270. člen ZUP

Za odločitev o tem, ali je potrebno prejšnjo odločbo v ponovljenem postopku odpraviti ali razveljaviti, je pomembna presoja dejanskih in pravnih okoliščin. Dejanske okoliščine se nanašajo na izvršenost prejšnje odločbe, pravne okoliščine pa na pridobljene pravice, obveznosti ali pravne koristi. V obravnavanem primeru pa v obnovljenem postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki jih zahteva 280. člen ZUP. Torej ugotovljene niso bile dejanske in pravne posledice gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 1996 in v zvezi s tem vprašanjem njegova odprava ali razveljavitev. V ponovnem postopku bo zato treba, da se zadosti standardu obrazložitve odločbe (214. člen ZUP) in da bo možno odločitev preizkusiti, ugotoviti, ali obstojijo razlogi za odpravo gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 1996, ali pa, kot zatrjuje stranka z interesom investitor, razlogi za razveljavitev.

Tožena stranka je vodila postopek iz razloga, ker naj bi tožnica v postopku izdaje odločbe z dne 21. 5. 2015 zamolčala podatek o dohodkih, ki jih dobiva iz Švice. Navedeni dohodki pa so vplivali na samo odločitev. ZUPJS v tretjem odstavku 43. člena določa primer, ko je oseba podatke prikazovala lažno ali pa jih je zamolčala oziroma sporočila neresnične podatke že pred izdajo oziroma ob izdaji odločbe in je bila tej osebi kasneje priznana pravica iz javnih sredstev, do katere ni bila upravičena oziroma je bila upravičena v nižjem znesku. Vendar pa tudi ZUP v 5. točki 260. člena, ki se nanaša na obnovo postopka, določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. V primeru, ko je zavarovanec posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila, pride v poštev odprava odločbe o tej pravici v okviru obnove postopka po ZUP.

Tožnica je v obnovljenem postopku upravičeno izpostavila, da so bila (oziroma na podlagi PGD bodo) na predmetnem objektu izvedena dela, ki jih GD1997 ni omogočal in za katera tudi ni bilo izdano drugo ustrezno gradbeno dovoljenje ter da bi moralo biti to upoštevano v postopku za izdajo GD2014. Izdaja gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti obravnavanega dela objekta v stanju, ki bi bilo neskladno z legalnim stanjem po GD1997 (oziroma morebitnih drugih naknadno izdanih dovoljenjih), bi namreč dejansko pomenila „legalizacijo“ vseh del, ki niso zajeta v tem (oz. drugem) gradbenem dovoljenju. Gradbeno dovoljenje za (med drugim) spremembo namembnosti namreč očitno lahko temelji le na legalnem stanju, kar vsaj posredno izhaja tudi iz tretjega odstavka 54. člena ZGO-1, po katerem je treba v zahtevi za izdajo takega gradbenega dovoljenja navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen.

Obseg, v katerem se bo obnovil prejšnji postopek, se določi v vsakem konkretnem primeru posebej in je odvisen od okoliščin, ki so razlog za obnovo postopka, ter od faze postopka, na katero se obnovitveni razlog nanaša. V konkretnem primeru je bila obnova inšpekcijskega postopka skladno s sklepom dovoljena (zgolj) v obsegu, „da se glede na nova dejstva in nove dokaze ugotovi pravilno dejansko stanje glede določitve zemljišča na katerih je zgrajen nelegalni oporni zid“. Upravni organ je v obnovljenem postopku vezan na navedeni sklep, odločanje v obnovljenem postopku preko meja sklepa pa bi bilo nezakonito

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali odločba, s katero upravni organ v postopku obnove delitve etažne lastnine odpravi prejšnjo odločbo, s katero je bila etažna lastnina razdeljena in na tej podlagi vpisana lastninska pravica v korist novih lastnikov, predstavlja odločbo drugega državnega organa na podlagi 39. člena SPZ.

Prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo, ko je odločal o predlogu za obnovo postopka, odločbe z dne 31. 5. 2010 ni niti odpravil niti razveljavil, ampak je tožnici z izpodbijano odločbo ponovno odmeril dohodnino za leto 2009. S tem je prvostopenjski organ ponovno odločil o stvari, o kateri je bilo s pravnomočno odločbo z dne 31. 5. 2020 že odločeno, ne da bi pred tem to odločbo odpravil ali razveljavil.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je bilo ravnanje Upravnega sodišča, ko ni razpisalo glavne obravnave, temveč je odločilo na nejavni seji, zakonito in v skladu z vzpostavljenimi kriteriji Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice? Ali je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožena stranka pri odločanju v postopku obnove postopka ni presegla okvira obsega dovoljene obnove?

