VSM sodba II Kp 56/2010

Pritožbi zagovornika obd. DH in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka obd. DH spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena Kazenskega zakonika (KZ) in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Po določilu 50. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v njej pa za kaznivo dejanje po prvem odstavku 218. člena KZ po istem zakonskem določilu določilo kazen 6 mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ pa po navedenem zakonskem določilu kazen 1 leto zapora in mu nato na podlagi določila 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 1 leto in 5 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po določilu četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po določilu (očitno drugega odstavka) 105. člena ZKP pa odločilo, da je dolžan oškodovancu DK plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 2.000,00 EUR, s presežkom tega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Pod točko II izreka sodbe je na podlagi določila 3. točke 358. člena ZKP obd. TŠ oprostilo obtožbe, ki ji je očitala storitev kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ ter po prvem odstavku 96. člena obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (pravilno bi bilo odločiti: po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke proračun).

2Proti takšni sodbi sta se pritožila:

zagovornik obd. DH iz vseh pritožbenih razlogov, kot uvodoma navaja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, in

okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede izvršitvenih ravnanj iz nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ, ki jih je očita obd. DH in jih je sodišče iz opisa kaznivega dejanja v sodbi izpustilo, ter glede oprostilne sodbe, izrečene obd. TŠ, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obdolžencu namesto pogojne obsodbe izreče zaporno kazen, in sicer za kaznivo dejanje izsiljevanja določi 6 mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije 1 leto zapora, nato pa mu izreče enotno kazen 1 leto in 5 mesecev zapora.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Pritožba zagovornika obd. DH:

Zagovornik obdolženca navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se zneski iz izreka sodbe razlikujejo od tistih, ki jih navajata oškodovanca. S takšno trditvijo pritožnik ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (člen 383/I-1 KZ), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni ugotovilo.

5Zagovornik obdolženca v pritožbi uvodoma navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona ne obrazloži. Tudi tovrstnih kršitev pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo (člen 383/I-2 ZKP).

6Pritožba nato graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in se ne strinja z odločitvijo, ko je oškodovancu DK prisodilo premoženjskopravni zahtevek. Sodišče pa dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj zaključuje, da sta obdolžencu kaznivo dejanje izsiljevanja in nadaljevano kaznivo dejanje goljufije dokazana. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopenjske sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženca pa še dodaja:

7Pritožnik navaja, da je sodišče neupravičeno verjelo oškodovancema, ki sta si izsiljevanje in plačilo za spričevali ter kredit izmislila. Ošk. DK je bil neprepričljiv, zato mu sodišče prve stopnje glede izvršitvenih ravnanj v sklopu po obtožbi očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja ni verjelo, neprepričljiv pa je bil tudi glede ostalih očitkov, sicer pa se niti zneski dvigov na knjižicah ne ujemajo z zneski iz obtožbe in tistimi, ki sta jih navajala oškodovanca. Obdolženec je ošk. DK pomagal, da bi zaslužil, zato ni logično, da bi ga hkrati izsiljeval.

8Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je obd. DH storitev kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo ošk. AK dokazana, kar je prepričljivo obrazložilo, prepričljivo pa je obrazložilo tudi, zakaj ocenjuje, da obdolžencu niso dokazana izsiljevanja na račun oškodovanca DK. Z razlogi prvostopenjskega sodišča se zato pritožbeno sodišče strinja in jih povzema, prav tako z razlogi, s katerimi utemeljuje krivdni izrek za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, storjeno na škodo obeh oškodovancev. Pritožba navaja, da se dvigi na varčevalnih knjižicah ne ujemajo z zneski iz obtožbe in tistimi, ki jih navajata oškodovanca, in da oškodovanca „nista dokazala dvig točne vsote, ki je navedena v izreku, saj se je tudi nista spomnila“. Po oceni pritožbenega sodišča pa sodišče prve stopnje v svoji sodbi pravilno navaja, da ne le izpovedbe oškodovancev in prič, temveč tudi listinska dokumentacija potrjuje, da je bil denar z varčevalnih knjižic dvignjen v okviru zatrjevanih zneskov, sicer pa pritožba navedbe, da se zneski dvigov ne ujemajo s tistim, kar sta navedla oškodovanca in kar trdi obtožba, ne obrazloži. Po pregledu listinske dokumentacije pa takšni trditvi pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Zneski, ki so bili v obravnavanem časovnem obdobju dvignjeni, so namreč primerljivi z izročenimi, pri tem pa ni mogoče zaključevati, da bi bili kaznivi dejanji izsiljevanja in goljufije obdolžencu dokazani le, če bi se višine zneskov dvigov popolnoma ujemale z zneski, ki jih je po navedbah oškodovancev zahteval obdolženec. Pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja navedba pritožnika, da obdolženec oškodovanca ne bi izsiljeval, ker mu je pomagal, da bi zaslužil denar, ne more omajati, saj je sodišče očitek izsiljevanja na škodo ošk. DK, ki bi mu naj obdolženec pomagal, iz opisa kaznivega dejanja izpustilo. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu dokazana storitev kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo AKa, ne pa tudi na škodo ošk. DK, dvigi zneskov pa potrjujejo zaključek, da je tudi ošk. DK imel denar za plačilo potrdila o končani osnovni šoli, prepričljivo pa je tudi pojasnilo, da glede kaznivega dejanja goljufije verjame izpovedbam oškodovancev in prič, ker jih potrjujejo listine, vključno s ponarejenim potrdilom o šolanju. Ker si je obdolženec s storitvijo kaznivega dejanja goljufije na škodo ošk. DK pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku, navedenem v izreku sodbe, je oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v tej višini utemeljeno prisodilo. Pritožbena izvajanja zagovornika obdolženca pravilnosti dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča zato ne morejo omajati.

