382.a člen OZ

Pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Določba 382.a člena OZ, ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, se za zamudne obresti ne uporablja, ne glede na to, ali gre za zakonske ali pogodbene zamudne obresti. Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo o ničnosti valutne klavzule (tečajne razlike) in zavzelo stališče, da takšne klavzule same po sebi niso nične. V konkretnem primeru gre za gospodarsko pogodbo, kjer je varstvo pogodbenih strank omejeno in manjše kot v razmerju do potrošnikov. Oblika obveznosti oziroma vrsta pogodbe od osebe poroka ni odvisna. Stranki spornih dveh pogodb sta gospodarski družbi, zato gre za gospodarski pogodbi, za kateri, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, domneva oderuških obresti iz 377. člena OZ ne velja.

Predlog se zavrne.

Glede na dikcijo 2.1 točke spornega sporazuma v zvezi s 1. točko tega sporazuma je sodišče prve stopnje pravilno zaznalo, da določilo 2.1 točke sporazuma ni povsem jasno in je zato utemeljeno iskalo skupen namen, ki sta ga ob sklenitvi sporazuma zasledovali obe pravdni stranki (drugi odstavek 82. člena OZ). Obseg pristopnikove odgovornosti in s tem njegova obveznost namreč ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika. Pravilna uporaba materialnega prava, ne glede na to, da so zakonske zamudne obresti začele teči že pred uveljavitvijo OZ dne 1. 1. 2002 (ustavna odločba U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006), pri čemer do tega dne glavnice še niso presegle (ustavna odločba Up-699/05-22 z dne 5. 7. 2007), pa narekuje omejitev teka zamudnih obresti do višine glavnice skladno z določbo takrat veljavnega 376. člena OZ. Po citirani določbi so obresti (pogodbene in zamudne) nehale teči, ko je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico.

Tek zakonskih zamudnih obresti je mogoče omejiti le, če bi zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov še pred uveljavitvijo OZ-A dosegle glavnico, ko bi torej po samem zakonu prenehale teči in jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti z OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek. Ker pa v času uveljavitve OZ-A zakonske zamudne obresti od prisojenih delov glavnice kakor tudi izvršilnih stroškov še niso dosegle glavnice oziroma stroškov, pa zamudne obresti niso nehale teči ter tečejo dalje neomejeno (oziroma do plačila) tudi po uveljavitvi OZ-A, ki je njihovo omejitev odpravil. Obresti že po naravi stvari predstavljajo bodoče terjatve, ne glede na to, da njihov temelj nastane prej, zato na obresti, ki so tekle po uveljavitvi OZ-A, le-ta že po naravi stvari ni mogel vplivati za nazaj.

Od 18. 3. 2006 dalje po materialnem pravu (na podlagi zakona ) ni bilo več podlage za plačilo tistih zapadlih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico. Če je bila izvršba za njihovo poplačilo dovoljena le opisno in so bile po tem datumu plačane v izvršilnem postopku, je upnik prejel več, kot je znašala njegova terjatev.

Od 18. 3. 2006 dalje po materialnem pravu (na podlagi zakona) ni bilo več podlage za plačilo tistih zapadlih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico. Če je bila izvršba na njihovo poplačilo dovoljena le opisno in so bile po tem datumu plačane v izvršilnem postopku, je upnik prejel več, kot je znašala njegova terjatev, dolžnik pa ima pravico do njihovega vračila.

Če bi zapadle in neplačane zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico, ko bi torej po samem zakonu prenehale teči, jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti z OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek. OZ-A namreč izrecne prehodne določbe, ki bi povedala na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša, nima.

Pravna podlaga za tožbeni zahtevek tožnika je obračun dolga, ki ga je toženec podpisal, s katerim je priznal, da tožniku dolguje navedeni znesek, ki izvira po ugotovitvah sodišča iz posojilne pogodbe v letu 2004. Gre za novacijo in ta obračun dolga je toženčevo priznanje, koliko še dolguje tožniku in se je sodišče prve stopnje brez potrebe ukvarjalo s toženčevimi ugovori o oderuških obrestih in za kakšno obrestno mero sta se pravdni stranki dogovorili, ko pa gre v konkretnem primeru za ureditev razmerij iz posojilne pogodbe v letu 2004.

Tožnik zgolj z odredbo o izplačilu nižje plače ter s tem, da vse do prenehanja funkcije direktorja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahteval plačila razlike po individualni pogodbi o zaposlitvi, ni podal izjave o odpustu dolga s konkludentnimi dejanji. Zato obveznost tožene stranke do tožnika iz naslova razlike v plači, ni prenehala.