Vrhovno sodišče opozarja, da mora organ ob razveljavitvi gradbenega dovoljenja o zahtevi (ponovno) odločiti. Izrecna zahteva po odločanju na dan izdaje prvotne odločbe pa je določena le v primeru obnove po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Nadalje tudi iz 270. člena ZUP izhaja, da lahko pristojni organ v obnovljenem postopku zbere (tudi) " nove podatke". Če bi toženka dopolnilno gradbeno dovoljenje odpravila, bi ga lahko nadomestila le z odločitvijo, ki bi upoštevala stanje na dan izdaje prvotne odločbe, ker bi nova odločitev nadomeščala odpravljeno odločbo. Ker razveljavitev učinkuje ex nunc, pa je po presoji sodišča potrebno upoštevati trenutek, v katerem se ponovno odloča o zahtevi in tako ni mogoče upoštevati stanja na dan izdaje gradbenega dovoljenja, ampak zgolj stanje na dan odločanja o zahtevi za izdajo novega gradbenega dovoljenja. To pa je dan, ko je toženka izdala izpodbijano odločbo. Na ta dan je stranka z interesom, kot pravilno ugotavlja toženka, izkazala pravico graditi.

Pravnomočnost odločitve o odpravi ali razveljavitvi prej izdane odločbe, ki jo upravni organ izda v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ne pomeni, da je bilo s tem dokončno odločeno o revidentkini vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja na spornih zemljiščih. Res je pravni učinek razveljavitve upravne odločbe (za kar gre v obravnavanem primeru) drugačen od pravnega učinka odprave (281. člen ZUP), saj odprava odločbe učinkuje za nazaj, razveljavitev pa za naprej. Vendar gre pri tem le za usodo in materialnopravne učinke prejšnje odločbe, ti učinki pa ne pomenijo, da je bilo o zahtevi stranke odločeno. Tudi razveljavitev odločbe vrača obnovljeni postopek v fazo, ko še ni bila izdana odločba, tj. do procesnega položaja, v katerem mora pristojni upravni organ, če stranka zahteve sama ne umakne, o njej odločiti ponovno, bodisi jo zavreči ali zavrniti, bodisi ji ugoditi in razveljavljeno oziroma odpravljeno odločbo nadomestiti z novo. Ker torej razveljavitev prej izdane odločbe v obnovljenem postopku sama po sebi še ne pomeni tudi odločitve o vloženi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, izrek ničnosti ponovne odločitve o izdaji takega dovoljenja iz razloga po 4. točki prve

Naravni pravni interes vsakega predlagatelja obnove ne more biti zgolj v tem, da v obnovljenem postopku le sodeluje, ampak v tem, da se izpodbijana odločba odpravi ali vsaj razveljavi. Če takega interesa ne bi imel, sploh ne bi bil upravičeni predlagatelj obnove. Uspeh glede obnove se torej meri glede na uspeh v zvezi z dovolitvijo obnove in odločitvijo v obnovljenem postopku. K odločitvi ne pripomorejo zgolj tista dejanja pooblaščenca stranke, na podlagi katerih bi upravni organ lažje odločil v zadevi, saj je organ v vsakem primeru dolžan sam ugotoviti materialno resnico in odločati v skladu s predpisi. Toženka je v postopku utemeljeno opravila ustno obravnavo, stranke pa so imele pravico na njej sodelovati po pooblaščencih.

Po ustaljeni sodni praksi zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane. Ustavitev izplačevanja je načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP ali na temelju t. i. neprave obnove postopka po ZPIZ-2. Z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče doseči učinka za nazaj. Vtoževanih učinkov, torej priznanja oziroma izplačevanja nadomestila za invalidnost tudi od 13. 6. 2015 do 31. 5. 2016, kljub zmotni uporabi materialnega prava, ni mogoče doseči z nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku, niti z izrednim pravnim sredstvom iz 274. člena ZUP, kot je ob tudi sicer že zamujenem roku iz 277. člena ZUP zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vendar pa d

Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi ustrezno opredelila do vprašanja, kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi stranke z interesom. Tako je bil upravni organ dolžan vsebinsko presojati ugovore stranke z interesom v obnovljenem postopku, ki je izpodbijala zakonitost podeljene koncesije tožeči stranki, tudi iz razloga, ker je stranka z interesom v ločenem postopku podala vlogo za podelitev koncesije in je zato nedvomno podan njen pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku po vlogi tožeče stranke za podelitev koncesije na isti vrtini. Tožena stranka je pravilno uporabila 199. člen ZV-1 in pri tem skladno z vsebino tega člena ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje v tem členu navedenih zakonskih pogojev za podelitev koncesije. Svojo odločitev je izčrpno pojasnila v izpodbijani odločbi, pri čemer na pravilnost njenih zaključkov tudi ne vpliva vsebina pogodbe o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka.