9Glede kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ na škodo oškodovanca AK je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo, da so podani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Obd. DK obtožba ni očitala, da je prisilno izterjeval dolg, temveč, da je z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, z resnimi grožnjami drugega prisilil, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil, pri čemer si je izmislil dolg, ki ga dejansko ni bilo, kar je sodišče prve stopnje v svoji sodbi tudi pojasnilo (v drugem odstavku na strani 10). Obdolženec je oškodovancu zatrjeval, da mora dajati denar za kredit in je oškodovancu pri tem grozil, da ga zasledujejo neznanci in da bo svojo terjatev odstopil drugim osebam, ki jo bodo izterjali, kar ne bo dobro zanj, zaradi strahu pa mu je oškodovanec izročil 500,00 EUR. Dolg torej ni obstajal, temveč je bil le izgovor za izsiljevanje, zato je obdolženec uresničil vse znake kaznivega dejanja izsiljevanja iz prvega odstavka 218. člena KZ (ki je v novem Kazenskem zakoniku (KZ-1) opredeljen v prvem odstavku 213. člena).

10Obdolženčev zagovornik se zoper izrečeno kazensko sankcijo ni pritožil. Ker pa pritožba iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), zoper kazensko sankcijo pa se je pritožil tudi okrožni državni tožilec, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenega razloga za njeno spremembo v obdolženčevo korist, pa tudi ne v njegovo škodo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče mu je ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde in vseh drugih, za izbiro in odmero kazenske sankcije upoštevnih okoliščin, izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo.

11Pritožba okrožnega državnega tožilca:

Dejanskega stanja, ki ga napada pritožba okrožnega državnega tožilca, sodišče prve stopnje ni ugotovilo zmotno, kot trdi pritožnik. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da ni dokazano, da je storil kazniva dejanja izsiljevanja tudi na škodo ošk. DK, pravilen pa je tudi zaključek, da obd. TŠ ni dokazana storitev kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ. Zato je obd. TŠ utemeljeno oprostilo obtožbe, iz nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja, očitanega obd. DH, pa je utemeljeno izpustilo očitek petih izvršitvenih ravnanj na škodo DK, ker gre pri nadaljevanem dejanju za eno kaznivo dejanje, kjer ni mogoče hkrati izreči dveh različnih sodb, torej v obravnavanem primeru obsodilne in oprostilne (prim.: sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 461/2006 z dne 15.2.2007). S podrobnimi in prepričljivimi razlogi prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih, da ne bo ponavljanja, povzema, glede pritožbenih navedb okrožnega državnega tožilca pa še dodaja:

12Pritožnik navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker je zaključilo, da je ošk. DK naiven in se ga da v marsikaj prepričati ter da si ne bi ničesar izmislil zgolj zato, da bi škodil oziroma nagajal obdolžencu, takšen zaključek sprejeti tudi glede obdolženčevih izsiljevanj, torej če je oškodovancu verjelo, bi mu moralo v vsem verjeti. Oškodovančevo izpovedbo namreč potrjujeta izpovedbi njegovih staršev, podatki o dvigih z varčevalne knjižice oškodovančevega očeta in pologi na transakcijski račun, ki ga je obdolženec s pomočjo soobdolžene TŠ odprl na njeno ime, oškodovanec pa mu je po oceni pritožbe ta denar izročil zato, ker ga je obdolženec izsiljeval. Glede obd. TŠ pritožnik navaja, da je bila obdolženčevo dekle in priča, ko je izsiljeval ošk. AK ml. in da je dobro vedela, da denar, ki ga je polagal na njen transakcijski račun, izvira iz kaznivega dejanja.

