upravnega sodišča iz citirane sodbe in pravilno in zakonito izdal sklep, s katerim je dovolil vrnitev v prejšnje stanje. To pa v nadaljevanju pomeni, da je drugostopenjski organ imel zakonito podlago, da odloči o pravočasno vloženi pritožbi.

Po presoji sodišča je odločitev drugostopenjskega organa, da pritožbi ugodi, odpravi prvostopenjsko odločbo z dne 16. 5. 2008, razveljavi izdano gradbeno dovoljenje z dne 19. 7. 2005 in zavrne zahtevek tožeče stranke za predmetno gradnjo, pravilna in na zakonu utemeljena.

V skladu z določili 270. člena ZUP izda pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, odločbo v zadevi, ki je bila predmet postopka. Z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. V obnovljenem postopku lahko stranka, kateri je bila izdana odločba in zoper katero se vodi v obnova postopka, umakne svoj zahtevek, lahko pa ga tudi spremeni v soglasju s stranko z nasprotnim interesom. Glede na takšno pravno ureditev obnovljeni postopek torej tvori celoto s tistim delom prejšnjega postopka, ki je ostal v veljavi, zato je organ izdal odločbo na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem in v obnovljenem postopku. To pa pomeni, da z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, ponovno odloči o upravni zadevi, ki je bila predmet postopka, pri čemer ima različne možnosti glede na prejšnjo odločitev. Prejšnjo odločitev lahko pusti v veljavi, če v obnovljenem postopku pride do prepričanja, da je prejšnja odločba kljub obstoju obnovitvenega razloga zakonita in pravilna, v nasprotnem primeru pa lahko to odločbo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo.

Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da drugostopenjski organ ni presojal ugovorov, ki so jih v obnovitvenem postopku navajale prizadete stranke. Drugostopenjski organ je v izpodbijani odločbi tako navedel, da so prizadete stranke izrecno ugovarjale, da je obravnavana nadomestna gradnja stanovanjske hiše v nasprotju z določili prostorskih izvedbenih aktov v delu, ki se nanaša na streho in v delu, ki se nanaša na premajhen odmik objekta od sosednjega zemljišča, ki je v lasti ene od prizadetih strank (C.C.), kar so prizadete stranke uveljavljale že v predlogu za obnovo postopka. To pa po presoji sodišča pomeni, da je obravnavana gradnja zaradi premajhnega odmika direktno posegla tudi na sosednjo nepremičnino in s tem v pravne koristi prizadete stranke. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi v ničemer ne ugovarja dejanskim in pravnim ugotovitvam v izpodbijani odločbi, da nadomestna gradnja ni skladna z določili 13. člena Odloka o PUP Dobrave in 33. člena Odloka o PUP Škofjeloško hribovje, in sicer glede oblike in naklona strehe (namesto dvokapnice naklona 36° – 45° je enokapnica naklona 8°) ter glede širine funkcionalnega zemljišča (sporni objekt je od zemljišča parc. št. 217/2 k.o. ..., ki je v lasti prizadete stranke, odmaknjen le 1,1 m do 1,5 m, namesto minimalnih 2,5 m), temveč zmotno meni, da ugovorov glede pravilne uporabe prostorskih aktov, torej tudi glede premajhnega odmika objekta, prizadete stranke nimajo pravice uveljavljati.

Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče je pri svojih odločitvah večkrat poudarilo, da stranski udeleženec svoje pravne koristi v upravnem postopku ne more varovati z ugovori, ki izražajo zgolj njegov dejanski interes (tako na primer v sodbah opr. št. U 2060/2006-14 z dne 8. 11. 2007, I U 5/2010 z dne 4. 3. 2010, X Ips 489/2005 z dne 12. 3. 2005). V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj so prizadete stranke, tako kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, z vidika nepravilne uporabe materialnega prava oziroma relevantnih prostorskih aktov izkazale poseg v svoj pravni položaj. Razlogi iz izpodbijane odločbe tudi niso v nasprotju z razlogi iz sodbe I U 441/2009 z dne 22. 10. 2009, kjer je sodišče odločalo v okviru izkazanega pravnega interesa prizadetih strank in potrdilo odločitev upravnega organa, ki je po obnovljenem postopku razveljavil gradbeno dovoljenje in zanj zavrnil zahtevo.

