158. člen ZOR

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Obstoj škode v obravnavanem primeru odraža korist, ki bi jo tožnica prejela iz pogodbe, če ne bi bilo protipravnega in krivdnega ravnanja njenih povzročiteljev. Gre za pozitivni pogodbeni interes, ki v obravnavanem primeru predstavlja tržno vrednost spornega stanovanja. Če ne bi bilo škodnega ravnanja tožencev, bi tožnica za isti denar lahko kupila kakšno drugo stanovanje na trgu in ga danes imela v lasti. Kriva pogodbena stranka mora poštenemu sopogodbeniku zagotoviti tak položaj, v katerem bi se nahajala, če pogodba ne bi bila nična. Nastanek škode ni vedno istočasen s škodnim dogodkom. Tožnici je škoda dokončno nastala šele z vrnitvijo obravnavanega stanovanja denacionalizacijski upravičenki v last. Pred to odločitvijo sodišča namreč ni bilo jasno, ali bo stanovanje kljub temu, da je denacionalizacijski postopek v teku, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, saj bi se denacionalizacijski postopek lahko končal z zavrženjem ali zavrnitvijo denacionalizacijskega zahtevka. Šele

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti (108. člen ZOR). Naše pravo je sprejelo stališče o neposlovni naravi te odškodninske odgovornosti, torej gre za deliktno odškodninsko odgovornost. Krivda stranke je v odgovornosti za ničnostni vzrok, v vednosti zanj oziroma v nedopustnem vplivanju na sklenitev pogodbe. Kar zadeva obseg škode, sodna praksa priznava tako negativni kakor tudi pozitivni pogodbeni interes. V skladu z načelom negativnega pogodbenega interesa lahko nekriva stranka zahteva od krive povrnitev izdatkov in izgube, ki jih ne bi imela, če pogodba ne bi bila nična. Pozitivni pogodbeni interes pa je odškodnina za škodo, ki jo ima upnik, ker pogodba ni bila izpolnjena, pri čemer je bistveno, da mora kriva pogodbena stranka v premoženjskem smislu zagotoviti tak položaj poštene sopogodbenice, v katerem bi se ta nahajala, če pogodba ne bi bila nična.

S tem, ko je upravljalec smučišča dopustil, da se je ob samem robu smučišča nahajal večji kup strnjenega snega višine od pol do enega metra, je povzročil nevarnost za smučarje. Kup snega bi upravljalec smučišča moral ob izpolnjevanju pogoja tehničnega urejanja prog odstraniti, do odstranitve pa označiti oziroma zavarovati z ustreznimi znaki, s katerimi bi smučarje opozarjal na nevarni odsek smučišča. Poškodovalec (tožnik) je upravičen do denarne rente v primeru, če je v bodoče utemeljeno pričakovati nastajanje stroškov v zvezi z njegovimi povečanimi potrebami.

Ob ugotovitvi, da se je tožnik namenoma poškodoval, ni podana zatrjevana zmotna uporaba določbe 920. člena ZOR, ki določa, da zavarovalnica ni zavezana, če je sklenitelj zavarovanja, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro.

V primeru, da zdravnik oziroma zdravstveno osebje stori strokovno napako, je podana krivdna odškodninska odgovornost zdravstvenih organizacij v skladu s 158. členom ZOR. Tožnik meni, da je mogoče enačiti medicinsko doktrino in materialno pravo. To ni res, saj pravo lahko najsplošneje opredelimo kot posebno vrsto družbenih pravil, s katerimi oblikujemo družbeni red v državno organiziranih družbah. Pravna pravila niso predmet dokazovanja; sodišče mora pravo poznati (samo izjemoma se lahko dokazuje tuje pravo ali splošni akti pravnih oseb, ki niso objavljeni). Če sodišče prava ne pozna, se mora z njim seznaniti. Drugače je s pravili znanosti in strok ter izkustvenimi pravili. Te se dokazuje z izvedencem, kot strokovnjakom na svojem področju, ki je strokovno usposobljen, preizkušen in imenovan na seznam sodnih izvedencev ter na podlagi strokovnega znanja sestavi izvedensko mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih, s čimer pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva.

