VSL sklep II Ip 4337/2010

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanih 2., 4., 5. in 6. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep o nadaljevanju postopka izvršbe in o ugovorih dolžnika.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo prekinitev izvršilnega postopka z dnem 28. 3. 2008 (1. točka izreka), sklenilo, da se izvršilni postopek z dnem 7. 4. 2010 nadaljuje (2. točka izreka), delno je ugodilo ugovoru dolžnika z dne 13. 10. 2006 in razveljavilo sklep o izvršbi za izterjavo procesnih obresti in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo in izvršilni postopek ustavilo (3. točka izreka), v preostalem delu je ugovor z dne 13. 12. 2006 (pravilno: 13. 10. 2006) zavrnilo (4. točka izreka), zavrnilo je tudi ugovor po izteku roka z dne 28. 5. 2010 (5. točka izreka) ter sklenilo, da dolžnik sam nosi stroške ugovorov, upnik pa stroške odgovora na ugovor z dne 30. 10. 2006.

Proti sklepu se je po pooblaščencu dolžnik pravočasno pritožil, sklep pa izpodbija v 2., 4., 5. in 6. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so našteti v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Uveljavlja nepravilno presojo, da je upnik izpolnil trditveno in dokazno breme v zvezi z zapadlostjo terjatve. Upnik iz naslova, na katerega se je skliceval (10. člen posojilne pogodbe št. 1 MAS-01/04), ni bil upravičen odpovedati pogodbe in zato dolg iz pogodbe ni mogel zapasti v takojšnje plačilo. Rok vračila je dogovorjen v 2. členu notarskega zapisa 31. 10. 2009. Poleg navedenega dolžniku ni znan domnevni dolžnikov dopis z dne 4. 9. 2006, na katerega se sklicuje upnik šele v vlogi z dne 27. 10. 2006 (torej po izdaji izpodbijanega sklepa o izvršbi), in bi morala biti ta listina dolžniku vročena in mu s tem dana možnost, da se opredeli. Vztraja, da mu izjava „odpoved pogodbe“ ni bila vročena na način, kot je določen v tretjem odstavku 20.a člena ZIZ, niti na drug način. Ker je bil postopek prisilne poravnave nad dolžnikom začet pred 1. 10. 2008, se skladno z določbo drugega odstavka 493. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) za postopek prisilne poravnave in njegove pravne posledice uporabljalo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Uporabiti je torej treba Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Upnik v skladu z drugim odstavkom 60. člena navedenega zakona ni pridobil ločitvene pravice oziroma je v času izdaje sklepa o izvršbi in v času začetka postopka prisilne poravnave nad dolžnikom ni imel oziroma ni mogel imeti. Iz sklepa je razvidno, da naj bi bila ločitvena pravica pridobljena 10. 10. 2006 na dolžnikovih denarnih sredstvih pri organizaciji za plačilni promet, kar ne more biti res, saj dolžnik niti tedaj niti kasneje na svojih računih pri omenjenih bankah ni imel denarnih sredstev. V zvezi s premičninsko izvršbo pa ni pridobil ločitvene pravice, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato ni razvidno, na katerem premoženju naj bi upnik pridobil ločitveno pravico. V nadaljevanju pritožbe natančneje pojasnjuje, da na navedenih računih, na katerih je bila dovoljena izvršba pri N. d.d., B. d.d., P. d.d., dolžnik na dan izdaje sklepa o izvršbi in tudi kasneje ni imel nobenega razpoložljivega dobroimetja in posledično tudi ne terjatev, računi pa so bili kasneje dejansko tudi zaprti, za kar predlaga dokaze. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 61/96. Navaja dejstva v zvezi s pridobitvijo zastavne pravice na zalogah, do česar se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu že opredelilo, da upnik na njih ni pridobil ločitvene pravice. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo dolžnikov ugovor po izteku roka in so tudi zmotne ter nerelevantne ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bil v danem primeru postopek prisilne poravnave uveden z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka in da naj bi šlo za prisilno poravnavo, kar je v nasprotju s podatki spisa St 1187/2008 oziroma Ppn 51/2008. Ker upnikove terjatve niso krite z ločitveno pravico, ima sklep o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom tudi za upnika v tem postopku enak učinek, kot za vse ostale navadne upnike. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanih delih spremeni tako, da se v celoti ugodi dolžnikovima ugovoroma zoper sklep o izvršbi, sklep o izvršbi razveljavi in izvršilni postopek zoper dolžnika ustavi, upniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnik je na pritožbo odgovoril in pritožbene navedbe zavrača.

Pritožba je utemeljena.