Glede na vse navedeno je drugostopenjski organ pravilno odpravil prvostopenjsko odločbo, ki je gradbeno dovoljenje nezakonito obdržala v veljavi in zaradi že izvršene nadomestne gradnje razveljavil izdano gradbeno dovoljenje ter zavrnil zahtevo za to gradnjo. Drugostopenjski organ je odločal v okviru pooblastil, ki mu jih daje 1. odstavek 252. člena ZUP za primer, ko je prvostopenjski organ napačno uporabil materialni predpis. Zato ni kršil pravice do pritožbe v upravnem postopku, niti ni odločal na način, ki je predpisan za odločanje po nadzorstveni pravici. Pooblastilo za spremembo, odpravo ali razveljavitev prvostopenjske odločbe ima namreč v pritožbenem postopku tudi v primerih, ko postopka ni potrebno dopolnjevati in je mogoče odločiti na podlagi podatkov upravnih spisov.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo brez glavne obravnavane na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi gre za rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravna akta, med strankama ni sporno. Izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi izrek o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

II. Razlogi k tožbi zoper 2. točko izreka sklepa Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-299/2006-26/KB z dne 18. 11. 2009, zaradi stroškov postopka:

Z izpodbijano 2. točko sklepa je Ministrstvo za okolje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pravnega zastopanja. Pri tem se je sklicevalo na 1. odstavek 114. člena ZUP, ki določa, da je v primeru, če je v postopku udeleženo dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V konkretnem primeru je tožeča stranka pričela pritožbeni postopek, vendar s pritožbo ni uspela, saj je bila v 1. točki izreka zavržena, torej se je pritožbeni postopek končal v njeno škodo, zato sama krije svoje stroške postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka nepravilna, ker je prvostopenjski organ v pravnem pouku zoper sklep, s katerim je dovolil vrnitev v prejšnje stanje, določil, da ima stranka pravico do pritožbe. Tožeči stranki napačen pravni pouk ne more iti v škodo. Tožeča stranka pravnega sredstva že iz previdnosti ne sme „izpustiti“, s pritožbo pa je varovala svoje pravice. Po njenem mnenju je treba pritožbo, ki jo je vložila v skladu s pravnim poukom, šteti za uspešno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi 2. točko izpodbijanega sklepa in zadevo vrne v ponoven postopek ter odloči o stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ s 1. točko izpodbijanega sklepa zavrgel pritožbo zoper sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje, z 2. točko, ki jo tožeča stranka izrecno izpodbija v tožbi, pa zavrnil zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pravnega zastopanja. Tožeča stranka v tožbi meni, da ji stroški pravnega zastopanja pripadajo iz razloga, ker je prvostopenjski organ v svojem sklepu podal napačen pravi pouk, kar po mnenju tožeče stranke ne more iti v njeno škodo.

Prvi odstavek 114. člena ZUP med drugim določa, da v primeru, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo.

Po presoji sodišča je pritožbeni organ pravilno zavrnil stroškovni zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, in to ne glede na to, da se je ravnala po napačnem pravnem pouku. Povrnitev stroškov postopka je vezano na okoliščini, kdo je povzročil upravni postopek (zahteva stranke ali po uradni dolžnosti) in kako se je upravni postopek končal (načelo uspeha v postopku). Zato v opisanem položaju, ko je tožeča stranka vložila pritožbo, s katero ni uspela, glede na zgoraj citirano določilo nima pravice do povrnitve strokov postopka, ne glede na napačen pravni pouk. ZUP namreč ne predvideva položaja, da bi stranka zaradi ravnanja upravnega organa, ki je v odločbi navedel napačen pravni pouk, pridobila pravico do povrnitve stroškov postopka, zato mora tožeča stranka v takem primeru stroške pritožbenega postopka trpeti sama.

Ker je sodišče ugotovilo, da je sklep v izpodbijanem delu pravilen in zakonit, je tožbo v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi izrek o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.