30. člen ZPP

Čeprav se spor nanaša na delovno razmerje, je ključno, da toženka ni tožničin delodajalec. Zato ne gre za delovni spor, ampak za spor o premoženjskopravnem zahtevku v smislu 30. člena ZPP.

Glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZPP okrajno sodišče za zvišan tožbeni zahtevek ni pristojno. Zato je v takem primeru treba postopati po določbi tretjega odstavka 185. člena ZPP, ki določa, da če sodišče za spremenjeno tožbo ni stvarno pristojno, pošlje zadevo, potem ko je toženec privolil v spremembo (oziroma, ko je sodišče spremembo dovolilo ali ocenilo, da gre za privilegirano spremembo tožbe), pristojnemu sodišču. V takem primeru ni mogoče uporabiti določbe 19. člena ZPP, ki se tiče vprašanja ustalitve pristojnosti z v tožbi postavljenim zahtevkom, saj je bila tožba med postopkom spremenjena, tožbeni zahtevek je bil zvišan.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 4. 2. 2008 v razmerju do denarnega zahtevka za plačilo 16.265,28 EUR predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Je torej prejudicialnega pomena. Zahtevka je mogoče obravnavati le skupaj, ne glede na isto(vrstno) oziroma različno dejansko ali pravno podlago. Odločitev sodišča prve stopnje, da iz svoje pristojnosti izvzame le odločanje o denarnem zahtevku, medtem ko kljub temu odloča o zatrjevani ničnosti kreditne pogodbe, iz katere denarni zahtevek izvira, je zmotna.

Pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso izpolnjeni.

Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki gospodarski družbi, ima pritožba prav, da gre za gospodarski spor. Zato je, ne glede na vrednost spornega predmeta, za sojenje pristojno okrožno sodišče.

Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki gospodarski družbi, ima pritožba prav, da gre za gospodarski spor. Zato je, ne glede na vrednost spornega predmeta, za sojenje pristojno okrožno sodišče.

Zadevna odločba, s katero je oče toženk oproščen plačila stroškov institucionalnega varstva v določeni višini in s katero je ugotovljena višina prispevka toženk, ni upravno izvršilni naslov, na podlagi katerega bi tožnik od toženk lahko terjal plačilo. Če bi bila, bi bila pričujoča tožba odveč in zato nedopustna. Predmet odločbe CSD je odločitev o zahtevi upravičenca (očeta toženk, ki ga je tožnik sprejel v oskrbo) do delne oprostitve plačila socialnovarstvene storitve, oziroma, gledano z druge strani, zahteve, naj se del oskrbnine plača iz javnih sredstev. Ker je višina oprostitve oziroma prispevka iz javnih sredstev odvisna od premoženjskega položaja oskrbovane osebe in drugih oseb, ki so zavezane prispevati k preživljanju te osebe, je v odločbi CSD ugotovljeno tudi, kolikšen je prispevek drugih zavezancev (v našem primeru toženk). Toda odločba CSD toženkama ne nalaga, da morata tožniku kot izvajalcu institucionalnega varstva plačati določen znesek in ni izvršilni naslov, na podlagi katere bi lahko zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, terjal plačilo od oseb, ki jih je CSD upošteval pri odločanju o višini prispevka iz javnih sredstev. Odločba CSD sama zase namreč ne vzpost

V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Odločilne so torej tiste dejanske okoliščine spora, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi (kompetenčno dejansko stanje). Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine za škodo zaradi nezgode, pri čemer ne zatrjuje, da je (bil) v delovnem razmerju s toženko. Glede na navedeno za odločanje o zadevi ni pristojno delovno sodišče, saj ne gre za individualni delovni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem iz b) točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, niti ne gre za delovni spor iz katere druge točke citirane določbe. Neupoštevna je pritožbena navedba, da tožnik zvišuje zahtevano odškodnino na 22.000,00 EUR. Institut spremembe tožbe, v okvir katerega spada tudi zvišanje tožbenega zahtevka, je dopustno uveljavljati le v prvostopenjskem postopku oziroma do konca glavne obravnave, ne pa v pritožbi (184. člen ZPP).

Krajevna pristojnost v izvršbi je izključna pristojnost. Če upnik predlaga več sredstev ali več predmetov izvršbe, je po drugem odstavku 35. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V tem primeru je to izvršba na dolžnikove premičnine. V skladu s 77. in 78. členom ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari, če upnik ne navede kje so stvari, pa sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče.

Tožnica v obravnavani zadevi zahteva vrnitev zneska 4.080,000 EUR, ki predstavlja povrnitev str0škov preživljanja skupne hčerke, ker toženec ni plačeval preživnine. Gre za zahtevek na podlagi 199. člena DZ, ki je po svoji pravni naravi verzijski zahtevek in gre zato za premoženjskopravni spor. Stvarna pristojnost v premoženjskopravnih sporih pa se določi po vrednosti spornega predmeta (30. in 32. člen ZPP).

Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic. Glede na takšno opredelitev odvetništva pa odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo in gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor.

Za odločitev o stvarni pristojnosti sodišča na podlagi tožbenih navedb ni potrebno kakšno neposredno ocenjevanje dokazov.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da imata postavljena nedenarni in denarni zahtevek različno pravno in dejansko podlago, je pravilna. Tožnik s prvim (stvarnopravnim) zahtevkom uveljavlja zaščito pred (bodočim) protipravnim vznemirjanjem lastninske pravice, z drugim (odškodninskim) zahtevkom pa uveljavlja povrnitev škode, ki naj bi bila posledica posegov v tožnikovi nepremičnini. Tudi pravno relevantna dejstva, ki jih tožnik navaja v zvezi z enim oziroma drugim zahtevkom, so (vsaj deloma) različna. Navedeno pomeni, da stvarne pristojnosti ni mogoče določiti po seštevku njunih vrednosti (v smislu prvega odstavka 41. člena ZPP). Pristojnost se določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Če sodišče splošne pristojnosti, ki mu je bila zadeva "odstopljena" po razveljavitvi sklepa o izvršbi kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, meni, da je za odločanje o zahtevku pristojno sodišče splošne pristojnosti druge vrste, se mora s sklepom izreči za nepristojno in zadevo odstopiti temu sodišču. Ustreznemu sodišču bo zadeva v odločanje o sporu o pristojnosti lahko predložena šele tedaj, če bi tudi sodišče, ki mu bo zadeva odstopljena v sojenje, odklonilo svojo pristojnost z utemeljitvijo, da bi moralo o zahtevku odločati sodišče, ki se je izreklo za nepristojno.

Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločitev o dovolitvi spremembe tožbe združilo s sklepom o svoji stvarni nepristojnosti, bi izpodbijani sklep, če bi postal pravnomočen, pomenil konec postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožba, ki je pridružena pritožbi zoper odločitev o stvarni nepristojnosti, je zato dopustna.

Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja med bivšima zakoncema in tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o neodplačnem prenosu poslovnega deleža zasledujeta isti cilj, izigrati upnike in zato predstavljata celoto. Ker vsi tožbeni zahtevki temeljijo na enaki pravni in dejanski podlagi, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določila 41. člena ZPP in določiti pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

Tožnika sta za zahtevek na izpraznitev in izročitev premičnine navedla očitno previsoko vrednost spora, saj zahtevata vrnitev oziroma izročitev stanovanja v posest, ki ga toženec uporablja brez pravnega temelja in ne gre za spor o lastninski pravici. Pravilno se je skladno s sodno prakso sodišče prve stopnje oprlo tudi na to, da je interes tožnikov za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo toženec uporablja brez pravne podlage, mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku, bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij, in se pri tem sklicevalo na 22. člen ZST-1 in 42. člen ZPP, ki določa, da se, če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina oziroma zakupnina.

Tožeča stranka v vloženi tožbi zoper toženo stranko uveljavlja več tožbenih zahtevkov, in sicer na plačilo odškodnine, mesečne rente ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od že izplačane odškodnine, ki naj bi ji pripadala iz naslova delodajalčeve odgovornosti za njeno nesrečo na delovnem mestu. Delodajalec je imel v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje odgovornosti pri toženi stranki (zahtevki po točko 1, 2 in 3). S tožbenim zahtevkom pod točko 4 pa od tožene stranke uveljavlja plačilo 8.735,65 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2023 dalje do plačila na podlagi sklenjene police za kolektivno nezgodno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zahtevki iz točke 1 do 3 tožbenega predloga ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, kot zahtevek pod točko 4 tožbenega predloga. Ker vrednost spornega predmeta slednjega ne presega 20.000,00 EUR, zanj ni stvarno pristojno. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Čeprav vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega dogodka, pa ima zahtevek pod točko 4 različno pravno podlago, kar posledično pomeni (vsaj delno) obravnavo različnih dejstev, ki so pravno pomembna za odločite

Tožeča stranka je skupnost etažnih lastnikov in kot takšna ne sodi med nobenega izmed (gospodarskih) subjektov, navedenih v 481. členu ZPP, zaradi česar niso izpolnjene predpostavke za obstoj gospodarskega spora po subjektivnem kriteriju.

Četudi se spor nanaša na odškodninsko terjatev, ki je v zvezi z delovnim razmerjem, je za presojo pristojnosti ključno, da med tožnikom in prvim tožencem ni šlo za razmerje delavec - delodajalec. Zato tudi ne gre za (odškodninski) delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ampak za spor o premoženjskopravnem zahtevku v smislu 30. člena ZPP.