S pravnomočnostjo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 1187/2008 z dne 19. 3. 2010 je bila nad dolžnikom potrjena prisilna poravnava, zaradi česar so nastali pogoji za nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen z začetkom postopka prisilne poravnave. Sodišče na podlagi 216. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 494. člena ZFPPIPP prekinjeni postopek nadaljuje po uradni dolžnosti, obseg nadaljevanja izterjave terjatve pa je odvisen od tega, ali je upnik v izvršilnem postopku pridobil ločitveno pravico ali ne. Glede na to, da je dolžnik na dejstvo potrjene prisilne poravnave opozoril z vlogo z dne 28. 5. 2010, ki jo je sodišče obravnavalo kot ugovor po izteku roka, višje sodišče obravnava pritožbo zoper odločitev v 2. in 5. točki izreka izpodbijanega sklepa kot celoto.

Višje sodišče zavrača pritožbeno uveljavljanje, da bi bilo v konkretnem primeru treba uporabiti ZPPSL, saj prej navedena določba 4. točke prvega odstavka 494. člena ZFPPIPP pomeni izjemo od splošne določbe drugega odstavka 493. člena ZFPPIPP, na katero se sklicuje pritožnik. Razloge sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu višje sodišče sprejema in jih ne bo ponavljalo.

Sodišče prve stopnje je nadaljevalo postopek za izterjavo celotne terjatve v skladu z izvršilnim naslovom (2. točka 216. člena ZFPPIPP). Opredelilo se je, da potrjena prisilna poravnava v konkretnem primeru ne učinkuje na upnikovo terjatev, ker je bil sklep o izvršbi vročen organizacijam za plačilni promet N. d.d., P. d.d. in U.d.d., prej B. d.d., dne 10. 10. 2006 in je takrat upnik pridobil ločitveno pravico na denarnih sredstvih na dolžnikovih računih pri organizacijah za plačilni promet, pri čemer se je sklicevalo na drugi in tretji odstavek 107. člena ZIZ. Dolžnik v pritožbi opozarja, da niti takrat niti kasneje na svojih računih pri omenjenih bankah ni imel denarnih sredstev, ki bi lahko bila predmet rubeža, še zlasti pa ne v višini terjatve, ki je predmet izpodbijanega sklepa.

V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZIZ, ki je veljal v času izdaje sklepa o izvršbi, je sodišče s sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naložilo organizaciji za plačilni promet, naj blokira dolžnikova sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku, na podlagi tretjega odstavka 138. člena ZIZ (sedaj je to četrti odstavek 138. člena) pa ima sklep o izvršbi učinek rubeža in prenosa v izterjavo. V skladu s tretjim odstavkom 107. člena ZIZ pridobi upnik zastavno pravico na terjatvi z rubežem dolžnikove terjatve, ki ga je sodišče opravilo na njegov predlog.

ZIZ v navedenih določbah opredeljuje le nastanek zastavne pravice na dolžnikovi terjatvi, ki jo ima do organizacije za plačilni promet, na podlagi odločbe sodišča (prim. 130. in 135. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), glede vseh drugih vprašanj pa je treba upoštevati ureditev zastavne pravice (na terjatvi) po SPZ. Eno temeljnih vprašanj je obstoj predmeta zastavne pravice (prim. 128. člen SZP), to je v obravnavanem primeru dolžnikova terjatev do organizacije za plačilni promet, katere predmet so denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računu pri organizaciji za plačilni promet. Če drži dolžnikova trditev, da sredstev na njegovih računih ni bilo v času vročitve sklepa o izvršbi, niti ni bilo prilivov do takrat, ko bi upnik v skladu s 1. točko prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP, ki je veljal v času potrditve prisilne poravnave, pridobil ločitveno pravico, že pojmovno ne bi bila mogoča blokada sredstev, zaradi česar tudi zastavna pravica ne bi mogla nastati (prim. tudi sodbo VS RS III Ips 61/96).

Za presojo učinka potrjene prisilne poravnave, glede na navedeno, ne zadošča zgolj dejstvo vročitve sklepa o izvršbi organizaciji za plačilni promet, temveč je pomembno ugotoviti, ali je prišlo do blokade sredstev in do nastanka zastavne pravice na terjatvi in s tem do pridobitve ločitvene pravice. To izhaja tudi iz samega pojma in namena ločitvene pravice v skladu z 19. členom ZFPPIPP, torej da ima upnik pravico do poplačila terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov iz tega premoženja.

