VSL sodba III Cp 2932/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spadajo sredstva na hranilnih knjižicah pri Banki Celje d.d. številka xx v višini 9.260,61 EUR in številka yy v višini 623,67 EUR v skupno premoženje tožnice in pokojnega A. K. ter da je delež tožnice na teh sredstvih ½. Nadalje je ugotovilo, da je ½ navedenih sredstev tožničina last, tožencu pa je naložilo, da tožnici plača znesek 4.590,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2004 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženec pa je dolžan tožnici povrniti tudi njene pravdne stroške v višini 1.714,21 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je v zadevi sodilo stvarno nepristojno sodišče, saj se ugotovitveni del zahtevka nanaša na denarni znesek v višini 9.260,61 EUR, kar presega premoženjskopravni zahtevek, za katerega so pristojna okrajna sodišča. Tudi izrek izpodbijane sodbe je nejasen in nerazumljiv. Sodišče je z odločitvijo o zadevi seglo nazaj v leto 1962, ko pokojni spornih prihrankov sploh še ni imel, odločitev pa je sicer sprejelo na podlagi zakonske domneve, ki ni več prilagojena sedanjemu načinu življenja. Sodišče v razlogih navaja, da ni relevantno, ali je tožnica za prihranke vedela ali ne, kar pa je ključnega pomena, saj dokazuje, da med tožnico in pokojnim ni več obstajala ekonomska in življenjska skupnost. Po drugi strani pa dejstvo, da je imela tožnica kar tretjino nižje dohodke kot pokojni, terja drugačen zaključek tudi glede deležev na skupnem premoženju. Zakonca poleg tega nista imela skupnih otrok, gospodinjskih del pa je bil pokojni enako vešč kot tožnica. Iz vpogleda v hranilno knjižico je razvidno, da je tožnica v letih 2001 in 2002 dvigovala visoke zneske, ki gotovo niso bili porabljeni za tekoče potrebe družine. Tožnica tudi sicer ni prispevala k tekočim potrebam družine več od zapustnika. Nasprotuje tudi obrestnemu delu izreka, saj toženec ne more priti v zamudo pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne zadevo v obravnavo sodišču prve stopnje s stroškovno posledico.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 30. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) so okrajna sodišča, v pravdnih postopkih začetih do 1.1.2010, pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 8.345,85 EUR (prej 2.000.000,00 SIT). Pri ugotovitvenih tožbah je sporni predmet pravica ali pravno razmerje, ki naj se ugotovi. Gre torej za oceno interesa, ki ga ima tožeča stranka za takšno ugotovitev (J. Zobec: ZPP s komentarjem, GV založba, 1. knjiga, str. 216). Tožeča stranka je vrednost spornega predmeta označila v višini 4.942,14 EUR, kar je pravilno upoštevajoč tudi ugotovitveni del zahtevka, saj je zanjo sporen le polovični delež skupnega premoženja, označenega z vrednostjo 9.884,28 EUR. Po drugi strani pa gre dodati, da ima tudi tožena stranka pravico do ugovora na določitev vrednosti spornega predmeta (na podlagi 22. člena Ustave RS je strankama zagotovljeno enako varstvo njunih pravic v postopkih pred sodiščem), vendar velja zanjo enaka prekluzija kot za sodišče (tretji odstavek 44. člena ZPP). Toženec, ki ugovarja v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta, mora torej to storiti do začetka obravnavanja glavne stvari, in to na nedvoumen način (ibid., str. 233-234). V predmetni zadevi se toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izjavil o vrednosti spornega predmeta, zato tudi iz tega razloga ni mogoče pritrditi pritožbi, da je v zadevi sodilo stvarno nepristojno sodišče.

Postavljeni tožbeni zahtevek ima dve pravni podlagi. Po eni strani gre za ugotovitveni zahtevek glede obsega zapuščine pokojnega A. K., pri čemer tožnica izloča polovični delež na račun skupnega premoženja, ustvarjenega tekom zakonske zveze z zapustnikom. S trenutkom zapustnikove smrti se uvede dedovanje, kar pomeni, da dedič postane subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik v trenutku smrti (132. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju: ZD). Dedič pridobi tako lastninsko pravico na stvareh zapuščine ter druge stvarne in obligacijske pravice, ki so pripadale zapustniku (K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Uradni list 2009, str. 205). V trenutku smrti sta torej trčili pravica dedičev na zapuščini in lastninska pravica tožeče stranke iz naslova skupnega premoženja z zapustnikom, kot originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR, prim. II Ips 696/2007, II Ips 358/2007). Skupno premoženje se namreč razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi (58. člen ZZZDR), smrt pa je ena izmed oblik prenehanja zakonske zveze (63. člen ZZDR). Ker so predmet zapuščine samo stvari in pravice, ki pripadajo zapustniku ob njegovi smrti (2. člen ZD), lahko tožeča stranka uveljavlja stvarnopravni zahtevek, da del premoženja, sicer pisanega na njegovo ime, ne pripada zapustniku, temveč je njena last. Drugi del zahtevka (tretja alineja 1. točke izreka izpodbijane sodbe) pa je dajatveni, pri čemer ima sicer podlago v ugotovitvi, da je vtoževano premoženje last tožnice, hkrati pa temelji na dejstvu, da je toženec s tem premoženjem neupravičeno razpolagal, zato ga je dolžan vrniti (190. in 193. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Med strankama namreč ni sporno, da je toženec po smrti zapustnika dvignil denarna sredstva v skupni vrednosti 9.180,39 EUR. V tem delu ne gre za stvarnopravni zahtevek (vrnitveni zahtevek po 92. členu Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ), saj ne gre za vrnitev individualno določene stvari (A. Berden: SPZ s komentarjem, GV založba 2004, str. 476), pač pa gre za prehod tožničinega premoženja na toženca brez pravnega temelja. Toženec je denar, ki je pripadal tožnici, vzel sam, za takšno razpolaganje pa ni imel podlage ne v pogodbi med njima ne v zakonu. (prim. II Ips 229/96). Glede na vse navedeno je tožbeni zahtevek oblikovan povsem pravilno in tako terja ugotovitev skupnega premoženja ter tožničinega deleža na njem, nadalje lastništva na ugotovljenem deležu (v posledici delitve skupnega premoženja po 59. členom ZZZDR v zvezi s petim odstavkom 72. in 70. členom SPZ) in posledično vrnitve neupravičeno dvignjenega denarnega zneska.

