107. člen ZIZ

Dolžnice so kot takšne izrecno določene v izreku izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče vezano tudi glede aktivne in pasivne legitimacije strank. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da dolžnice niso pasivno legitimirane, ker lastnost le-teh kot dedinj še ni pravnomočno ugotovljena s sklepom o dedovanju, je nedopustno poseglo v izvršilni naslov. Materialne pravice, ki niso samostojno prenosljive, ne vsebujejo razpolagalnega upravičenja prenesti pravico na novega imetnika in jih njihov imetnik ne more (pravno učinkovito) prenesti na novega imetnika ter s tem tako niso rubljive. Dedna pravica (pravica do dediščine) je sicer premoženjska pravica, in sicer je pravica njenega nosilca, da ima v pravnih razmerjih položaj, ki mu pripada kot dediču in mu daje pravico, da postane imetnik vseh pravic in obveznosti, ki spadajo v zapuščino, in da sme od vsakogar zahtevati, da ga priznava za dediča. Dedna pravica kot celota upravičenj glede zapuščine, ki pripadajo zapustnikovemu univerzalnemu nasledniku je torej premoženjska pravica, ki pa se lahko pridobi le ob izpolnjevanju posebnih pogojev. Dedna pravica je namreč lahko vezana le na določeno osebo (dediča), je t

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Pri presoji pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad dolžnikom na postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine je treba upoštevati fazo, v kateri je bil postopek izvršbe v trenutku začetka stečajnega postopka. V tej zvezi je treba upoštevati tudi, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kombinacija plačilnega naloga po ZPP in same dovolitve izvršbe. Če sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine do začetka stečajnega postopka še ni postal pravnomočen, je zato tudi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine relevantna določba 4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP, po kateri se pravdni postopek prekine, če nastanejo pravne posledice stečajnega postopka. Nadaljnja usoda plačilnega naloga oziroma dajatvenega dela sklepa o izvršbi je v takem položaju odvisna od ravnanja stečajnega upravitelja. Drugače pa je v primeru, če je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom že pravnomočen. Takrat je namreč glede vprašanja pravnih posledic stečajnega postopka nad dolžnikom na postopek izvršbe enako kot pri klasični izvršbi. V takem položaju je za usodo postopka izvršbe odločilno le, ali je upnik d

Sodišče druge stopnje sicer nima pomislekov glede tega, da je imel sklep o rubežu z dne 29. 4. 2024 v določbah ZIZ predvidene pravne učinke že pred svojo pravnomočnostjo in pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je sodišče v zadevi I 848/2023 dne 20. 12. 2023 odločilo o vstopu novega upnika (tj. družbe A. d.o.o.) in torej tudi ob plačilu družbi A. d.o.o. (26. 7. 2024), ki je bilo izvedeno pred pravnomočnostjo navedenih sklepov. Vendar pa učinkov sklepa o rubežu ni mogoče širiti preko meja, ki jih določa ZIZ. Tako sicer drži, da sodišče s sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, upnik pa z rubežem pridobi zastavno pravico na zarubljeni terjatvi (prvi in tretji odstavek 107. člena ZIZ). Vendar pa upnik v izvršilnem postopku glede na specialno ureditev v ZIZ zgolj na podlagi rubeža terjatve ne glede na določbo 180. člena SPZ še ne pridobi tudi pravice, da od dolžnika zarubljene terjatve (dolžnikovega dolžnika) zahteva (ali prejme) izplačilo zneska v višini zarubljene terjatve. Rubež denarne terjatve je namreč zgolj prvo od izvršilnih dejanj, predvidenih v okviru izvršbe na denarno terjatev dolžnika (prvi odstavek 104. člena ZIZ). Pomen na podlagi

Zgodnejši fiduciarni upnik ima prednost pred kasnejšim izvršilnim upnikom tudi, ko gre za odstop/rubež bodočih terjatev. Ker je že s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje dolžnikova terjatev do dolžnikovega dolžnika prešla iz njegove premoženjske sfere v sfero cesionarja, se sklep o rubežu na te terjatve ni mogel nanašati.

Pri anticipirani fiduciarni cesiji nastopijo učinki spremembe pripadnosti terjatev šele, ko terjatev nastane. Pomembno pa je, da za kasnejše učinke spremembe pripadnosti terjatve zadostuje že predhodni sklep zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Dodatni prenosni akt cesije ni potreben, ampak fiduciarno prenesene terjatve prehajajo v premoženje fiduciarja samodejno in takoj ko nastanejo. Glede na navedeno, so že s sklenitvijo cesijske pogodbe kot razpolagalnega pravnega posla izpolnjeni pogoji za kasnejše učinke prenosa terjatve. Zato s poznejšim rubežem iste bodoče terjatve v izvršilnem postopku, dolžnik ni izgubil svoje pretekle razpolagalne sposobnosti. Podobno stališče je sodna praksa že zavzela v primeru prisilne poravnave, da se prenos terjatev v zavarovanje, ki je imel podlago v anticipirani fiduciarni cesiji, nadaljuje v premoženje fiduciarja tudi po začetku prisilne poravnave. V primeru konkurence fiduciarja v razmerju do drugih upnikov fiducianta, ki so imetniki veljavnih zavarovanj s temi terjatvami, je odločilen čas nastanka zavarovanja, ki se določi po pravilih, s katerimi se rešujejo problemi večkratnih odstopov istih terjatev. V takšnem primeru ima nedvom

Pri anticipirani fiduciarni cesiji nastopijo učinki spremembe pripadnosti terjatev šele, ko terjatev nastane. Pomembno pa je, da za kasnejše učinke spremembe pripadnosti terjatve zadostuje že predhodni sklep zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Dodatni prenosni akt cesije ni potreben, ampak fiduciarno prenesene terjatve prehajajo v premoženje fiduciarja samodejno in takoj ko nastanejo. Glede na navedeno, so že s sklenitvijo cesijske pogodbe kot razpolagalnega pravnega posla izpolnjeni pogoji za kasnejše učinke prenosa terjatve. Zato s poznejšim rubežem iste bodoče terjatve v izvršilnem postopku, dolžnik ni izgubil svoje pretekle razpolagalne sposobnosti. Podobno stališče je sodna praksa že zavzela v primeru prisilne poravnave, da se prenos terjatev v zavarovanje, ki je imel podlago v anticipirani fiduciarni cesiji, nadaljuje v premoženje fiduciarja tudi po začetku prisilne poravnave. V primeru konkurence fiduciarja v razmerju do drugih upnikov fiducianta, ki so imetniki veljavnih zavarovanj s temi terjatvami, je odločilen čas nastanka zavarovanja, ki se določi po pravilih, s katerimi se rešujejo problemi večkratnih odstopov istih terjatev. V takšnem primeru ima nedvom

Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila sklepa o izvršbi in o nadaljevanju izvršbe na dodatne dolžnikove terjatve pravilno vročena dolžnikovim dolžnikom. Ni sporno, da se je nad dolžnikom 22. 9. 2022 začel stečajni postopek. Torej sta bila sklepa vročena dolžnikovim dolžnikom pred začetim stečajem nad dolžnikom. Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena ZDavP-2 prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o. S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe.

Stališče sodišča prve stopnje, da pri izvršbi z rubežem terjatve ni vsebinsko presojalo obstoja terjatve, da ni vsebinsko odločalo o njej in da je upnik s prenosom terjatve pridobil zgolj procesno aktivno legitimacijo za uveljavljanje zarubljenih terjatev, sicer drži. Vendar to ne spremeni, da bi moralo sodišče presoditi ali je upnik do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom zarubil dolžnikove terjatve do njegovih 35 dolžnikov in na njih pridobil zastavno pravico, ki se v stečajnem postopku odraža kot ločitvena pravica. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje z vročitvijo pravnomočnega sklepa o rubežu na podlagi verodostojne listine dolžnikovemu dolžniku s svojo oblastno funkcijo prepovedalo tujemu subjektu določena pravna dejanja. Dejansko bi na ozemlju tuje države izvajalo svojo sodno oblast.

Dolžnik utemeljeno opozarja, da je vezano le na pravnomočne sklepe. To pomeni, da je bil sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 25. 5. 2021 pravnomočno razveljavljen šele 18. 8. 2021 in je v celem vmesnem obdobju učinkoval. Dolžnik utemeljeno navaja, da je sklep o zavarovanju zavezoval tu upnika od 26. 5. 2021 do 18. 8. 2021.

Ne gre spregledati, da je prekinitev stečajnega postopka prej izjema kot pravilo, saj je v stečajnem postopku poudarjeno načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Morebitna izjemna prekinitev v stečajnem postopku terja zato še toliko bolj temeljito predhodno prognozo trajanja in kompleksnosti tako matičnega kot stečajnega postopka, predvsem upoštevaje fazo stečajnega postopka, v kateri odredi sodišče prekinitev postopka, ter procesna pravila ZFPPIPP, ki tako fazo urejajo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi sicer po njegovi presoji pogoji za prekinitev postopka v tej fazi postopka (preizkus terjatev oziroma izločitvenih pravic), upoštevajoč celoten skup pravil o preizkusu terjatev in izločitvenih pravic, v obravnavanem primeru niso podani in mora zato sodišče prve stopnje v tem postopku o relevantnih vprašanjih v okviru sklepa o preizkusu odločiti samo. Pritožnica ima prav, da je postopek insolventnosti v prvi vrsti namenjen varovanju pravic upnika napram insolventnemu dolžniku, postopek pa mora sodišče izvesti brez posega v njihovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

ZIZ dolžnikovemu dolžniku zoper sklep o rubežu terjatve ne daje pravice do pravnega sredstva, nasprotno, določa da dolžnikov dolžnik nima pravice pritožbe zoper sklep o rubežu terjatve. Čeprav je dolžnikov dolžnik specifičen udeleženec izvršilnega postopka, takšen sklep namreč še v ničemer ne posega v njegove pravice. Drži sicer, da predmet izvršbe ne more biti terjatev, ki je z zakonom iz izvršbe izvzeta. Vendar pa navedeno še ne pomeni, da lahko takšne razloge v postopku uveljavlja dolžnikov dolžnik, ki po izrecni zakonski določbi (čemur sledi tudi ustaljena sodna praksa) nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu. Terjatev na vračilo preveč plačane dohodnine ni rubljiva.

Pravnomočno prisojena terjatev nikakor ne more biti sporna. OZ tudi nima določbe, ki bi dolžnika kakorkoli omejevala glede časa, v katerem lahko uveljavlja upnikovi terjatvi v pobot svoje nasprotne terjatve. Sam se odloči kaj bo storil s pravnomočno prisojeno terjatvijo, lahko tudi nič. Sicer jo lahko izterja ločeno od nasprotne terjatve upnika, lahko jo pobota.

Dolžnikovi dolžnici ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o rubežu terjatve, saj v tej fazi postopka še ni poseženo v njene pravice in pravne interese.

Zastavno pravico na terjatvi skladno s 107. členom ZIZ upnik pridobi z rubežem terjatve, pri čemer je rubež opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku. Pri rubežu bodočih terjatev upnik pridobi pogojno zastavno pravico, ki učinkuje le, če kasneje terjatev dejansko nastane, kar povzema tudi pritožba. Napačno pa je njeno nadaljnje tolmačenje, da zgolj zaradi tega, ker je (s sklepom o rubežu zarubljena) terjatev dolžnika do njegovega dolžnika dejansko nastala šele v času, ko je bil nad dolžnikom v teku postopek prisilne poravnave, upnik na njej ni pridobil zastavne pravice oz., da njegova izterjevana terjatev ni zavarovana z ločitveno pravico na takšni terjatvi do dolžnikovega dolžnika. Ko se pogoj uresniči, torej ko terjatev dejansko nastane, je zaradi učinkovanja predhodno izdanega sklepa o rubežu obremenjena z ločitveno pravico upnika, ki tedaj učinkuje že od dneva rubeža takšne terjatve.

Pravne podlage, po kateri bi sodišče prve stopnje v pritožbeno obravnavanem sklepu odločilo, da se preostanek kupnine iz prodaje nepremičnine zaradi upnikove zastavne pravice ne vrne dolžniku, v ZIZ ni. Sodišče prve stopnje ob izdaji pritožbeno obravnavanega sklepa tudi ni imelo položaja dolžnikovega dolžnika, temveč je v razmerju do strank tega izvršilnega postopka nastopalo kot organ sodne veje oblasti (3. člen Ustave RS). Nadalje je še obrazložiti, da bi dolžnikova terjatev v konkretni primeru nastala šele s pravnomočnostjo izpodbijane odločitve.

V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata. Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.