218. člen KZ

Ker je dejstva in dokaze, ki jih je uveljavljal tožnik, presojalo sodišče, pristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka ter sklenilo, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka po 410. členu ZKP, ponovna prošnja za obnovo postopka utemeljena z istim oziroma enakim, tudi po mnenju sodišča nima izgleda za uspeh in so bile v tem primeru pravilno uporabljene določbe 24. člena ZBPP in prošnja zavrnjena.

V prvotnem opisu dejanja in v tekstu, ki ga je sodišče prve stopnje vneslo v opis, so opisani zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 218. člena KZ. Nadomestitev teksta v delu opisa z dvojino, torej da sta obsojenca zahtevala zase denar in ne le, da mora oškodovanec denar vrniti obsojenemu, pomeni da je bistvo obtožbenega in sodbenega očitka isto, to je zahteva, da se izroči denar, čeprav dolg ni obstajal, saj oškodovanec ni dolgoval ničesar. Opis dejanja ni bil spremenjen v nobenem odločilnem dejstvu, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja.

V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.

V drugi točki drugega odstavka 4. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/05-3 so taksativno našteti riziki, ki jih zavarovanje krije. Opredeljeni so kot pojmi s kazenskopravno vsebino - tatvina, vlomska in roparska tatvina, rop ter odvzem motornega vozila z namenom uporabe za vožnjo. To pomeni, da škodna ravnanja, ki ne ustrezajo navedenim kazenskopravnim pojmom (npr. kot npr. izsiljevanje, zatajitev, goljufija ipd.), niso zajeta s Splošnimi pogoji kot zavarovalni primeri.

Še ne izbrisana pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo je edini relevantni faktor za presojo dovoljenosti odpusta obveznosti. Prestana kazen oziroma izvršeno delo v splošno korist je torej pri odločitvi o odpustu obveznosti nepomembna okoliščina.

Obsojenka, ki se je z neznanim storilcem najprej dogovarjala o storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja, sama večkrat klicala in nato posodila telefon neznanemu storilcu za klic oškodovanca, kasneje pa oškodovancu še sama zagrozila preko njegove gospodinjske pomočnice, je izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja oziroma sodelovala pri njegovi izvršitvi (in ni šlo le za njen prispevek k poskusu storitve kaznivega dejanja).

Inkriminacija kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja – 2007, določa dva bistveno različna motiva izsiljevanja.

Ob ugotovitvi, da se je obsojenec zavedal, da grožnje oškodovancu izreka z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in ob tem, da je štelo za dokazano, da je predmetno kaznivo dejanje jemal kot svoje, je sodišče sprejelo pravilen pravni sklep, da njegovo ravnanje predstavlja sostorilstvo pri kaznivem dejanju izsiljevanja.

Pritožbena navedba, da se obdolženec preživlja izključno z izvrševanjem kaznivih dejanj premoženjske narave in da do premoženjske koristi prihaja z izsiljevanjem, nima podlage v podatkih kazenskega spisa. Obdolženec je bil namreč spoznan za krivega storitve enega kaznivega dejanja izsiljevanja ter nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, pri čemer pogojne obsodbe, ki je izbrisana iz kazenske evidence, ni mogoče upoštevati, saj bi bil v nasprotnem primeru izbris obsodb iz kazenske evidence brez pomena.

Zaradi spremenjene kazenske zakonodaje veljavnosti KZ - 1 od 1.11.2008 dalje, je izvršitvena oblika kaznivega dejanja izsiljevanja ("izterjava dolga s silo ali resno grožnjo") postala le izvršitvena oblika kaznivega dejanja samovoljnosti po 4. odstavku 310. člena KZ-1. Ker že iz opisa obtožencema očitanega kaznivega dejanja v obtožnem aktu izhaja, da naj bi prvoten dolg v višini 2.000,00 DEM narasel že na 14.000,00 DEM, kasneje pa že na 20.000,00 DEM, je ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu o tem, da je obstoj dolga v tem primeru nesporen (pri čemer ni navedena višina nespornega dolga), napačna.

Če je obsojenec silo usmeril proti oškodovancu tako, da mu je zvil roko na hrbet in ga udaril v obraz, skoraj istočasno pa mu je vzel tudi ves denar, ki ga je imel v denarnici, ne gre za kaznivo dejanje prisiljenja in kaznivo dejanje tatvine, temveč bi moralo sodišče obsojenčevo ravnanje opredeliti kot rop.