Družba ni smela v napitek dodajati kanaboidnih komponent iz razloga, ker je bila ta snov na podlagi Odločbe o seznamu mamil na seznamu prepovedanih substanc. Edino sprejemljivo je bilo na podlagi tega ravnanje inšpekcije, ki je družbi prepovedala dodajanje mamila v živilski produkt, ki bi bil v prosti prodaji. Inšpektorju ni preostalo drugega, kot da prepove prodajo produkta, ki bi pod svoje sestavine na deklaraciji vključeval tudi sestavino, ki je na seznamu mamil.

Ker je Zavod RS za zaposlovanje delal v skladu s svojim javnim pooblastilom (6. člen ZZZPB) po ustaljeni in običajni metodi dela in pri tem ni posegel v tožnikove osebnostne pravice, je bil zaradi nedokazanega protipravnega ravnanja odškodninski zahtevek pravilno zavrnjen.

Ko gre za čisto procesno formalno nezakonitost, ki je za končni vsebinski rezultat nepomembna, je odgovornost države praviloma izključena, ker ni zadostne povezave med nezakonitostjo in škodo.

Hoja po lakiranemu parketu ni nevarna, zato lakiran parket ne predstavlja nevarne stvari, zaradi katere bi bila podana objektivna odgovornost tožene stranke. Iz smisla objektivne odgovornosti je jasno razbrati, da zakon (drugi odstavek 154. ZOR, sedaj enako drugi odstavek 131. člena OZ) pri presoji o tem, kaj je nevarna stvar, nima v mislih običajne, vsakdanje nevarnosti. Ko definira objektivno odgovornost, zakon to obliko odgovornosti pogojuje z virom povečane nevarnosti. Običajna nevarnost, katerim je izpostavljen človek tako rekoč na vsakem koraku, ne pomeni objektivne odgovornosti. Ob definiranju kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, upoštevaje vse okoliščine primera, gre za takšno nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna.

Ker obstaja sodna praksa VS RS glede krivdne odškodninske odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ, ne gre za pravno vprašanje, glede katerega pa ni sodne prakse.

Ob obstoju pravne regulative, ki loči industrijsko in indijsko konopljo, se državni organi ne morejo sklicevati na zmotno mnenje, da je bilo prepovedano gojenje vsake vrste konoplje. Ker so prej citirani predpisi dovoljevali gojenje industrijske konoplje, se državni organi, ki so skupno delovali pri uničenju nasada, ne morejo sklicevati na zmotno razlago pravne norme. V tem obsegu je sicer res, da zmotne razlage pravne norme še ni mogoče šteti za protipravno ravnanje, vendar konkretne dejanske okoliščine v tem primeru take pravne razlage ne dopuščajo. Poročilo kriminalistično-tehničnega laboratorija, da zasežena konoplja vsebuje THC, še ne daje podlage za ugotovitev, da gre za prepovedano vrsto, saj vsaka konoplja vsebuje navedeno substanco, od tega pa vrsta, ki jo je gojil tožnik, v tako nizkem odstotku, da jo je mogoče uporabiti le v industrijske namene.

