VSL sodba II Cp 2225/2010

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

v 2. točki izreka tako, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku še 142,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 2.915,09 EUR, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne,

v 3. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov 1.600,41 EUR zniža za znesek 140,45 EUR (in sedaj znaša 1.459,96 EUR).

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku 156,14 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 6.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2008 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (to je za znesek 142,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 62,63 EUR od 6. 3. 1992 do plačila in od zneska 79,44 EUR od 9. 4. 1992 do plačila), je zavrnilo. Toženki je naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 1.600,41 EUR z obrestmi.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, toženka pa zoper obsodilni del sodbe in stroškovno odločitev. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, toženka pa pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, toženka pa spremembo sodbe v smeri znižanja prisojene odškodnine in odmerjenih pravdnih stroškov.

Tožnik se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da višine dohodka, ki bi ga prejel, če ne bi bil v priporu, ni uspel dokazati. Meni, da sodišče dokazne ocene ni sprejelo v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodbe pa tudi ni obrazložilo, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Ni namreč pojasnilo, zakaj ni verjelo priči L. P., ki je potrdila, da stroškov za malico zaposleni niso nikoli dobivali in da stroškov za prevoz niso dobili nakazanih na osebne račune. Na račun so prejeli samo čiste plače in regres za letni dopust. Vsebinsko podobno je povedala tudi priča B. V., ki je potrdil, da za nadomestila za prevoz in malico v spornem času ni bilo zagotovljenih denarnih sredstev, pač pa le za tekoče plače in davke ter prispevke. Zakaj tej priči ni verjelo, sodišče ni pojasnilo. Sodišče je tudi prezrlo zapis kolegija z dne 28. 4. 1992, v katerem je zapisano, da se zaposlenim izplača regres v višini 15.000 SIT. Da je bil ta znesek nakazan tožniku 30. 4. 1992, je razvidno iz knjigovodskega izpiska L. b. o prometu na njegovem računu. Nakazilo o regresu je tudi potrdila priča L. P., prav tako dogovor o izplačilu regresa, ki je bil sprejet na kolegiju. Znesek 15.000 SIT tako ni bil del plače. Sodišče prve stopnje je kršilo 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo zapisa kolegija, bančnih kartic in izpovedi priče L. P.. Gre pa tudi za nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter samimi listinami in zapisniki o izpovedbah prič, kar predstavlja kršitev iz 15. točke 2.odst. 339. člena ZPP. Pritožba še nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko dokazal razliko izplačanega dohodka le, če bi predložil plačilne liste. Bančni izpiski v povezavi z izpovedbami prič in zapisom kolegija so verodostojne listine, ki omogočajo zaključek, da je bil tožnik prikrajšan zaradi premalo izplačanih plač v vtoževanem znesku. Natančna višina premalo izplačanega dohodka zaradi neupravičenega pripora je dokazana. Tudi sicer je tožnik predlagal sodišču, da pridobi plačilne liste tožnika za leto 1992 iz arhiva izbrisanega subjekta P., pa tega ni storilo. Če bi, bi se lahko dodatno prepričalo o višini materialne škode, ki mu je nastala. Zaradi zavrnitve tega dokaza je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Toženka v bistvenem navaja, da je prisojena odškodnina v znesku 6.000 EUR odmerjena previsoko. Meni, da je sodišče upoštevalo okoliščine, ki jih tožnik ni dokazal oziroma zanje ni postavil ustrezne trditvene podlage. Ne držita ugotovitvi prvega sodišča, da tožnik nove zaposlitve ni mogel dobiti zaradi pripora in da si je prizadeval pridobiti drugo zaposlitev. Pripor ni v vzročni zvezi z izgubo zaposlitve. Tožnik je bil po vrnitvi iz pripora še vedno zaposlen pri družbi S. d.o.o., vse do 27.5.1994. Da si je prizadeval pridobiti drugo zaposlitev, ni dokazal. Ni trdil, da bi imel po prihodu iz pripora težave z zaprtjem in nespečnostjo in da se mu je pojavil povišan krvni pritisk, kot tudi ne, da ga je pripor zaznamoval za vse življenje in ga spremenil. Sodišče je to trditveno podlago črpalo iz izpovedi prič, kar ni dovoljeno. Ne strinja se s stališčem sodišča, da so tožnikove zdravstvene težave v vzročni zvezi s priporom. Predložena obvestila zdravnika z dne 31. 7. 2009, 10. 9. 2009 in 5.10.2009, ki so sestavljena več kot 17 let po prestanem priporu, ne morejo biti podlaga za zaključek sodišča. Dokazov, da je imel zdravstvene težave neposredno po prestanem priporu, pa tožnik ni predložil. Tožnik je ravno nasprotno izpovedal, da je začel bolehati in čutiti določene težave pred nekako desetimi leti. V tožbi tudi ni trdil, da je zaradi pripora odstopil s funkcije predsednika jahalnega kluba in da so poslovni partnerji prenehali sodelovati s podjetjem, v katerem je delal, in z njim osebno, prav tako ne o spremembi odnosov v družini. Glede stroškovne odločitve pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi Odvetniške tarife napačno odmerilo odvetniške stroške za zastopanje na opravljenih narokih in materialne stroške. Odločitev tudi nima razlogov o tem, da je tožnikov pooblaščenec trdil, da je zavezanec za DDV in zato predložil ustrezno listino, kot to zahteva sodna praksa (VSRS II Ips 1075/2007).