Tožnik je vložil zahtevo za obnovo postopka v roku iz 263. člena ZUP. Toženec je ugodil zahtevi iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, obnovil postopek in izdal odločbo v obnovljenem postopku po določbah ZUP. V izpodbijani odločbi je drugostopno odločbo z dne 12. 9. 2014 razveljavil, prvostopno odločbo z dne 12. 10. 2013 pa odpravil. S tem, ko je prvostopno odločbo odpravil (prvi odstavek 270. člena ZUP), je omogočil popravo pravnih posledic napake za nazaj. Vzpostavil je stanje, kot da o zahtevku tožnika še ni bilo odločeno. Zato revizijsko sklicevanje na posledice razveljavitve drugostopne odločbe in s tem na učinke za naprej ni utemeljeno.

Ker vlagatelj ni spremenil zahtevka za denacionalizacijo, soglasje tožnika za odločanje v obnovljenem postopku ni bilo potrebno in tožnik zato neutemeljeno ugovarja, da je bila pozitivna odločitev o vrnjenem premoženju sprejeta brez njegovega obveznega soglasja. Izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ izdal v obnovljenem postopku. V postopku obnove je pred izpodbijano odločbo o istem denacionalizacijskem premoženju prvič odločil z odločbo z dne 14. 5. 2004 - vrnil premoženje v naravi, vendar tudi pri izdaji te odločbe, ki je bila izrečena za nično, v delu, ki se nanaša na vračilo nepremičnega premoženja, ni upošteval določbe prvega odstavka 270. člena ZUP.

Glede na to, da je bil v obravnavanem primeru sklep o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti z dne 26. 10. 2015, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana, v obnovljenem postopku izdana odločba, pravnomočno odpravljen, je sodišče glede na podane razloge (da v obnovljenem postopku izdana odločba brez sklepa o obnovi oziroma ob odpravljenem sklepu o obnovi ne more obstati) in ob upoštevanju predstavljenega stališča Vrhovnega sodišča tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (nepravilna uporaba zakona) ter izpodbijano, v obnovljenem postopku izdano odločbo odpravilo.

Odločitev organa v obnovljenem postopku je odločitev o odločbi, ki je bila predmet obnove. V konkretnem primeru pa upravni organ v izreku izpodbijane odločbe ni odločil o odločbi, ki je bila predmet obnove, saj ni navedel, ali pušča prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, niti ni izrecno navedel, da jo odpravlja ali razveljavlja in nadomešča z novo. To pomeni, da glede na opisano postopanje upravnega organa obstajata dve ugotovitveni odločbi glede državljanstva A.A.

Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Sklep o obnovi postopka sicer res vsebuje podatke, ki so ključni za določitev osnove za odmero dohodnine tožniku in je to, v kakšnem kontekstu se bodo ti podatki uporabili, iz sklepa razvidno, vendar pa s tem sklepom tožniku še ni bila dana možnost, da bi se o njih izjavil pred izdajo izpodbijane odločbe in tudi ni bil seznanjen, da lahko navede dodatne okoliščine in predlaga dokaze. Tožena stranka je torej prezrla, da se je tožnik seznanil le z razlogi za obnovo postopka, medtem ko je bila odločitev, ki jo tožnik izpodbija, sprejeta v obnovljenem postopku, v katerem pa mu ni bila dana možnost sodelovanja.

S sodbo je bila odpravljena drugostopenjska odločba in spremenjena prvostopenjska odločba tako, da je bilo izplačevanje starostne pokojnine, priznane s pravnomočno odločbo, namesto s 15. 6. 2007 ustavljeno šele z 31. 8. 2010. Ker ustavitev izplačevanja pokojninske dajatve za nazaj od 15. 6. 2007 dalje ni bila zakonita, temveč je dopustna le za naprej od 31. 8. 2010 dalje, je s pravnomočno sodbo vzpostavljeno stanje za zakonito izplačilo pokojnine od 1. 7. 2007 do 31. 8. 2010. Odpad odločitve o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine za nazaj zato predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP (če se odločba organa, ki je postopek vodil, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače) za obnovo postopka o ugotovljenem preplačilu starostne pokojnine od 15. 6. 2007 do 31. 8. 2010.

Glede na stanje stvari v konkretni zadevi (obstoj pravnomočne odločbe, izdane v obnovljenem postopku, in pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s to odločbo ob hkrati pravnomočno odpravljenem sklepu o obnovi postopka) je Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in sodnega varstva (23. člen Ustave RS) reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odpravilo odločbo tožene stranke, izdano v obnovljenem postopku. Glede na določbe 268. člena in 270. člena ZUP se namreč odločba izda v obnovljenem postopku le na podlagi sklepa oziroma odločbe o uvedbi oziroma dovolitvi obnove, ta pa je bil s (sicer kasnejšo) sodbo prvostopenjskega sodišča pravnomočno odpravljen. Postopek se mora zato v celoti vrniti v stanje pred izdajo izpodbijanega upravnega akta in revidentke posledice odločbe, izdane v obnovljenem postopku, ne smejo zadeti, do česar bi v primeru, da v tem upravnem sporu izpodbijana sodba ne bi bila spremenjena (oziroma razveljavljena), lahko prišlo.