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Dejstvo, da je toženka-država smela podariti pištolo za zasluge, še ne pomeni, da jo je lahko podarila komurkoli. Pravila o krivdni odškodninski odgovornosti od toženke zahtevajo, da je pri podaritvi pištole ravnala z vso potrebno skrbnostjo, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Toženka je izpolnila ta standard, če se je na ustrezen način prepričala, da pištolo podarja duševno uravnovešeni osebi. Odgovornosti pa bi se rešila tudi, če bi izkazala, da kljub ravnanju z vso dolžno skrbnostjo ne bi mogla ugotoviti okoliščin, zaradi katerih orožja ne bi smela podariti A. Pritožbeno sodišče je dejanske okoliščine, na podlagi katerih je presodilo o toženkini skrbnosti, ugotavljalo brez opravljene obravnave, in sicer tako, tako da jih je povzelo iz revizijske sodbe v zadevi kjer je toženko na podlagi istega škodnega dogodka tožil drugi oškodovanec Z. S. Tožniku, ki v navedeni pravdni zadevi ni sodeloval, je bila s tem v pritožbenem postopku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka ne gre presojati v smeri, kaj vse bi morebiti še lahko v konkretnem primeru storili, da bi bilo zdravljenje tožnice čimbolj uspešno, temveč v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih konkretnih okoliščinah storjeno, kar določajo trenutne zmožnosti, praksa in standardi zdravljenja. Postopek diagnostike in predoperativnega zdravljenja tožnice je bil izveden skrbno, v skladu s pravili stroke in doktrino. Enako je bilo izvedeno tudi njeno zdravljenje (operacija), in to kljub komplikaciji (prerezanju sečevoda), pri kateri po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč o izredni zahtevnosti operacije in statistični verjetnosti nastanka zapleta, ne gre za zdravniško napako. Sama komplikacija je bila po ugotovitvah nižjih sodišč (ob upoštevanju standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka) zaznana pravočasno in nato ustrezno zdravljena. Kršitev pojasnilne dolžnosti ni v vzročni zvezi z vtoževano škodo. Operativni poseg namreč ni bil samo nujen (vnetni tumor je že ogrožal tožničino življenje), temveč tožnica tudi ni izkazala, da bi ob spoštovanju pojasnilne dolžnosti opravo posega pri toženki zavrnila in se odločila za drugo bolnišnico.</p

Zavarovanec toženke je v danih razmerah storil vse, kar se od njega kot od dobrega strokovnjaka zahteva (drugi odstavek 18. člena ZOR). V obravnavani zadevi je treba pri presoji preprečljivosti škodnega dogodka uporabiti najstrožje merilo – merilo skrajne skrbnosti. Vendar to ne pomeni, da se od vzdrževalca ceste zahteva, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča. Od njega se zahteva le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak.

Pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine temelji na ugotovitvah o neobstoju tistih elementov civilnega delikta (nedopustnega ravnanja toženke kot relevantnega vzroka za tožniku nastalo škodo), katerih dokazovanje sodi v sklop tožnikovega dokaznega bremena. Dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, pa sploh ni terjalo uporabe materialnopravnih določb, na katere se tožnik v reviziji sklicuje bodisi z grajo njihove razlage bodisi z očitkom neupoštevanja (prvega odstavka 154. člena, 158. člena ter 161., 162. in 163. člena ZOR).

Sama uporaba medicinskih orodij, ki so sposobna povzročiti telesno poškodbo, medicinskih posegov še ne opredeljuje za nevarno dejavnost. Ob ustrezni strokovnosti in skrbnosti je mogoče tudi pri teh posegih neželjene poškodbe odvrniti. Enako je treba zaključiti tudi glede vrtanja pri zobozdravstvenih posegih. Zobozdravniška dejavnost zato niti sama po sebi, niti zaradi uporabe svedrov za vrtanje zob ni nevarna dejavnost in ne vzpostavlja objektivne odgovornosti njenega izvajalca. Odgovornost drugotoženca je treba presojati po načelu krivdne odgovornosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta sodili, da ni dopustno delo (brez ustreznih zaščitnih ukrepov) v okolju, polnem hlapov, med katerimi so bili škodljivi zlasti hlapi čistil. Za delovni proces je bila odgovorna toženka, ki ni uspela dokazati, da so bili delovni pogoji ustrezni in da ni kriva, čeprav delavcem ni dala nobenih navodil v zvezi s čim manjšo uporabo topil in škodljivih sredstev, ni omogočila uporabe zaščitnih mask in tožnika ni pošiljala na predpisane sistematske preglede.

Vprašanje odškodninske odgovornosti delodajalca za padec delavca na mokrih tleh.