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka izreka), toženka pa zoper obsodilni del sodbe in stroškovno odločitev (1. in 3. točka izreka). Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. člena ZPP).

O pritožbi tožnika:

Pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Kdor je bil v priporu, pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ima pravico do povrnitve škode (1. točka 1. odst. 542. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik v priporu od 11. 2. 1992 do 17. 3. 1992 in leta 2005 s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe. Tožnik je trdil, da je zaradi 36 dnevnega pripora prejel premalo plačano plačo za meseca februar in marec. Zahteva odškodnino za izgubljeni osebni dohodek (prim. 132. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnik ni uspel dokazati (natančne) višine dohodka, ki bi ga dobil izplačanega, če ne bi bil v priporu. Menilo je, da bi lahko zmanjšanje dohodka dokazal le, če bi predložil plačilne liste delodajalca P. d.o.o., pa tega ni storil. Takšno stališče prvega sodišča je zmotno. Pritožbeno sodišče opozarja, da naša procesna ureditev (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine) ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožniku v času pripora izplačan 50 % osebni dohodek, ki bi ga sicer v celoti prejel, če do pripora ne bi prišlo (prim. 214. člen ZPP). Tožnik je prejel za mesec februar 1992 nadomestilo osebnega dohodka v višini 24.562,80 SIT, za mesec marec pa 30.821,10 SIT, čemur toženka ni ugovarjala, to pa je razvidno tudi iz listine v spisu (priloga A18). Znesek 15.000,00 SIT, ki ga je prejel v aprilu 1992, predstavlja izplačilo akontacije regresa, kar sta potrdila B. V. in L. P.. Tudi bančni izpisek stanja na tožnikovem računu dokazuje, da se izplačani znesek dne 30. 4. 1992 povsem ujema z višino akontacije regresa, ki je bila sprejeta na kolegiju dne 28. 4. 1992. V skladu z določbo 2. odst. 97. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 5/91; ZDR, ki je veljal v spornem obdobju) ima delavec, dokler je v priporu, pravico do nadomestila osebnega dohodka, ki je enako tretjini zneska akontacije, če preživlja družino pa polovico zneska akontacije osebnega dohodka. Tožnik je trdil, da je v času pripora preživljal mladoletnega sina, temu toženka ni nasprotovala. Dokazni postopek (zaslišani priči P. in V. ter tožnik) je potrdil, da tožnik tako v času pripora, kot tudi prej in po priporu, ni prejemal nadomestila za prevoz na delo in prehrano. Tako je moč zaključiti, da prejeti znesek nadomestila osebnega dohodka ne vključuje stroška za malico in prevoz, kot se je neutemeljeno zavzemala toženka. Kar je tožnik prejel iz naslova osebnega dohodka, predstavlja čisto plačo brez dodatkov. Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej tožnik upravičen do plačila škode iz naslova izgube na zaslužku za čas prestajanja pripora in sicer do preostale polovice zneska akontacije osebnega dohodka. Tožnik uveljavlja manj, kot bi mu pripadalo glede na zakonsko določbo, saj zahteva za mesec februar 62,63 EUR (prej 15.007,60 SIT), za mesec marec pa 79,44 EUR (prej 19.037,20 SIT). Ob ugotovitvi, da je tožnik upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek v vtoževani višini, ki je znotraj obsega druge polovice akontacije dohodka v posameznem mesecu, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku še odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 142,07 EUR (358. člen ZPP).

