135. člen OZ

Toženka je krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo zato, ker je neustrezno organizirala delovni proces (odreditev dela tožniku v neposrednem območju delujočega bagra), ker ni vršila ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela in ker tožnika o tem ni ustrezno poučila oziroma ga ni usposobila za varno opravljanje dela skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Delodajalec mora, ne glede na predhodne izkušnje delavca, skladno z 38. členom ZVZD-1 delavca predhodno teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela, kar je treba tudi periodično preverjati. Tega toženka nedvomno ni storila, prav tako ni dokazala, da bi tožnik zavračal tako usposabljanje.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je zavarovancu četrte toženke moč očitati opustitev oziroma protipravno ravnanje, oziroma ali je sodišče pravilno uporabilo določila 131. in 135. člena OZ glede krivdne odškodninske odgovornosti upravljalca občinske ceste.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in poudarja, da je treba ločiti med nepravilnostjo in protipravnostjo - nepravilnost pomeni napačno odločitev pri presoji dokumentacije, protipravnost pa kvalificirano kršitev, na primer kadar upravnemu organu lahko očitamo samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. V obravnavanem primeru takšno kvalificirano odstopanje ni izkazano. Organa toženke sta odločala na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in v okviru Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer ni bilo ugotovljeno samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. Zato zgolj dejstvo, da je bila odločba v socialnem sporu kasneje odpravljena, samo po sebi ne utemeljuje protipravnega ravnanja toženke.

Gorsko kolesarjenje, vključno s spustom po strmem terenu, samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, temveč gre za športno dejavnost, pri kateri se udeleženec prostovoljno izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem. Od tistega, ki se takšni dejavnosti izpostavi, se zato pričakuje, da bo sam skrbel za svojo varnost. Organizator odškodninsko odgovarja le za škodo, ki nastane kot posledica njegove neskrbnosti, ne pa za škodo, ki izvira iz tveganj, ki jih šport prinaša sam po sebi. Navedenega stališča ne omaje niti dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi udeležen mladoletni otrok. Presojo o tem, ali se otrok lahko udeleži določene športne dejavnosti, v takšnem primeru opravijo njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki, ki so odgovorni za varstvo in vzgojo otroka.

Bistveno pri zadevi je, da je tožnik po stopnicah hitel. Hitel (tekel) pa je z utemeljenim razlogom, ki mu ga nikakor ni mogoče šteti v škodo. Kot paznik se je odzval na alarm, kar je nujna, urgentna situacija, na katero je treba reagirati kakor hitro je mogoče. Ker je to v zaporu pričakovani riziko, je treba računati, da se po stopnicah tudi teče, čemur sicer, kot je poudaril tudi izvedenec, stopnice niso namenjene. Mnenje izvedenca, da zaščitni trakovi na predmetnih stopnicah v zaporu svoje funkcije niso opravljali, se tako izkaže za utemeljeno, pravilno. Morali bi biti nameščeni tako, da ne bi omogočali zdrsa, če nekdo po njih teče. Zaščitene bi morale biti torej celo nadpovprečno, torej bolj kot sicer vsake druge stopnice, denimo v stanovanjskem bloku.

Glede uporabe tušev delavcev ni treba dodatno izobraževati niti kontrolirati, saj gre za običajne zadeve in je bil tožnik tudi za uporabo tuš kabine izobražen že v okviru splošnega izobraževanja o varstvu pri delu. Da mora vsak za seboj očistiti tuš kabino, pa sodi v osnovno higieno. Zato tožnik s sklicevanjem na nepoučenost delavcev o pravilni uporabi tuš kabin in na opustitev kontrole ne more uspeti.

Sodišče je s pomočjo izvedenskega mnenja ugotavljalo izgubljeni dobiček na podlagi podatkov o preteklem poslovanju tožnika, kar je skladno tudi s sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 107/2011 in druge), ki jo izpostavlja pritožnica in je materialno pravo pravilno uporabilo. Upoštevalo je zgolj tiste podatke, ki so za ugotovitev škode zaradi izgubljenega dobička primerni za ugotavljanje normalnega teka stvari in predvidenega tožnikovega poslovanja v prihodnje, če do škodnega dogodka ne bi prišlo (168. člen OZ). Pojasnilo je, da je tožeča stranka v letu 2015 ustvarila 53.224,00 EUR prihodka in 2.248,00 EUR dobička. Povprečni mesečni dobiček v letu 2015 je bil 187,33 EUR. Medtem, ko je v letu 2016 tožeča stranka v času do škodnega dogodka (14.7.2016), ustvarila že 44.258,00 EUR prihodkov in 14.480,74 EUR dobička, imela pa je zagotovljena in dogovorjena naročila za izvajanje prevozov tudi za naprej. Povsem utemeljeno je prvostopno sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, da upoštevanje rezultatov skupaj za leto 2015 in 2016 ni primerno, ker so preprosto neprimerljivi. Tožnikova trditvena in dokazna podlaga glede izgubljenega dobička je bila povsem zadostna in konkretizirana. Drugačne

Delodajalec se z golo seznanitvijo delavcev svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je dolžan poskrbeti, da se delavci ravnajo v skladu z navodili in jih tudi neposredno nadzirati. Pravdno sodišče je vezano zgolj na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ni pa vezano na kazensko oprostilno sodbo.

