20. člen ZIZ

Ne drži, da je dolžnikova obveznost plačati upniku zahtevani znesek odvisna od izpolnitve dveh pogojev, tj. poleg predčasnega izteka najemnega razmerja (kar je izkazano z javno listino) zaradi neplačila najemnine tudi obstoj reklamnega panoja na upnikovi nepremičnini. Slednje ni pogoj za nastanek obveznosti, ampak gre za časovni trenutek, kdaj občasna obveznost preneha nastajati (v konkretnem primeru zaradi izpolnjene nedenarne obveznosti odstranitve reklamnega panoja). Prenehanje (nastajanja) obveznosti mora v izvršilnem postopku kot primarno dokazovati dolžnik. Če je čas prenehanja nastajanja obveznosti namesto dolžnika zatrjeval in dokazoval upnik, pa mu to ne more iti v škodo. Teoretično bi upnik lahko zahteval najemnino vse do vložitve predloga za izvršbo (vendar pa je upnik pri vložitvi predloga za izvršbo v tem delu ravnal skladno z načelom vestnosti in poštenja) ter bi dolžnik moral dokazovati, da je obveznost plačevanja najemnine prenehala že prej, posledica za upnika bi lahko bila le zavrnitvena glede dela predloga za izvršbo, ne bi pa prišlo do zavrnitve predloga za izvršbo glede najemnine v celoti.

Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Če gre za obdavčljiv dohodek, tožniku sodišče torej prisodi bruto znesek, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.

Pri presoji pravnih učinkov ustavitve izvršilnega postopka je treba upoštevati, da ustavitev postopka v primeru, ko o pravnih sredstvih dolžnika še ni bilo odločeno in postopek odločanja o teh pravnih sredstvih še ni končan, pomeni zgolj prenehanje opravljanja neposrednih dejanj izvršbe. Ustavitve izvršilnega postopka zato ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka, ki se konča šele takrat, ko stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati procesnih dejanj. Če o ugovoru dolžnika, še ni bilo odločeno, izdani sklep o ustavitvi postopka ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe - povsem enaka bi bila situacija, če sodišče izpodbijanega sklepa ne bi izdalo, saj je bila izvršba (kot že pojasnjeno) končana že s samo realizacijo sklepa o izvršbi. Izdaja sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zato ne pomeni ovire za odločanje o ugovoru dolžnika, izvršilni postopek pa se v takšnem primeru konča šele potem, ko je pravnomočno odločeno o vseh pravnih sredstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je v Sloveniji uveljavljen sistem bruto dohodkov, prav tako je pravilno opozorilo na razliko med odpravnino, ki je urejena v 108. členu

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora upnik pri obročnem načinu odplačevanja dolga, ki v primeru dolžnikove zamude s plačilom dveh obrokov, skladno z besedilom sodne poravnave, povzroči zapadlost vseh naslednjih neplačanih obrokov, ob vložitvi predloga za izvršbo, dokazati zapadlost vseh naslednjih neplačanih obrokov z javno listino ali po zakonu overjeno listino ali oziroma z novo pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla; v smislu 2. in 3. odstavka 20. člena ZIZ ali zadostuje vložitev predloga za izvršbo na podlagi sodne poravnave, v kateri upnik zatrjuje, da je nastopil pravni položaj zapadlosti celotne terjatve.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče dovoliti izvršbo za izterjavo celotne glavnice v znesku 3.700,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 21. 12. 2024 do plačila, saj upnik predčasne zapadlosti celotne terjatve ni dokazal na zakonsko predpisani način. To je z javno listino, s po zakonu overjeno listino ali s pravnomočno sodno odločbo, glede na to, da navedeni datum predčasne zapadlosti celotne glavnice ne izhaja že iz samega zapisnika o poravnavi. V predmetni zadevi gre za izvršilni postopek, ne za pravdni postopek, in sicer za izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naslova - sodne poravnave. Za to vrsto izvršilnega naslova pa ZIZ v 20. členu povsem jasno določa način dokazovanja zapadlosti terjatve, ko ta ne izhaja že iz zapisnika o poravnavi, in sicer izključno s kvalificirano listino. Navedeno velja tudi za primere t. i. negativnih dejstev. Takšna ureditev je tudi razumljiva, glede na to, da je izvršilni postopek namenjen le izvršitvi izvršilnega naslova in ni primeren za ugotavljanje spornih dejstev v zvezi z vprašanjem, ali je terjatev sploh že zapadla. To je stvar pravdnega postopka, če zapadlost ne izhaja že iz zapisnika o poravnav

Predlog se zavrne.

Upnik meni, da v predmetni situaciji, ko je zapadlost obveznosti vezana na nastop negativnega dejstva (neplačilo dveh obrokov), zapadlosti ni dolžan izkazovati na način iz drugega in tretjega odstavka 20. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo. Upnik se ob tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 46/2022 z dne 5. 10. 2022 ter na VSL sklep I Ip 46/2023 z dne 2. 2. 2023, takim navedbam pa ni mogoče slediti. Vrhovno sodišče in Višje sodišče v Ljubljani sta sicer res zavzeli stališče, ki ga navaja upnik, vendar pa se to stališče nanaša na izkazovanje zapadlosti terjatev iz notarskega zapisa in ga ni mogoče širiti tudi na izkazovanje zapadlosti terjatve iz sodne poravnave. Za terjatve iz notarskih zapisov je namreč v tretjem odstavku 20.a člena ZIZ predvidena možnost poenostavljenega izkazovanja zapadlosti (zgolj z upnikovo enostransko izjavo), medtem ko za izkazovanje zapadlosti terjatve iz sodne poravnave taka možnost zakonsko ni predvidena oziroma ZIZ po že obrazloženem predvideva izkazovanje zapadlosti izključno s kvalificirano listino.

Ker upniki zapadlosti terjatve niso dokazali na način, določen v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZIZ, zapadlost terjatve iz sodne poravnave in na to vezana izvršljivost sodne poravnave nista izkazani. Posledično predložena sodna poravnava ni izvršilni naslov, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti izvršbo za izterjavo v tem postopku uveljavljanih terjatev

Za dokaz prenosa terjatve v skladu s sodno prakso zadošča overjen podpis odstopnika terjatve. Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskih zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku in ne petletnem, kot vztraja dolžnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno uporabilo tretji odstavek 20. a člena ZIZ ; pravilno je pojasnilo, da je upnik v skladu z 10. členom Kreditne pogodbe z enostransko izjavo razdrl pogodbo, ker je bila kreditojemalka (dolžnica) v zamudi s plačilom začetne ali dveh zaporednih anuitet (da dolžnica ne bi bila v zamudi s plačilom dveh zaporednih anuitet v ugovoru ni niti zatrjevala niti izkazala) in ker dolžnica tudi v dodatnem 15-dnevnem roku, ki ji ga je s pisnim obvestilom določila banka, zapadlih obveznosti ni poravnala. Pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, ni podana. Sodišče prve stopnje je upnikov odgovor na ugovor dolžnici sicer res vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje in ne že pred izdajo tega sklepa, vendar zaradi tega dolžnici njena pravica do izjave ni bi

Navedena sodna poravnava je izvršilni naslov po 1. točki drugega odstavka 17. člena in po 20. členu ZIZ, zato je sodišče prve stopnje na njeni podlagi utemeljeno dovolilo predmetno izvršbo. Sodna poravnava kvaliteto pravnomočnosti pridobi že s sklenitvijo. Zoper poravnavo, ki je sklenjena pred sodiščem, ni možna pritožba, temveč se lahko izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, samo namen dolžnice, da bo sodno poravnalo izpodbijala, izvršbe ne preprečuje. V skladu z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče ni pristojno za presojo materialnopravne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Tako dolžnica ugovora glede spornosti terjatev, ki so predmet sodne poravnave, v predmetnem postopku ne more uspešno uveljavljati. Tudi morebitna zmota dolžnice pri sklenitvi sodne poravnave dolžnice ne opravičuje zaveze, da bo poravnala v sodni poravnavi dogovorjene zneske v dogovorjenih rokih.

Značaj judikatne terjatve, za katere velja desetletni zastaralni rok, imajo samo tiste obveznosti dolžnika po izvršilnem naslovu, ki so zapadle v plačilo ob sklenitvi oziroma zapadlosti sodne poravnave. Tri letni zastaralni rok tako velja tudi za izterjavo bodočih obrokov uporabnin, ki temeljijo na pravnomočnem izvršilnem naslovu. Za njih torej ne velja deset letni zastaralni rok, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje.