Kaznivo dejanje izsiljevanja je posebno kaznivo dejanje prisiljenja. Storilec ima pri tem dejanju namreč namen, da s silo ali grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist ali izterja dolg. Za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da bi storilec premoženjsko korist dejansko pridobil. S silo ali resno grožnjo izterjan dolg mora pomeniti dejansko obstoječi dolg, sicer bo šlo za prvo obliko izsiljevanja, torej za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Obstoječi dolg se lahko izterja z izsiljevanjem zase ali za drugo osebo. Takšen dolg seveda ni protipravna premoženjska korist. Med uporabljeno silo ali grožnjo ter oškodovančevim ravnanjem mora biti vzročna zveza.

Pri kaznivem dejanju izsiljevanja, ki je posebno kaznivo dejanje prisiljenja ima storilec namen, da s silo, ali resno grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist, ali izterja dolg. Silo je treba razlagati kot uporabo moči proti drugi osebi z namenom, da ta nekaj stori, opusti ali trpi. Grožnja pa pomeni, da storilec drugi osebi predoči kakšno neugodnost, ki ga neposredno ali v bodoče čaka, če se ne ravna po storilčevi zahtevi.

Protipravnost je objektivni element oziroma sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je določena kot poseben zakonski znak. Pri obravnavanem kaznivem dejanju izsiljevanja je protipravnost kot zakonski znak kaznivega dejanja določena glede premoženjske koristi, ki naj bi si jo storilec pridobil s tem kaznivim dejanjem, in je podana, kadar gre za protipravno premoženjsko korist ter glede podatkov, ki naj bi jih storilec razkril o drugemu ali o njegovih bližnjih, in je podana, če gre za podatke, ki bi lahko škodovali njihovi časti ali dobremu imenu. Res je sicer, da se dogaja, da je posamična kazenskopravna norma v določenih življenjskih okoliščinah v nasprotju s kakšno drugo, višjo normo, kot sestavino pravnega reda. Kadar prideta v nasprotje dve pravni normi, ki sta izraz dveh različnih interesov, se mora umakniti tista, ki ima v danih okoliščinah manjši pomen. To pomeni, da ravnanje, zapisano v zakonu kot kaznivo dejanje, ob določenih pogojih izgubi lastnost protipravnosti. Presoja o takšnih vprašanjih pa ni prepuščena sodišču, kot si je zmotno razlagalo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, temveč zakonodajalcu, ki je vnaprej predvidel in določil kr

V primeru izvedbe enotnega postopka zoper polnoletne obtožence in mladoletnike uporabljajo določbe splošnega dela ZKP, za mladoletnika pa specialne določbe. To pomeni, da sodišče javnost z glavne obravnave izključi le v tistem delu, v katerem se obravnavajo vprašanja, ki se nanašajo na mladoletnika.

1. S tem, ko je priča spustila glavo že nezavestnega oškodovanca na tla, vzročna zveza med opisanim ravnanjem obdolženca in nastalo prepovedano posledico ni bila prekinjena. 2. Obdolženčevo ravnanje, ko je oškodovanca, ki ga je le izzival, odrinil, da je padel, nato pa ga na tleh ležečega še dvakrat brcnil v glavo, ni mogoče oceniti kot nujno, saj ga oškodovanec ni napadel, obdolženčevega ravnanja pa ni mogoče oceniti kot obrambo, ki je bila glede na ravnanje oškodovanca neizogibno potrebna.

Očitek storilcu, da s silo ali resno grožnjo izterja dolg že sam po sebi šteje, da je storilec upravičen do povrnitve dolga, in da je torej materialno oškodovan, vendar pa se pri izterjavi ne posluži legalnih poti, temveč uporabi silo oziroma resno grožnjo. Dejstvo, da je oškodovanka odlagala plačilo zato ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi bistveno zmanjšala težo dejanja. Zagotavljanje vzdušja fizične premoči sicer res pomeni zgolj pasivno ravnanje, kot navaja pritožnik, vendar ni moč mimo tega, da na drugi strani predstavlja tudi posebno obliko grožnje, ki jo storilci, pa čeprav le s svojo navzočnostjo, sporočajo oškodovancu. Neposredna grožnja bo tako odvisna bodisi od same pojavnosti takih oseb, ki dajejo videz, da so vsak trenutek sposobne uporabiti silo, ali pa od števila teh oseb, zaradi česar se oškodovanec čuti neposredno resno ogrožen.

Čeprav gre pri obeh oblikah kaznivega dejanja izsiljevanja za enak način storilčevega delovanja (uporaba sile ali grožnje) sta motiva delovanja, to je namen pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma poplačilo terjatve in posledica tako pomembni, da predstavljata razlikovalna zakonska znaka in sta odločilni okoliščini.

Sodišče je utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje treh prič, ki pri izvršitvi kaznivega dejanja sploh niso bile navzoče, ker ne bi v ničemer pripomogle k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo že razčiščeno z izvedenimi dokazi.

Na obstoj kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja nima vpliva okoliščina, da oškodovanec obtožencema po lastni izpovedbi denarja v nobenem primeru ne bi izročil.