13Pritožbi ni mogoče pritrditi. Razlogi v izpodbijani sodbi, s katerimi sodišče prve stopnje podrobno pojasnjuje, zakaj je storitev kaznivih dejanj izsiljevanja na škodo ošk. AK in goljufije na škodo obeh oškodovancev obdolžencu dokazana, ne pa tudi izsiljevanja na škodo ošk. DK, so tehtni in prepričljivi in ne terjajo dopolnitve. Izpovedbi obeh oškodovancev, ki sta tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo opisala, kako sta nameravala priti do spričeval oziroma potrdil ter kredita, namreč potrjujejo očitno ponarejeni listini (l. št. 290 in 291) in dejstvo, da si je oškodovanec DK v obravnavanem času (maja 2004) očitno prizadeval priti do spričevala o končani osnovni šoli, ker osnovnošolske izobrazbe takrat še ni imel (dopis Ljudske univerze Murska Sobota, l. št. 407). Navedene okoliščine torej potrjujejo, da gre ošk. DK verjeti, ko je opisal kako je obdolžencu izročil denar, da bi mu priskrbel potrdilo o končani osnovni šoli, enako kot je to storil njegov brat A, da bi prišel do kredita in spričevala, na njihovi osnovi pa ni mogoče sklepati, da je obdolžencu dokazano tudi, da je DK izsiljeval in da je treba oškodovancu povsem verjeti. Z razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje ošk. DK ni verjelo glede izsiljevanja, se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pri čemer ne le da ošk. DK v svojih izpovedbah ni bil dosleden in je svojo izpovedbo spreminjal, ošk. DK namreč ne gre verjeti tudi zato, ker je očitno, da je brez pomislekov vzel denar, ki ga je njegova mati dvignila z varčevalne knjižice in je zato mogoče, da je bil razlog za dvig denarja v oškodovančevi zasvojenosti s sodelovanjem pri finančni piramidni igri, pri kateri je sodeloval, ne pa v izsiljevanju. Okoliščina, da so obdolženec in oba oškodovanca sodelovali pri finančni verižni igri, lahko pojasni dvige z varčevalne knjižice očeta oškodovancev, in ni mogoče brez dvoma zaključiti, da denar na računu obdolženke izvira iz kaznivega dejanja izsiljevanja obdolženca na račun ošk. DK. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno v dvomu obd. TŠ oprostilo kaznivega dejanja prikrivanja in iz nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja izpustilo opise kaznivih dejanj, ki bi jih naj obdolženec storil na škodo ošk. DK. Ker je dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo ter razloge za svojo odločitev prepričljivo pojasnilo (na straneh 12 do 18 prvostopenjske sodbe), in ker na ugotovljeno dejansko stanje ne bi moglo vplivati niti soočenje obeh oškodovancev o tem ali je bila obd. TŠ prisotna pri obdolženčevem izsiljevanju, kot meni pritožnik, je zaključek sodišča prve stopnje, da obdolžencema storitev očitanih kaznivih dejanj ni dokazana, pravilen, pritožba okrožnega državnega tožilca pa neutemeljena.

14Okrožni državni tožilec izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Navaja, da je obdolženec brez zaposlitve in se preživlja izključno s tem, da izvršuje kazniva dejanja, da je že bil spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja in mu je bila izrečena pogojna obsodba, ki je izbrisana, zaradi česar mu je sodišče neutemeljeno izreklo pogojno obsodbo.

15Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je, ko je preizkusilo napadeno sodbo v tem delu, ugotovilo, da ni nobenega razloga za njeno spremembo, kot je že obrazložilo v zvezi s pritožbo obdolženčevega zagovornika. Pritožbena navedba, da se obdolženec preživlja izključno z izvrševanjem kaznivih dejanj premoženjske narave in da do premoženjske koristi prihaja z izsiljevanjem, nima podlage v podatkih kazenskega spisa. Obdolženec je bil namreč spoznan za krivega storitve enega kaznivega dejanja izsiljevanja ter nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, pri čemer pogojne obsodbe, ki je izbrisana iz kazenske evidence, ni mogoče upoštevati, saj bi bil v nasprotnem primeru izbris obsodb iz kazenske evidence brez pomena. Ko je sodišče prve stopnje obdolženca obsodilo in odločalo o kazenski sankciji ter njeni odmeri, je smelo upoštevati le dejstvo, da v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje ni zabeležen (l. št. 364). Ob upoštevanju tega dejstva kot olajševalne okoliščine, teže storjenih kaznivih dejanj in stopnje njegove kazenske odgovornosti mu je zato utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerni posamezni kazni in ustrezno enotno kazen ter preizkusno dobo.

16Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti, je o pritožbah zagovornika obdolženca in okrožnega državnega tožilca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo z zavrnitvijo pritožbe okrožnega državnega tožilca deloma odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).