V trenutku vložitve predloga za izvršbo je po sodni poravnavi v plačilo zapadel le prvi obrok, kljub temu pa je upnik izvršbo zahteval zaradi izterjave celotne terjatve, torej tudi še nezapadlega obroka, in sicer na podlagi v sodni poravnavi dogovorjenega pogoja za predčasno zapadlost celotne terjatve. Zapadlost celotne terjatve torej ob ugotovljenem v trenutku vložitve in odločanja o predlogu za izvršbo ni izhajala iz zapisnika o sodni poravnavi, saj je bila odvisna od nastopa bodočega, negotovega dejstva, nastop katerega (in posledično takojšnjo zapadlost celotne terjatve) pa je treba izkazovati s kvalificirano listino, to je z javno ali s po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno sodno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Za terjatve iz notarskih zapisov je v tretjem odstavku 20.a člena ZIZ predvidena možnost poenostavljenega izkazovanja zapadlosti (zgolj z upnikovo enostransko izjavo), medtem ko za izkazovanje zapadlosti terjatve iz sodne poravnave taka možnost zakonsko ni predvidena oziroma ZIZ predvideva izkazovanje zapadlosti izključno s kvalificirano listino.

Upoštevaje načelo formalne legalitete je izvršilno sodišče strogo vezano na izvršilni naslov, kar pomeni, da se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Takšen pomen tega načela sicer pravilno navaja tudi pritožba, prav tako ima dolžnik prav, da izvršilno sodišče mora presojati pravno upoštevne ugovorne razloge, med katere sodi tudi razlog, da odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva. Vendar pa navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče lahko oziroma celo mora ugotavljati pravilnost danega potrdila o izvršljivosti na izvršilnem naslovu. Da temu ni tako, izhaja iz določb petega odstavka 40. člena ZIZ in 42. člena ZIZ. V petem odstavku 40. člena ZIZ je določeno, da mora upnik predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova priložiti izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti v izvirniku ali prepisu, tujemu izvršilnemu naslovu pa listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena tega zakona. Pristojnost v zvezi z izdajo oziroma razveljavitvijo potrdila o izvršljivosti odločbe je dalje urejena v prvem in drugem odstavku 42. člena ZIZ. Zakon določa: – da potrdilo o izvršljivosti da sodišče oziroma organ, ki je od

V primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo. Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo mora sodišče že po uradni dolžnosti opraviti tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku. Zapisan pogoj je med strankama res sporen (upnik meni, da gre za obligacijo rezultata, medtem ko dolžnica stoji na stališču, da gre za obligacijo prizadevanja), vendar pa to še ne pomeni nujno, da je pogoj zaradi tega nedoločen oziroma nedoločljiv. Izterjevana pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer, če dolžnica ne izpolni pogodbeno dogovorjene obveznosti, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbi za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi. Ker so obveznosti povezane s kreditno pogodbo, je jasno, da realizacija take

Stranke sodne poravnave so se dogovorile za odstop od načela sočasnosti izpolnitve, saj so izpolnitveno fazo razdelile na dva dela: najprej izpolnita dolžnika, tej izpolnitvi pa isti dan, a kasneje, sledi še izpolnitev upnika. Iz sodne poravnave ne izhaja, da bi bila obveznost dolžnikov vezana na poprejšnjo izpolnitev kakšne upnikove obveznosti ali na kakšen drug pogoj, prav tako ne gre za vzajemni obveznosti. Je pa mogoče ugotoviti nasprotno, torej da je dolžnost upnika, da poda soglasje za priklop električne energije, vezana na predhodno nakazilo dolžnih zneskov s strani dolžnikov na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca. Zmotno je zato sklicevanje dolžnikov na drugi in tretji odstavek 20. člena ZIZ oziroma so neutemeljene njune navedbe, da naj bi upnik najkasneje dne 21. 7. 2021 izrecno izjavil, da soglasja za priklop električne energije nima namena podati. To dejstvo, tudi če bi se izkazalo za resnično, namreč na zapadlost obveznosti dolžnikov ne vpliva. Res iz sodne poravnave tudi izhaja, da bo pooblaščenec upnika le-temu s strani dolžnikov prejete zneske nakazal šele potem, ko bo upnik podal soglasje za priklop električne energije na odjemno mesto, vendar pa

Če zapadlost terjatve ni jasno razvidna iz zapisnika sodne poravnave, jo mora upnik dokazati z javno listino, po zakonu overjeno zasebno listino ali s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Dolžnik je v ugovoru (in sedaj tudi v pritožbi) utemeljeno uveljavljal, da upnik predlogu za izvršbo nobene od naštetih listin v dokaz predčasne zapadlosti celotne ostale terjatve že v aprilu 2017 ni priložil. Iz spisa izhaja, da navedenega prav tako ni storil niti v odgovoru na ugovor. Res je sicer, da je bil dolžnik po sodni poravnavi zadnji obrok dolžan plačati najkasneje do 20. 12. 2017. Drži torej, da je ob vložitvi izvršilnega predloga, dne 26. 8. 2022, celotna terjatev, torej tudi zadnji obrok, ki je po sodni poravnavi zapadel 20. 12. 2017, že zapadla v plačilo. Vendar pa to v ničemer ne spremeni dejstva, da je sodišče prve stopnje kot datum zapadlosti celotne preostale terjatve štelo 10. 4. 2017 in posledično v svojem obračunu terjatve na dan 26. 8. 2022 kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti od celotne ostale še neplačane glavnice 22.650,00 EUR upoštevalo datum 11. 4. 2017, to je prvi naslednji dan po tem, ko naj bi zapadla v plačilo celotna ostala še neplačana g

