VSRS Sodba in sklep II Ips 244/2007

Reviziji prvega in drugega tožnika se zavržeta.

Revizija tretjega tožnika se glede primarnega zahtevka zavrže.

Sicer se revizija tretjega tožnika zavrne.

1Tožniki zahtevajo od toženke primarno vzpostavitev prejšnjega stanja na nepremičnini po izvedenem rušenju, podrejeno pa povračilo premoženjske škode zaradi protipravne odstranitve objekta. Odstranitev objekta naj bi bila nezakonita zaradi protipravnega ravnanja inšpektorja, ki prvemu in drugemu tožniku v postopku izdaje odločbe o rušenju črne gradnje ni omogočil sodelovanja.

2Sodišče prve stopnje je presodilo, da je mogoče razlago inšpektorja, da imajo položaj stranke v postopku le investitorji objekta, zgrajenega brez ustreznih dovoljenj, lastniki pa le v primeru, če investitorja ni mogoče ugotoviti, šteti za očitno napačno, njegovo ravnanje, s katerim prvemu in drugemu tožniku ni omogočil sodelovanja v postopku, pa zato kot protipravno. Kljub protipravnemu ravnanju inšpektorja pa je zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker tožniki niso dokazali vzročne zveze. Odločba o rušenju črne gradnje je bila namreč materialnopravno pravilna. Takšno odločbo bi moral inšpektor izdati tudi v primeru, če bi se lahko prvi in drugi tožnik izjavila, saj nista dokazala, da bi bil objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji oziroma legaliziran.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem inšpektorja in rušenjem objekta, saj tožniki, tudi če bi sodelovali v postopku, odločbe o rušitvi ne bi mogli preprečiti.

4Revizijo vlagajo tožniki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagajo, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevkom v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

5Revizija tožnikov je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija prvega in drugega tožnika ni dovoljena. Revizija tretjega tožnika glede primarnega zahtevka ni dovoljena, glede podrejenega zahtevka pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizij

7Tožniki so primarno vložili zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja na nepremičnini po rušenju, podredno pa so zahtevali plačilo odškodnine, ki ustreza vrednosti škode, povzročene z rušenjem.

8V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1,000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od

vrednosti spornega predmeta,

mora tožeča stranka po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta

. V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. V drugem odstavku 41. člena ZPP je določeno, da se pri uveljavljanju več zahtevkov z različno podlago upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka.

9Ker tožniki vrednosti spornega predmeta glede primarnega zahtevka niso navedli, primarni in podredni zahtevek pa se opirata na različno dejansko in pravno podlago, je revizijsko sodišče revizije zoper primarni zahtevek kot nedovoljene zavrglo (377. člen ZPP).

10Revizijsko sodišče je zavrglo tudi reviziji prvega tožnika in druge tožnice glede podrednega zahtevka, s katerim sta zahtevala, da jima mora tožena stranka plačati 8.345,85 EUR (prej 2,000.000 SIT) odškodnine za povzročeno premoženjsko škodo. V zahtevku namreč ni določeno, kako se terjatev deli med prvim tožnikom in drugo tožnico, zato velja pravilo o enakih delih (tretji odstavek 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). To pomeni, da je vsak od tožnikov upravičen do 4.171,92 EUR (prej 1,000.000 SIT). Pravilo, po katerem se pravica do

revizije

v primeru več tožencev ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), se po analogiji uporablja tudi za aktivno sosporništvo (enaki procesni položaji se morajo namreč obravnavati enako).(1) Ker je torej za dovoljenost

revizije

odločilna vrednost zahtevka vsakega posameznega tožnika, ki v tem primeru ne presega 4.171,92 EUR (1,000.000 SIT),

reviziji

tudi v tem delu nista dovoljeni.

Glede neutemeljenosti revizije tretjega tožnika

11Ena izmed temeljnih funkcij državne uprave je nadzor nad izvajanjem predpisov, ki ga opravljajo inšpekcijske službe. Inšpektorji, ki so osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, lahko v okviru inšpekcijskega nadzora ali prekrškovnega postopka s svojimi protipravnimi ravnanji povzročijo inšpekcijskim zavezancem premoženjsko in nepremoženjsko škodo. V primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, je pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen Ustave Republike Slovenije. V tej določbi so urejene predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službe ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima. Za vsa ostala vprašanja, ki v 26. členu URS niso urejena, je po pravni analogiji treba uporabiti določbe ZOR.

12Tretji tožnik v reviziji očita, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem inšpektorja in škodo tožnikov. V primeru nezakonitih odločitev državnega organa lahko država ugovarja, da bi škoda nastala tudi v primeru, ko bi bila njena odločitev v skladu s pravno normo oziroma ko bi bilo njeno ravnanje pravilno. Tak ugovor (ugovor hipotetične vzročnosti) je možen zlasti pri odločitvah državnega organa, ki so nezakonite zaradi kršitve pravil postopka. Ko gre za čisto procesno formalno nezakonitost, ki je za končni vsebinski rezultat nepomembna, je namreč odgovornost praviloma izključena, ker ni zadostne povezave med nezakonitostjo in škodo.(2) V konkretni zadevi bi tako tožnik moral poleg protipravnega ravnanja inšpektorja (kršitve pravice do izjave) dokazati, da odločba o rušitvi črne gradnje ne bi bila izdana, če bi bila tožnikom zagotovljena pravica do izjave. Sodišče pa je nasprotno ugotovilo, da ob izdaji odločbe o rušenju spornega objekta ni obstajalo dovoljenje za gradnjo, tožniki pa objekta tudi niso legalizirali. Tako kršitev pravice do izjave v konkretnem primeru predstavlja čisto formalno nezakonitost, ki na odločitev inšpektorja v postopku izdaje odločbe ni mogla vplivati. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča povezava med nezakonitostjo in škodo ni tolikšna, da bi lahko utemeljila odškodninsko odgovornost države in je tako odločitev sodišča glede neobstoja vzročne zveze materialnopravno pravilna.

13Revizijska trditev, da je tožnikom nastala (nepremoženjska) škoda že zaradi nezakonito izvedenega postopka, pomeni nedovoljeno revizijsko novoto, ki jo revizijsko sodišče ni upoštevalo (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko novoto pa predstavlja tudi trditev, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj dogovora med inšpektorjem in I. F. Sodišče prve stopnje tega dogovora ni ugotavljalo, ker ga je glede na pomanjkanje vzročne zveze štelo za nepomembnega.

14Ker je revizija v tem delu neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbe VS RS II Ips 345/2002 z dne 10. 4. 2003, II Ips 456/2002 z dne 5. 6. 2003, II Ips 116/2003 z dne 26. 3. 2004, II Ips 230/2005 z dne 20. 4. 2006.

Op. št. (2): Prim. M. Bukovec, Odškodninska odgovornost države, Podjetje in delo, št. 7, 2004, str. 1182. Podobno tudi L. Varanelli, Civilno- in procesnopravni vidiki odškodninske odgovornosti države za kršitev prava, Pravna praksa, št. 34, 2003, str. 15-21.