Naša procesna ureditev (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine) ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Ker v ZKP ni določb o nepremoženjski škodi zaradi neutemeljeno odvzete prostosti in odškodnini zanjo, se v sodni praksi o teh vprašanjih presoja po kriterijih 179. člena OZ. To pomeni, da prihajajo v poštev objektivno subjektivna merila, enako kot pri drugih oblikah nepremoženjske škode. Na odmero pravične odškodnine vplivajo dolžina trajanja pripora, teža in narava očitanega kaznivega dejanja, ugled, ki ga je oškodovanec užival, odnos okolja, objava podatkov priprte osebe v medijih in druge okoliščine, ki so vplivale na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa ne plačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. Obresti so namreč po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.

Sprememba OZ, ki je začela veljati 7.5.2007, je določilo ne ultra altera tantum glede zakonskih zamudnih obresti odpravila.

Dokazno breme, da sta se tožnik in toženec dogovorila za podaljšanje roka vrnitve posojila, je toženčevo. Toženec teh trditev ni dokazal, njegovi izpovedi sodišče utemeljeno ni verjelo, ampak bolj prepričljivi izpovedi tožnika, ki je podprta z listinami

Sodišče prve stopnje je pravilno omejilo tek zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnic, kot ti izhajajo iz izvršilnega naslova v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/4 z dne 2.3.2006, četudi je dolžnik v svojem ugovoru omejitev teka obresti v tem smislu uveljavljal le podrejeno, saj gre v danem primeru za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po tem, ko je sodišče prve stopnje tek zakonskih zamudnih obresti omejilo v skladu s pravilom »ne ultra alterum tantum« bi moralo presoditi še, ali obresti za obdobje, v katerem je ugotovilo, da so tekle, niso morda že zastarale.

Tožnik je v zvezi s premoženjsko škodo s tožbo zahteval določen znesek, ki je glede na dejstvo, da sta pravdni stranki soglašali z ocenitvijo vrednosti njegovega avtomobila po sistemu „totalke“ na dan škodnega dogodka, s tem postal čista terjatev, saj je bila premoženjska škoda ocenjena po razmerah na dan škodnega dogodka, torej po razmerah, ki so bile pravdnima strankama znane še pred vložitvijo tožbe. Ker sodišče prve stopnje prave višine tožnikove terjatve ni ugotavljalo na dan opravljenih delnih plačil, drugostopenjsko sodišče zgolj s pravilno izvedbo računske operacije vštevanja delnega plačila odškodnine za premoženjsko škodo (seveda v nominalnih in ne v valoriziranih zneskih), ni moglo opraviti.

Z izvršilnim naslovom je bilo do sedaj odločeno le o temelju, ne pa tudi o višini obresti, ki jo je potrebno izračunati na dan plačila, torej na dan razdelitvenega naroka. Pri tem sodišče uporabi veljavno materialno pravo. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je samo omejilo tek obresti, ni zagrešilo s pritožbo očitane kršitve določbe 201. člena ZIZ, ki določa, da upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo, to pravico pa ima tudi dolžnik, če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, saj je sodišče omejilo obresti z uporabo materialnega prava in ne na podlagi ugovora dolžnika. Določbo 200.a člena ZIZ je treba razumeti tako, da je poplačana upnikova terjatev, ki je višja od kupnine, vse do te višine. Smisel ureditve je, da upnik zaradi nakupa nepremičnine pod ugotovljeno vrednostjo ne obdrži poleg vrednosti nepremičnine nad doseženo kupnino še terjatve do dolžnika v tem obsegu.

V kolikor bi zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico, bi po samem zakonu prenehale teči in jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti z OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek.

Celotna označba tožnice tekom prvostopenjskega odločanja ni bila ustrezna, vendar je pri tem treba poudariti, da je bila sama firma tožnice - kot pravne osebe pravilna, tako da je bila mogoča identifikacija tožnice, zmotna je bila le navedba njenega sedeža. Z napačnim dodatkom o kraju njenega sedeža tako ni bila označena druga pravdna stranka, ampak je bil le zmotno naveden kraj, kjer družba opravlja svojo dejavnost. V skladu s 3c točko prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev se namreč tudi v primeru, če se voznik po prometni nezgodi izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče šteje, da je vozil pod vplivom alkohola. Glede na splošne pogoje, s katerimi je bil toženec seznanjen in so del zavarovalne pogodbe, tako obstaja domneva o njegovi alkoholiziranosti v času prometne nezgode, zaradi katere v skladu s prvim odstavkom 3. člena splošnih pogojev izgubi svoje pravice iz zavarovanja in mora preko uveljavljane regresne pravice zavarovalnice plačati sam nastalo škodo. V skladu s 1b točko drugega ods