Obstoja izvršilnega naslova ni mogoče izkazovati na podlagi neprerekanih dejstev, ter ga mora upnik priložiti predlogu za izvršbo. Iz izvršilnega naslova mora, da je ta primeren za izvršbo, izhajati tudi čas izpolnitve obveznosti, t.j. zapadlost, zato za primer, kadar zapadlost terjatve iz sodne poravnave ni razvidna že v samem zapisniku o sodni poravnavi, zakon predpisuje druge načine izkazovanja zapadlosti, in sicer s kvalificiranimi listinami (javna listina, po zakonu overjena listina, ugotovitvena odločba, izdana v pravdnem postopku). Določbe 105. člena OZ niso kogentne, zato se pogodbene stranke lahko v primerih, ko rok sicer ni bistvena sestavina pogodbe, dogovorijo tudi za drugačne pravne posledice neizpolnitve obveznosti v roku, kot jih določa zakon.

V sodni poravnavi, ki predstavlja izvršilni naslov, je dolžnici naložena izpolnitev obveznosti, ki jo je bila dolžnica sicer dolžna izpolniti na dogovorjeni datum 20. 12. 2021, kot izhaja iz prvega odstavka 1. točke te poravnave, kar pa ne pomeni, da je v primeru neizpolnitve naložene obveznosti po krivdi same dolžnice, ki ogleda na določen datum ni omogočila, dolžnica prosta svoje obveznosti. V nadaljevanju sodne poravnave namreč izhaja nadaljnja zaveza dolžnice dopustiti, da vodovodar preveri stanje napeljave in ventila, ki odpira dotok vode v stanovanje upnika in da glede na ugotovljeno dejansko stanje opravi drugo potrebno ravnanje, ki bo omogočilo dotok vode v stanovanje upnika. V točki 2 sta se stranki še zavezali, da bosta do 28. 2. 2022 pridobili vsak svojo ponudbo ustreznega načrtovalca in izvajalca vodovodne napeljave, pri čemer se zavežeta, da brez odlašanja izbereta najugodnejšo ter izbrano ponudbo potrdita v roku za sprejem ponudbe in nosita vsaka polovico stroškov načrtovanja in izvedbe dveh ločenih vodovodnih priključkov objekta, po izbrani ponudbi. Iz 4. točke pa izhaja še zaveza strank, da se bosta vzdržali vsakršnih enostranskih posegov v posest druga druge na

V primeru terjatve, ki izvira iz sodne poravnave in katere zapadlost ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v sodni poravnavi (torej od izpolnitve določenega pogoja), ZIZ ne vsebuje posebnih določb. Mogoče pa je povzeti, da sama sklenjena sodna poravnava nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je izpolnjen bodoči pogoj, za katerega ob sklenitvi sodne poravnave ni moglo biti znano, da bo izpolnjen. Ker torej sklenjena sodna poravnava ne dokazuje, da je izpolnjen v njej določen pogoj, je za dokazovanje zapadlosti terjatve treba izhajati iz že navedenega drugega odstavka 20. člena ZIZ. Če stranki sodne poravnave ne bosta nastopa pogoja ugotovili s sodno poravnavo (novo), bo moral upnik uresničitev takšnega pogoja dokazati bodisi z javno listino bodisi s pravnomočno sodbo. Nikakor pa za izvršljivost od pogoja odvisne zapadlosti terjatve ne bo zadoščala sodna poravnava s katero je bil za zapadlost dogovorjen odložni pogoj. Upnik je na podlagi sodne poravnave predlagal izvršbo za celotno s sodno poravnavo dogovorjeno (obročno) obveznost, ki naj bi zapadla s tem, ker je bil dolžnik v zamudi z dvema zaporednima mesečnima obrokoma. Za zapadlost celotne do

Po prvem odstavku 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni (drugi odstavek 13. člena ZPotK). V skladu s citirano določbo mora upnik za uresničitev odpoklicne pravice ter posledično zapadlosti celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja. Kot prvo mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj 15 dnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.