63. člen ZZZDR-UPB1

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Toženec je ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine upošteval razpoložljive podatke. Naknadno je bil obveščen, da je pokojni zavarovanec pred smrtjo vložil tožbo na razvezo zakonske zveze. Po njegovi smrti sta postopek nadaljevala njegova dediča, sodišče pa je razsodilo, da je bila tožba na razvezo zakonske zveze utemeljena. Ko upravni organ sam ugotovi podatek, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev ob izdaji odločbe o priznanju pravice, lahko o tej pravici ponovno odloči, kar mu omogoča določba 183. člena ZPIZ-2.

Podjem lekarne je nastal in se razvijal v času zakonske zveze toženca in S. S., z delom vsaj enega od zakoncev, zato vložek posebnega premoženja lahko vpliva le na velikost deleža zakoncev na skupnem premoženju, ne ohranja pa položaja posebnega premoženja in tudi ne vpliva na višji delež na posameznem premoženju. Ker je terjatev tožnice nastala v času formalnega obstoja zakonske zveze, je dokazno breme, da je zakonska skupnost dejansko prenehala, v celoti na tožencu. Gre za izjemo od ureditve režima zakonske zveze, kot jo opredeljuje ZZZDR, ki jo je treba obravnavati restriktivno. Toženec svoji odgovornosti za vtoževano obveznost nasprotuje tudi iz razloga, ker naj bi terjatev tožnice prenehala zaradi zakonskih učinkov začetka stečajnega postopka. Po določilu 261. člena ZFPPIPP veljata namreč terjatev upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika za pobotani, če ne gre za terjatvi nastali po začetku stečajnega postopka. V takšnem primeru stečajni upnik terjatve ni dolžan prijaviti v stečajnem postopku. V obravnavani zadevi iz predloženih listin izhaja, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev, ki ji steč

V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost podedovanega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin. Ker v zadevi ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev o tem, da zavrne predlagateljev predlog za določitev stikov med njim in njegovima hčerama oprlo na izraženo voljo N. in M. glede stikov z očetom, ki sta jo podali na CSD in na sodišču na neformalnem razgovoru. Ocenilo je, da sta dekleti dovolj stari in sposobni razumeti izraženo voljo ter posledice in je v njuno korist, da nimata stikov z očetom. Pritožbeno sodišče odločitev in vse argumente prvostopenjskega sodišča sprejema.

V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost podedovanega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, in ki je bil, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe, podlaga za odločitev v konkretnem primeru.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da zakonska zveza ni obstajala ''zgolj na papirju'', temveč je ta funkcionirala kot taka, saj sta zakonca dejansko skupaj bivala, toženka pa mu je kuhala, prala in likala. Sporne nepremičnine so bile torej pridobljene z delom v času trajanja zakonske skupnosti in zato predstavljajo skupno premoženje. Toženka je ugovarjala le, da je nepremičnina njena izključna last, ni pa ugovarjala višjega deleža od polovice, zato sodišče ni imelo podlage, da bi ji prisodilo več kot polovični delež.

Ker so predmet zapuščine samo stvari in pravice, ki pripadajo zapustniku ob njegovi smrti, lahko tožeča stranka uveljavlja stvarnopravni zahtevek, da del premoženja, sicer pisanega na njegovo ime, ne pripada zapustniku, temveč je njena last. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je to treba vrniti s plodovi in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pri ugotovitvenih tožbah je sporni predmet pravica ali pravno razmerje, ki naj se ugotovi. Gre torej za oceno interesa, ki ga ima tožeča stranka za takšno ugotovitev. Toženec, ki ugovarja v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta, mora to storiti do začetka obravnavanja glavne stvari, in to na nedvoumen način.

Do ustavitve postopka zaradi odstopa enega od zakoncev od vloženega predloga za sporazumno razvezo zakonske zveze lahko sicer pride brez privolitve drugega zakonca, vendar v situaciji, ko zakonska zveza še vedno obstoji. V primeru pa ko je zakonska zveza po določbi 63. člena ZZZDR zaradi smrti enega od predlagateljev prenehala, umik predloga, ki ga je podala predlagateljica B. B., torej pravno ni upošteven, ker zakonske zveze z A. F. od trenutka njegove smrti dalje ni več. Določba drugega odstavka 418. člena ZPP pa daje dedinji umrlega zakonca pravico, da v šestih mesecih sproži postopek z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da je bil sporazumni predlog za razvezo zakonske zveze utemeljen. V tem obsegu se zato ni bilo treba ukvarjati z določbami 205. in 208. člena ZPP, ki se nanašajo na prekinitev postopka zaradi smrti stranke.