Tožniku je treba priznati tudi zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine. V skladu s 539. členom ZKP pravica do povrnitve škode zaradi neupravičenega pripora zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe, v skladu z 2. odstavkom 540. člena ZKP pa, dokler traja postopek pogajanj med državnim pravobranilstvom in oškodovancem, zastaranje ne teče. Po podatkih spisa je tožnik prejel kazensko sodbo avgusta 2005, zoper katero ni bilo pritožbe s strani državnega tožilca, kar potrjuje dopis razpravljajočega sodišča (priloga A3). Šele po poteku pritožbenega roka je tožnik pridobil pravico terjati odškodnino kot tudi zamudne obresti. Pred tem trenutkom zastaranje sploh ni moglo teči. Tožba v obravnavni zadevi je bila vložena 18. 7. 2008, kar je znotraj zastaralnega roka. Toženkin ugovor zastaranja za obresti zato ni utemeljen. Toženka je dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 62,63 EUR od 6. 3. 1992 dalje, od zneska 79,44 EUR pa od 9. 4. 1992 dalje, ko je tožniku nastala škoda (prim. 165. člen OZ), vendar z omejitvijo do 31. 12. 2001. Ustavno sodišče RS je namreč z odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Z odločbo U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007 je Ustavno sodišče RS odločilo, da 376. člen OZ ni v neskladju z Ustavo. Dne 22. 5. 2007 pa je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki je črtal 376. člen OZ in dodal 382. a člen, ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ustavno sodišče je v odločbi Up-227/05-19 z dne 24.5.2007 pojasnilo, da OZ-A nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. V 3. členu OZ-A je določeno, da zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je zato treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa ne plačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. Obresti so namreč po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova. Ker so v obravnavanem primeru zakonske zamudne obresti na dan uveljavitve OZ že presegle glavnico, jih je pritožbeno sodišče omejilo (priloga 1 in 2). Te znašajo od zneska 62,63 EUR (prej 15.007,60 SIT) od zapadlosti do 31. 12. 2001 1.338,35 EUR (prej 320.722,82 SIT), od zneska 79,44 EUR (prej 19.037,20 SIT) od zapadlosti do 31. 12. 2001 pa znašajo 1.576,74 EUR (prej 377.849,95 SIT). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo tudi zakonske zamudne obresti v višini 2.915,09 EUR, kar mu je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka v preostalem delu (od 1.1.2002 do plačila) pa ostane nespremenjena.

O pritožbi toženke:

Toženka se neutemeljeno pritožuje zoper tožniku dosojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v kazenskem postopku. Ker v ZKP ni določb o nepremoženjski škodi zaradi neutemeljeno odvzete prostosti in odškodnini zanjo, se v sodni praksi o teh vprašanjih presoja po kriterijih 179. člena OZ (prej 200. člen ZOR). To pomeni, da prihajajo v poštev objektivno subjektivna merila, enako kot pri drugih oblikah nepremoženjske škode. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, na odmero pravične odškodnine vplivajo dolžina trajanja pripora, teža in narava očitanega kaznivega dejanja, ugled, ki ga je oškodovanec užival, odnos okolja, objava podatkov priprte osebe v medijih in druge okoliščine, ki so vplivale na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin. Tožnik je v trditveni podlagi navajal, da je zaradi pripora izgubil ugled v podjetju in okolju (v javnosti, med znanci in prijatelji) in da se je spremenil odnos okolja proti njemu. Prav tako je trdil, da je pripor nanj vplival tako, da se je zaprl vase. To je dokazoval s svojim zaslišanjem in z zaslišanjem prič V. S., L. P., S. W. in B. V.. Dokazni postopek je potrdil, da se je tožniku ugled in odnos v podjetju (kjer je delal), v družinskem in prijateljskem okolju spremenil, spričo česar je duševno trpel. Pritožbeno sodišče nima podlage za dvom v pravilnost ocene prvega sodišča. Pritožbeni očitek, da tožnik ni podal trditvene podlage, da zaradi pripora številni poslovni partnerji niso več sodelovali z njim oziroma s podjetjem, in da je odstopil s funkcije predsednika jahalnega kluba, kjer je bil spoštovana oseba, ni utemeljen. Potrebno trditveno podlago o izgubi poslovnega ugleda je tožnik podal. Ni pa bil dolžan navesti prav vsega, kar bodo izpovedale priče. Ugotovljene dejanske okoliščine potrjujejo ravno tožnikove trditve o izgubi ugleda v okolju, ki jim toženka nenazadnje sploh ni ugovarjala. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče V. S., tožnikove žene, je potrdila resničnost tožnikovih trditev o spremenjenem odnosu okolja zoper njega, kar nedvomno pomeni tudi odnose v družinskem okolju. Zato tega ni bilo potrebno v trditveni podlagi tožnika še posebej izpostavljati. Izvedeni dokazni postopek je tudi potrdil navedbe tožnika, da se je zaradi posega v njegove osebnostne pravice zaprl vase in o dogodku premišljeval. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnik po zaprtju podjetja v letu 1994 (po podatkih spisa je šlo podjetje P., kjer je bil zaposlen, v stečaj), kar je sicer dve leti po tožnikovem priporu, zaradi stigmatiziranosti s priporom in obdolžitvijo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic (oproščen je bil šele leta 2005), kar je odmevalo v medijih, ni uspel dobiti nove zaposlitve kljub prizadevanjem. Ugotovitev prvega sodišča, da tožnik kljub iskanju druge zaposlitve le- te ni mogel dobiti, potrjujeta izpovedi priče V. S. in samega tožnika, med pravdnima strankama pa ni bilo sporno, da je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Pritožba zmotno vztraja, da je bil vzrok za nezaposlitev v tem, ker naj bi bil tožnik pomožni delavec, za kar se težko najde zaposlitev. Res iz odločbe o priznanju pravic do denarnega nadomestila izhaja, da naj bi bil tožnik „pomožni delavec“, vendar pa je pri zapisu očitno prišlo do pisne napake. Tožnik je bil finančni direktor oziroma pomočnik direktorja, torej poslovodni delavec, kar potrjujejo izpovedi prič in članki v spisu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine pravilno upoštevalo izpostavljeno okoliščino o nezaposlenosti zaradi pripora. Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo tožnikovih trditev, da se je zaradi posledic pripora predčasno upokojil, kot zmotno meni pritožba, zato so pritožbene navedbe v tej smeri nepotrebne.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi toženke, da izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da je pripor tisti element, ki je povzročil pri tožniku zdravstvene težave, predvsem zaprtost in povišani krvni pritisk. Toda ob gornjih okoliščinah, kot tudi tistih, ki jih toženka v pritožbi ne izpodbija (da je tožnik prestajal pripor 36 dni, da je bil ločen od svoje družine, da so se ga ljudje ob prihodu iz zapora izogibali, da je dogodek odmeval v njegovem okolju, ker se je o tem pisalo v časopisih, da je izgubil ugled v podjetju in okolici, da je bil prej ugledna in spoštovana oseba, tako v poslovnem svetu kot v konjeniškem klubu in domačem okolju, zaradi česar je bil zelo prizadet) in so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v znesku 6.000 EUR (ki ustreza 6,4 povprečnim neto plačam), kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, pravična denarna odškodnina. Prisojena odškodnina ustreza načelu individualizacije, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih (t. im. načelo objektivne pogojenosti; primerjaj: odločbi VSL II Cp 1669/2009, II Ips 181/2007, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2001, primer 669 in 670) in tudi zato odmerjena v skladu z merili iz 179. člena OZ (enako prej veljavni 200. člen ZOR). Pritožbena navedba toženke, da je prisojena odškodnina previsoka, je neutemeljena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče posamezne priglašene stroške tožnika odmerilo v nasprotju z Odvetniško tarifo (OT, ki se uporablja na podlagi 1. odst. 41. člena Zakona o odvetniški tarifi). Iz stroškovnika (list. št. 62) je razvidno, kateri stroški so bili priznani tožniku in v kakšni višini. Med drugim mu je sodišče priznalo stroške prvega naroka za glavno obravnavo (5.11.2009) v višini 600 točk OT in sicer 400 točk za zastopanje na naroku in 200 točk za trajanje naroka. Slednji so bili odmerjeni previsoko. V skladu s 7. členom OT je tožnik upravičen do plačila teh stroškov v višini 150 točk. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo tudi stroške za drugi narok za glavno obravnavo (12.1.2010). Tožniku je priznalo 400 točk za zastopanje na naroku in 200 točk za porabljeni čas med zastopanjem. V skladu z 2. točko Tar. št. 20 OT mu pripadajo stroški za zastopanje na naroku le v višini 200 točk. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija odmerjene pravdne stroške za tretji narok (4.2.2010) v višini 250 točk, ki so v skladu z OT (200 točk za zastopanje na naroku po Tar. št. 20 in 50 točk za porabljeni čas po 7. členu OT). Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da tožniku ni mogoče priznati 20 % povečanja za DDV. Pooblaščenec tožnika je že v tožbi navedel, da je davčni zavezanec in svojo davčno številko, kar po oceni pritožbenega sodišča zadošča za utemeljenost zahtevka za povračilo tega stroška, glede na javno dostopnost seznama davčnih zavezancev za plačilo DDV na spletnih straneh DURS. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožniku priznalo skupaj 1.600,41 EUR pravdnih stroškov. Ta znesek je pritožbeno sodišče znižalo za pravdne stroške, do katerih tožnik ni upravičen in sicer za znesek 140,45 EUR (250 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, 2 % materialnih stroškov, povečano za 20 % DDV). Pravdni stroški, ki jih mora toženka povrniti tožniku, znašajo tako 1.459,96 EUR.

O pritožbenih stroških:

Ker je tožnik s pritožbo uspel v pretežnem delu (ni uspel le glede dela obresti), je pritožbeno sodišče odločilo, da je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe 142,07 EUR). Pritožbeno sodišče je tožniku v skladu z določili Odvetniške tarife priznalo 125 točk (vrednost točke 0,459 EUR) za sestavo pritožbe (ni pa priznalo stroškov za poročilo stranki, ki je že vsebovan v nagradi za sestavo pritožbe), 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in plačano sodno takso za pritožbo v znesku 95,14 EUR (Tar. št. 3 ZST, ki se uporablja na podlagi 39. člena ZST-1), kar skupaj znaša 156,14 EUR. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. člena OZ). Toženka pa je svoje pritožbene stroške dolžna kriti sama, saj je s pritožbo uspela le glede odločitve o stroških postopka, ki so stranska terjatev (1. in 2. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).