Del zavestne in voljne sestavine naklepa je tudi zavest o prepovedani posledici in njeno hotenje oziroma zavest o možnosti njenega nastanka ter privolitev vanjo. Teorija v zvezi s pojmom "namena" v civilnem pravu, ki ga OZ sicer ne definira, poudarja, da volja, drugače kot v kazenskem pravu, ni usmerjena k povzročitvi prav določene škode. Ni torej pomembno, ali je povzročitelj želel povzročiti škodljivo posledico ali ne. Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo to škodo povzročiti ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja.

Pritožbena graja zavrnitve dokaznega predloga tožeče stranke, po pritegnitvi novega sodnega izvedenca psihiatrične stroke, je prepozna.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji protipravnosti toženkinega ravnanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženka glede na ugotovljene ključne okoliščine ob spornem previjanju otroka ni ravnala z zadostno skrbnostjo - to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Do povzročene škode zato ni prišlo zgolj po nesrečnem naključju. Pritožba utemeljeno opozarja, da je rokovanje z otrokom kritičnega dne zahtevalo posebno pozornost. Glede na predhodne težave pri uvajanju v varstvo, ki so se kazale tudi pri previjanju, kratko obdobje uvajanja in krajšo odsotnost otroka neposredno pred škodnim dogodkom je bilo pričakovano, da otrok previjanja ne bo sprejel povsem mirno. Potrebna je bila torej večja skrbnost in pozornost na premikanje otroka na previjalni mizi. Toženka, ki je otroka med previjanjem posedla, medtem ko se je sama sklonila po čisto plenico, ki je ni imela vnaprej pripravljene, ni ravnala ustrezno skrbno. V skladu z običaji in s pravili stroke se otroka previja tako, da je v ležečem položaju, pred tem pa se pripravi vse potrebne pripomočke za previjanje - vodo, krpice/robčke, kr

Škoda, ki je nastala tožeči stranki kot delodajalcu ni v nikakršni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Odnos med delodajalcem in njegovim delavcem, torej urnik prisotnosti, plačilo za čas odsotnosti in drugo, je v celoti stvar njunega dogovora. Morebitni dogovor, da delodajalec dopušča odsotnost za primer uspešnih stikov, za primer, da stiki niso uspešni, pa šteje, da mu je zaradi odsotnosti delavca nastala škoda, ne more v ničemer zavezovati tožene stranke.

Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji. Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja

Tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da glede na številne pripombe, ki jih je podal tožnik zoper izvedensko mnenje v vlogi z dne 8. 11. 2022, sodišče prve stopnje konkretnih razlogov o tem, zakaj je štelo izvedensko mnenje za popolno, oziroma zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo drugega izvedenca gradbene stroke, ni navedlo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ustavno sodišče je z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 poudarilo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera in v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, vendar pa se pritožnica neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe iz razloga njene neobrazloženosti v tem delu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa so v napadanem delu nepravilne. Ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, napačni razlogi se namreč nanašajo zgolj na pravna vprašanja, ki jih popravi pritožbeno sodišče z navedbo pravilnih. Vzrok za nastanek škode pri oškodovancu izvira iz obdolženčevega protipravnega ravnanja, posledično je zato podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.

Obe, v nesreči udeleženi vozili, sta bili v času nezgode v obratovanju. Iz tega obratovanja (vožnje tovornega vozila po cesti in delovanja avtodvigala na oziroma nad cestiščem) je izhajala potencialna možnost večje in težko obvladljive škode. Gre za konkurenco dveh nevarnih stvari oziroma nevarnih dejavnosti, zato na mesto objektivne odgovornosti vstopi krivdna odgovornost. Voznik tovornega vozila (kot poklicni voznik) je zaznal neobičajno situacijo na vozišču in imel vse možnosti, da se ji izogne. V teh razmerah bi moral ravnati z večjo previdnostjo in pazljivostjo.

Sklicujoč se (tudi) na sodno prakso, je s pravilno zapolnitvijo pravnega standarda rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti, kamor sodi namestitev protizdrsne preproge, pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer je pravilno štelo, da bi potrebo po namestitvi slednje ob rednih pregledih upravnik lahko zaznal. Gre za zakonsko dolžnost upravnika, za katero ta po členu 51/2 SZ-1 ne potrebuje predhodnega sklepa etažnih lastnikov, kot je to izpostavilo že prvostopno sodišče ki je utemeljeno zavrnilo predlog prvotoženke za pridobitev zapisnikov zborov lastnikov.

Tožnik je bil usposobljen za varno delo, montažo gradbenih odrov ter delo strojnega ometanja. Na voljo je imel tudi vsa sredstva (ali toženkina ali pa od podizvajalca). Postavil je neustrezen, preozek delovni oder, ki pa ni bil vzrok nesreče. Do nje je prišlo zato, ker tožnik ni uporabil ustrezne lestve, da bi se na oder povzpel.

Sodišče je glede na navedbe tožnice, kaj naj bi povzročilo afekt oziroma njeno neprištevnost (izzivanje A. A. in neprimerne besede C. C. na sestanku v povezavi z njenim zdravstvenim stanjem), na podlagi listin (zdravstvene dokumentacije) in izpovedb prič pravilno zaključilo, da niso podane okoliščine (izzivanje in neprimerne besede), ki bi lahko kazale na to, da je šlo pri tožnici za hipno reakcijo in njeno bistveno zmanjšano kontrolo nad svojimi ravnanji, zato je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke.