UPRS sodba U 739/2006

Tožba se zavrne.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom v zadevi I Up 151/2006 z dne 15. 3. 2006 sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo, ker je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da je tožba prepozna in je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču z napotkom, da mora o tožbi odločiti in merito.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 28. člena Statuta Univerze na Primorskem (Statut, Uradni list RS, št. 73/2003, 100/2003) zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep tožene stranke št. ... z dne ..., s katerim je rektorica Univerze na podlagi Zakona o zavodih (ZZ) in 2. odstavka 85. člena Statuta odločila, da se z dnem 1. 7. 2004 imenuje za v.d. direktorja Primorskega inštituta za naravoslovne in tehnične vede A Univerze (v nadaljevanju: UP PINT) MM za čas do imenovanja direktorja oziroma najdlje za 1 leto. V obrazložitvi prvostopenjskega sklepa je navedeno, da je tožnici prenehal mandat direktorice UP PINT z dnem 30. 6. 2004, do izteka njenega mandata pa izdajatelj prvostopenjskega akta ni prejel veljavnega sklepa znanstvenega sveta o predlogu za imenovanje direktorja raziskovalnega zavoda po 4. alineji 88. člena Statuta. Zato je tožena stranka na podlagi 85. člena Statuta imenovala MM za v.d. direktorja za čas do imenovanja oziroma najdlje 1 leto.

V pritožbi zoper prvostopenjski sklep je (pri)tožnica navedla, da jo je znanstveni svet UP PINT na podlagi Pravil UP PINT na seji dne 22. 6. 2004 soglasno imenoval za v.d. direktorice inštituta za obdobje treh mesecev. Statut dopušča članicam, da same s svojimi pravili urejajo delovanje članice v primerih, ko le-tega ne določa Statut. Ker v Statutu ni določeno, kako ravnati v primeru, ko znanstveni svet članice ni mogel v predpisanem roku in na predpisan način izoblikovati predloga za imenovanje po 4. alineji 88. člena Statuta, je UP PINT v svoja pravila vnesel še določbo o imenovanju v.d. direktorja. UP PINT je torej ravnal zakonito, tožena stranka pa ni imela podlage za izpodbijano določitev v Statutu.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja najprej, da je tožnici s potekom mandata prenehalo tudi delovno razmerje na UP PINT. V nadaljevanju pa pravi, da je Univerza prejela sklep znanstvenega sveta UP PINT z dne 22. 6. 2004 o imenovanju tožnice za v.d. direktorice za obdobje 3 mesecev, vendar je tožena stranka z dopisom št. ...., vročenim UP PINT dne 1. 7. 2004, ugotovila, da omenjeni sklep znanstvenega sveta ni veljaven, ker temelji na določbah Pravil UP PINT, ki so v neskladju z določili Statuta UP kot hierarhično nadrejenega akta. Ker rektorica do izteka mandata tožnice ni prejela veljavnega sklepa znanstvenega sveta o predlogu za imenovanje direktorja po 85. členu Statuta, je izdala izpodbijani sklep.

Tožeča stranka izpodbija sklep tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi tožnica navaja pravno podlago za imenovanje direktorja omenjene institucije in sicer so to ZZ, Statut ter Pravila UP PINT. Utemeljuje nezakonitost izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. V ZZ sta relevantna 32. člen in 37. člen, ki se smiselno uporabljata tudi, če dosedanjemu direktorju preneha mandat preden se izvede javni razpis in predlaga kandidata za direktorja rektorju. UP PINT je zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, z ustanovitvijo Univerze na Primorskem pa je UP PINT postal član UP. Tožeča stranka se sklicuje na določila 81. člena, 83. člena in 2. odstavka 85. člena Statuta. Znanstveni svet UP PINT je na konstitutivni seji dne 22. 6. 2004 sprejel sklep o javnem razpisu za direktorja UP PINT in da se predlaga tožnico za v.d. direktorja za dobo 3 mesecev. Tožeča stranka pravi, da določilo 2. odstavka 21. člena Pravil UP PINT res ni v skladu s Statutom in zakonom, ker s pravili članica univerze ne more prenesti pristojnosti imenovati v.d. direktorja z rektorice na znanstveni svet članice, ker niti ZZ niti Zakon o razvojni in znanstveni dejavnosti niti Statut ne dajejo te pravne podlage. Vendar pa je znanstveni svet UP PINT dal rektorici predlog za imenovanje v soglasje tako, kot to določa Statut in Pravila UP PINT. Statut in Pravila UP PINT je treba za primer, ko članica ne določi kandidata pravočasno, uporabiti smiselno enako kot to določa ZZ za imenovanje vršilca dolžnosti. Rektorica torej ni imela razloga, da ni upoštevala predloga sklepa članice, ker Statut nima določil o imenovanju v.d. direktorja članice. Rektorica bi morala uporabiti določilo 2. odstavka 83. člena Statuta. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, ker ni bil izdan v skladu z zakonom.