Na podlagi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje, preden je odločilo, da potrjena prisilna poravnava na terjatev upnika v obravnavani zadevi ne učinkuje, ugotoviti, ali je upnik sploh pridobil ločitveno pravico na terjatvi do posamezne organizacije za plačilni promet v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP, pri čemer bi se moralo opredeliti tudi do obvestil organizacij za plačilni promet na red. št. 19, 21 in 25 spisa. Višje sodišče tako ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v zvezi z odločitvijo o obsegu nadaljevanja izvršbe glede na potrjeno prisilno poravnavo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je razveljavilo 2. in 5. točko izreka sklepa in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik je v ugovoru z dne 13. 10. 2006 kot temeljno uveljavljal ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ z navedbami, da ni izkazana izvršljivost notarskega zapisa, pri čemer se je sicer skliceval na določbo 20.a člena ZIZ. Notarski zapis je izvršilni naslov, če je izvršljiv (2. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ), izvršljiv pa je, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Tako je določal drugi odstavek 20. člena ZIZ, ki je veljal v času sestave notarskega zapisa, enako določbo vsebuje tudi prvi odstavek 20.a člena ZIZ, uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C, veljaven od 4. 3. 2006), na katerega se je v zvezi z dokazovanjem zapadlosti oprlo sodišče prve stopnje glede na prehodno določbo 40. člena ZIZ-C. Po mnenju višjega sodišča se zapadlost terjatve, ki ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, navedenega v notarskem zapisu, ki je bil sestavljen pred uveljavitvijo ZIZ-C, lahko dokazuje na način, predpisan v 20.a členu ZIZ le v primeru, če je bil notarski zapis sestavljen tako, kot je predpisano v tretjem odstavku 20.a člena ZIZ. S to določbo je namreč olajšano dokazovanje zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa, ki ni odvisna od poteka roka, vendar je poenostavljen način dokazovanja mogoče sprejeti le, če je bil dolžnik ob sestavi notarskega zapisa s tem načinom dokazovanja seznanjen oziroma nanj opozorjen. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo, temveč je odločitev oprlo zgolj na prehodno določbo 40. člena ZIZ-C, ki je brez pridržkov ni mogoče v vseh primerih uporabiti.

Tudi če bi vsebina notarskega zapisa dala podlago za enostavnejše dokazovanje zapadlosti terjatve, pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev o izpolnitvi tega pogoja oprlo na dokaz, glede katerega dolžniku ni bila zagotovljena pravica do izjave. Opira se namreč na s strani upnika predložen dopis dolžnika z dne 4. 9. 2006 (priloga A21), za katerega iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil dolžniku vročen, na kar opozarja v pritožbi. Navedeno listino je upnik poslal sodišču prve stopnje 20. 9. 2006 kot dopolnitev izvršilnega predloga, kar je bilo pred izdajo sklepa o izvršbi, iz vročilnice, pripete k list. št. 20 spisa, s katero je izkazana vročitev sklepa o izvršbi dolžniku, niti iz odredbe na tem sklepu pa ne izhaja, da je bila dopolnitev predloga za izvršbo, vključno s prilogo, dolžniku vročena. Dolžnik v tem delu utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Na ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ pazi sodišče (prvostopenjsko in drugostopenjsko) po uradni dolžnosti na podlagi drugega dostavka 55. člena ZIZ. Ker je sodišče prve stopnje pogoj, da je notarski zapis izvršilni naslov, utemeljevalo z dejstvi, ki temeljijo na 20.a členu ZIZ, ne da bi se predhodno v celoti opredelilo do dopustnosti uporabe te določbe, ob tem pa odločitev oprlo na dokaz, glede katerega dolžniku ni bila dana možnost izjave, je treba odločitev v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično je višje sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (6. točka izreka sklepa), saj je ta odvisna od odločitve o ugovorih dolžnika.

V novem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do vprašanj, na katera je opozorilo višje sodišče. Poleg tega je treba opozoriti še na vsebino pisne odpovedi, kot je razvidna iz upnikovega pisanja z dne 15. 3. 2005 (priloga A3), ki temelji na 10. členu posojilne pogodbe št. 1MAS-01/04. Navedena določba je sicer, glede na njeno vsebino, nerelevantna, vendar pa je odpovedni razlog določen ne le v prvem odstavku 9. člena omenjene pogodbe, temveč tudi v 6. členu. Višje sodišče še pripominja, da je v času odločitve o ugovoru, ki jo je v izvršilnem postopku, glede na prenos kontradiktornosti postopka v ugovorni postopek, mogoče časovno smiselno šteti kot konec glavne obravnave v smislu 311. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, iztekel tudi končni rok za vračilo posojila 31. 10. 2009. Lahko se torej izkaže, da je na dan izpodbijanega sklepa terjatev iz notarskega zapisa že v celoti zapadla in bi bila s tem dokazana zapadlost na predpisan način, vendar je treba to presoditi v okviru dejanske trditvene podlage iz izvršilnega predloga (predvsem glede dovoljenosti izvršbe v delu, ki se nanaša na izterjavo obresti, ki so prištete h glavnici).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.