V postopku pred sodiščem prve stopnje se je toženec branil z ugovori, da je tožnica dohodke v začetku zveze namenjala preživljanju matere, da je bil zapustnik dobro finančno stoječ in je zaslužil dovolj, da je privarčeval za gradnjo hiše in da je kasneje varčeval na bančnih računih. Ob takšnih ugovorih, ki se ne spuščajo v obstoj življenjske oziroma ekonomske skupnosti pokojnega in tožnice, ter deležev na skupnem premoženju, je sodišče pravilno zaključilo, da sta bila tožnica in pokojni K. v čustveni skupnosti od leta 1962, v izvenzakonski skupnosti od 1.1.1977 (takšna zveza je bila namreč pravno priznana šele od uveljavitve ZZZDR), ter v zakonski zvezi od 30.12.1978 do smrti A. K. leta 2003. Glede na to, da sta se zakonca v letu 1978 oziroma 1979 preselila v novo zgrajeno hišo, gre slediti tudi zaključku sodišča, da sporni prihranki izvirajo iz obdobja po sklenitvi zakonske zveze (torej ne gre za premoženje, ki ga je imel zakonec ob sklenitvi zakonske zveze po prvem odstavku 51. člena ZZZDR). Zato se je sodišče pravilno oprlo na drugi odstavek 51. člena ZZZDR, po katerem je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Nobena izmed pravdnih strank ni trdila, da bi bilo premoženje na varčevalnih računih pridobljeno kakorkoli drugače kot z delom, prav nasprotno, v svojih trditvah govorita le o plačah oziroma pokojninah. Zato je vtoževano premoženje moč obravnavati le kot skupno premoženje zakoncev, kar bi veljalo tudi, če tožnica za prihranke sploh ne bi vedela (prim. II Ips 674/95). V razlogih sodbe glede deležev pa sodišče ugotavlja, da so bili dohodki tožnice v začetku zveze (od leta 1971 do 1984) nekoliko višji, nato pa je toženec prejemal višje dohodke, za tretjino pa je bila višja tudi njegova pokojnina. Vendar pa je skladno z drugim odstavkom 59. člena ZZZDR upoštevalo tudi dejstvo, da tožnica v celoti skrbela za skupno gospodinjstvo, saj je kuhala, prala in pospravljala za oba, zato je materialnopravno utemeljen zaključek, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Domnevo o enakih deležih po prvem odstavku 59. člena ZZZDR je namreč mogoče ovreči le v primerih očitnih nesorazmerij pri denarnih vložkih ali pri delu (prim. II Ips 418/2002, II Ips 404/92).

Tožena stranka šele v pritožbi podaja navedbe v zvezi s prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti tožnice in zapustnika pred njegovo smrtjo, v zvezi s prispevki zapustnika k skupnemu gospodinjstvu, kot tudi dvig denarnih zneskov s strani tožnice v letih 2001 in 2002, kar pa je po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno in zato za odločitev v predmetni zadevi neupoštevno, saj ne pojasni, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti prej.

Pri odločitvi tudi o teku zamudnih obresti se je sodišče oprlo na določbo 299. člena v zvezi s 378. členom OZ, ki velja za pogodbene obveznosti, ne glede na to, da je predhodno ugotovilo, da je toženec razpolagal z denarnimi sredstvi, ki ne sodijo v zapuščino. Ker je podlaga dajatvenega zahtevka 190. člen OZ (kar je pritožbeno sodišče obrazložilo že zgoraj), pravilna uporaba materialnega prava narekuje uporabo 193. člena OZ, vendar pa je odločitev sicer pravilna. Glede na nesporno dejstvo, da je toženec 27.1.2003 dvignil znesek 2.921,05 EUR (700.000,00 SIT) in nato v naslednjih dneh še znesek 6.259,34 EUR (1.500.000,00 SIT) ter upoštevajoč, da je polovica navedenega zneska tožničina last, ima ta pravico terjati tudi plačilo zamudnih obresti, saj je toženec z njenim premoženjem neupravičeno razpolagal vse od dviga denarja dalje. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je to treba vrniti s plodovi in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Tožnica sicer meni, da bi ji te šle že od smrti zapustnika, vendar pa bi morala v tem primeru dokazati tudi, da toženec ni bil pošten. Teh trditev ni podala, zato je odločitev, da ji gredo šele od vložitve tožbe, skladna s 193. členom OZ. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ne more odločiti v škodo pritožnika (359. člen ZPP), vendar pa mu hkrati tudi ne more pritrditi v stališču, da bi prišel v zamudo šele s pravnomočnostjo sodne odločbe.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 353. člena ZPP.