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pojasnjuje, da se tožeča stranka napačno sklicuje na 32. in 37. člen ZZ, ker je v konkretnem primeru treba uporabiti specialni zakon in sicer določilo 4. odstavka 24. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis). Tožena stranka prereka legalnost znanstvenega sveta UP PINT, katerega delovanje je natančno spremljala in v poročilu posebne komisije ugotovila številne nepravilnosti pri njegovem delovanju. Tožena stranka meni, da je bil sklic znanstvnega sveta UP PINT z dne 22. 6. 2004 prirejen, člani pa sklicani le z namenom sprejetja vnaprej določenih sklepov. Nezakonita je bila tudi sestava znanstvenega sveta, ker 4 od 9 članov niso bili zaposleni na UP PINT in niso bili registrirani s šifro raziskovalca. V zvezi s tem citira določilo 3. odstavka 86. člena Statuta. Rok za začetek postopka za imenovanje direktorja je določen v 1. odstavku 85. člena Statuta in znaša 6 mesecev pred iztekom mandata. Mandat in delovno razmerje tožnice pa sta trajala do dne 30. 6. 2004. Postopek bi se torej moral začeti dne 1. 1. 2004, ne pa šele 22. 6. 2004. Takšno ravnanje znanstvenega sveta pomeni kršitev Statuta, saj bi se že 15 dnevi rok za prijavo kandidatov iztekel po izteku mandata tožeče stranke. Ker znanstveni svet ni izpeljal zakonitega postopka, je bila rektorica na podlagi 2. odstavka 85. člena Statuta obvezana imenovati direktorja izmed raziskovalcev članice. Namen določbe 2. odstavka 85. člena Statuta je v zagotovitvi nemotenega poslovanja raziskovalnega zavoda članice univerze in predstavlja začasno rešitev, pri kateri rektor ne more biti vezan na predlog organa, ki ni izpolnil svojih obveznosti. Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V izhodišču te presoje sodišče izhaja iz ustavne določbe, po kateri so državne univerze avtonomne (1. odstavek 58. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), po določilu 2. odstavka tega člena pa način njihovega financiranja ureja zakon. O tem, kaj za presojo zakonitosti akta državne univerze pomeni, da je z Ustavo zagotovljena avtonomija državne univerze, je sodišče že sprejelo pravno stališče na primer v zadevah U 610/2001 z dne 28. 5. 2003, U 1231/2001 z dne 4. 6. 2003 in U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003. To pravno stališče glede avtonomije državne univerze sodišče povzema tudi v tem upravnem sporu: Iz jezikovne, logične in sistematične razlage določila 58. člena Ustave RS izhaja splošna pravna interpretacija, da je državna univerza avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje državne univerze pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon. Vendar pa zakonodajalec v Zakonu o visokem šolstvu (ZVis, Uradni list RS, št. 67/93, 39/95 - odločba US, 18/98 - odločba US, 35/98 - odločba US, 99/99, 64/2001) ni uredil samo načina financiranja visokošolske dejavnosti, ampak je uredil tudi statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti in je opredelil tudi javno službo v visokem šolstvu (1. člen ZVis).

Za obravnavani spor je pomembno, da je zakonodajalec v okviru navedenih področij opredelil, da univerza, ki jo ustanovi Republika Slovenija, deluje po načelih avtonomije. Po določilu 2. odstavka 6. člena ZVis to načelo avtonomije državni univerzi zagotavlja predvsem 10 elementov, ki so našteti v 2. odstavku 6. člena ZVis, in med njimi so za konkreten spor v širšem smislu relevantni svoboda raziskovanja (1. alineja) in izdelava in sprejem znanstveno-raziskovalnih programov (6. alineja), v ožjem smislu in neposredno pa so za obravnavani spor relevantni naslednji trije elementi avtonomije univerze: volitve, imenovanja in odpoklic organov v skladu s statuti in drugimi akti (7. alineja), izbira znanstvenih delavcev za zasedbo delovnih mest (5. alineja) in samostojno urejanje notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom (2. alineja). Po določilu 3. odstavka 20. člena ZVis je direktor članice univerze organ zavoda. Skladno z navedenimi elementi avtonomije državnih univerz je zakonodajalec rektorju v 8. alineji 1. odstavka 23. člena ZVis podelil zakonsko pooblastilo, da opravlja druge naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze. Konkretno pa je zakonodajalec v določilu 4. odstavka 24. člena ZVis določil, da direktorja članice univerze imenuje rektor na predlog senata oziroma strokovnega sveta članice univerze. Glede sodnega varstva pravic posameznikov v postopku imenovanja direktorja raziskovalnega inštituta (zavoda) specialna predpisa ZVis in Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti (ZRRD, Uradni list RS, št. 96/2002) nimata določb o sodni pristojnosti v tovrstnih sporih, zato pride v poštev ZZ (Uradni list RS, št. 12/91, 36/2000), ki je splošen predpis za urejanje statusnih vprašanj zavodov na področju znanosti (1. in 2. odstavek ZZ), kolikor status direktorja zavoda, postopek njegovega imenovanja in pristojnosti sveta zavoda niso drugače urejene v specialnih predpisih. Kajti, določilo specialnega predpisa iz 33. člena ZRRD pravi, da znanstveni svet odloča o strokovnih vprašanjih v okviru pooblastil, določenih v statutu ali drugih splošnih aktih javnega zavoda in opravlja druge naloge, določene z ustanovitvenim aktom, statutom ali drugimi splošnimi akti zavoda. Pogoji za imenovanje direktorja javnega raziskovalnega zavoda so določeni v določilu 34. člena ZRRD. Za obravnavani upravni spor je ZZ relevanten v toliko, kolikor določilo 2. odstavka 36. člena ZZ določa pristojnost sodišča za upravne spore v primerih, ko direktorja imenuje organ republike. Ker direktorja predmetnega inštituta imenuje rektor UP, katere ustanoviteljica je Republika Slovenija (3. odstavek 1. člena UP) in ob upoštevanju dejstva, da je tudi Vrhovno sodišče v sklepu z dne 15. 3. 2006 Upravnemu sodišču naložilo naj odloči o tožbi in merito, sodišče pristojnost za odločanje v tej zadevi opira na določilo 2. odstavka 36. člena ZZ. ZRRD pa je za obravnavani upravni spor relevanten v delu, v katerem prenaša ureditev določenih pristojnosti na statut in notranje predpise raziskovalnega zavoda (3. odstavek 33. člena ZRRD). Postopek in materialno-pravna določila o imenovanju direktorja predmetnega raziskovalnega inštituta, ki je član univerze, so torej urejeni v ZZ, ZVis, ZRRD, Statutu UP in Pravilih UP PINT, ki zaokrožajo ustavni princip avtonomije državne univerze, zato sodišče ni štelo, da je v tovrstnih zadevah možno uporabiti Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/2002, 23/2005), kljub temu, da je javni uslužbenec posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju (1. odstavek 1. člena Zakona o javnih uslužbencih); javni sektor po tem zakonu pa sestavljajo tudi osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna (3. alineja 2. odstavka 1. člena ZJU, 1. in 2. odstavek 203. člena ZJU). To pomeni, da je treba v razmerju med ZZ, ZVis, ZRRD, Statutom UP in Pravili UP PINT na eni strani in ZJU na drugi strani zaradi potrebe po ustavi (določilu 58. člena) skladne interpretacije načela avtonomije državne univerze in zaradi 22. člena ZJU, ki ne zajema tudi zaposlenih na državni univerzi, glede imenovanja direktorja članice univerze uporabiti določila iz vseh naštetih predpisov, ne pa tudi ZJU.

Vendar pa je glede na dosedanjo upravno-sodno prakso v zadevah, ko je bila tožena državna univerza (U 610/2001 z dne 28. 5. 2003, U 1231/2001 z dne 4. 6. 2003 in U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003), treba upoštevati, da mora državna univerza v takih postopkih smiselno upoštevati procesna določila iz Zakona o splošnem upravnem postopku (uporaba zakona v drugih javnopravnih zadevah - 4. člen ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000). Tako kot v navedenih zadevah, kjer je šlo sicer za upravne spore v postopkih izvolitev v nazive, je tudi v obravnavanem upravnem sporu relevantno določilo 3. odstavka 49. člena Ustave, po katerem mora biti vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Ta ustavna določba ima širši pomen po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, kjer velja temeljna svoboščina o prostem pretoku oseb in prepoved diskriminacije (Prečiščeno besedilo Pogodbe o evropski skupnosti, člen 39, Uradni list RS št. 7/2004). Instrument za procesno varstvo te ustavne pravice in temeljne svoboščine znotraj prava Evropske unije v postopkih pred univerzo pa je smiselna uporaba procesnih določil ZUP poleg procesnih določil iz ZVis in notranjih pravnih aktov državne univerze, kjer je po pravni hierarhiji najvišji akt statut. To pomeni, da je sodišče zakonitost izpodbijanega akta presojalo z vidika procesnih in materialnih določb ZZ, ZVis, Statuta UP, Pravil UP PINT, ob smiselni uporabi določil ZUP.

Iz določila 4. odstavka 24. člena ZVis izhaja, da je rektor pri imenovanju direktorja članice univerze vezan na predlog strokovnega sveta oziroma znanstvenega sveta članice univerze in da glede imenovanja direktorja inštituta rektor nima avtonomije v razmerju do predloga znanstvenega sveta inštituta, ki je najvišji strokovni organ članice (1. odstavek 86. člena Statuta) in ima v 3. alineji 1. odstavka 88. člena Statuta izrecno pristojnost, da rektorju predlaga v imenovanje direktorja raziskovalnega zavoda. Takšna zakonska ureditev se odraža tudi v določilu 83. člena Statuta. Določilo 1. odstavka 83. člena Statuta določa - tako kot 4. odstavek 24. člena ZVis, le da v procesnem smislu bolj natančno - da direktorja za dobo 5 let na predlog znanstvenega sveta članice v 15 dneh po prejetem sklepu o izvolitvi v znanstvenem svetu članice. Določilo 2. odstavka 83. člena Statuta pa daje določeno polje avtonomije rektorju, saj pravi, da rektor lahko imenovanje zadrži. V tem primeru predlog z obrazložitvijo v 15 dneh po prejetem sklepu o izvolitvi v znanstvenem svetu članice vrne znanstvenemu svetu članice v ponovno obravnavo in odločanje. Naslednji stavek v tem istem določilu zopet oži avtonomijo rektorja v postopku imenovanja direktorja inštituta, saj to določilo pravi, da v primeru, da znanstveni svet članice ponovno predlaga istega kandidata, ga rektor v 15 dneh imenuje za direktorja. To pomeni, da tudi v primeru, če se rektor ne strinja s ponovnim predlogom znanstvenega sveta, mora predlaganega kandidata imenovati za direktorja. Ključno vprašanje, ki je relevantno za razrešitev tega upravnega spora glede na ugovore v tožbi in obrazložitev izpodbijane odločbe pa je, ali opisana vezanost rektorja na predlog znanstvenega sveta velja tudi, če rektor meni, da je predlog znanstvenega sveta bodisi v postopkovnem bodisi v materialno-pravnem smislu nezakonit. Nobeden od naštetih predpisov ne ureja sodnega varstva pravic prizadetih kandidatov v razpisnem oziroma izbirnem postopku ali postopku imenovanja, razen določilo 2. odstavka 36. člena ZZ, ki daje sodno varstvo stranki zoper odločitev o imenovanju direktorja. To pomeni, da imajo zaradi uresničevanja pravice iz določila 3. odstavka 49. člena Ustave in tudi zaradi uresničevanja pravice do prostega pretoka zaposlenih v znanstveno-raziskovalni dejavnosti znotraj držav Evropske unije na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave kandidati, ki so sodelovali v postopku, pravico do tožbe v upravnem sporu zoper dokončno odločitev o imenovanju direktorja znanstveno-raziskovalne institucije, nimajo pa te možnosti v predhodnih fazah razpisnega postopka, postopka izbire oziroma predlaganja. Ker zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v fazi predloga znanstvenega sveta rektorju, koga naj imenuje za direktorja, je možno nezakonit, a pravočasen predlog znanstvenega sveta (4. alineja 88. člena Statuta) popraviti bodisi s tem, da rektor imenovanje zadrži po 83. členu Statuta in znanstveni svet v ponovnem postopku napako v predlogu odpravi, bodisi s tožbo v upravnem sporu, ki jo na podlagi akta o imenovanju sproži prizadeta stranka, ki uveljavlja nezakonitost imenovanja. Edina izjema, ki jo predvideva Statut je v primeru, če znanstveni svet predlog, ki naj bi bil nezakonit, poda prepozno glede na določilo 2. odstavka 85. člena Statuta. V tem primeru rektor avtonomno imenuje direktorja inštituta v skladu s pogoji iz 2. odstavka 85. člena Statuta in ZRRD.

V konkretni zadevi med strankama ni sporno, da je znanstveni svet toženi stranki poslal zapisnik konstitutivne seje znanstvenega sveta z dne 22. 6. 2004, ki naj bi se štel za predlog za imenovanje in sicer tako, da ga je tožena stranka prejela preden je iztekel mandat prejšnje direktorice - tožene stranke. To se ujema tudi s podatki v spisu, saj iz žiga na zapisniku z dne 22. 6. 2004 izhaja, da je tožena stranka ta zapisnik prejela dne 29. 6. 2004, to pa je en dan pred iztekom mandata prejšnje direktorice. Vendar pa kljub temu - glede na zgoraj opisano pravno podlago - tožba ni utemeljena, kajti izpodbijana odločba je zakonita, a ne iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka (2. odstavek 59. člena ZUS).

Statut namreč ne določa, kakšne so posledice, če pristojni organ ne ravna po 1. odstavku 85. člena Statuta oziroma če znanstveni svet predloga ne poda tako, da je zagotovljena časovna kontinuiteta vodenja raziskovalne dejavnosti. To pomeni, da rektor po navedenih predpisih ni pristojen s posamičnim aktom oziroma v posamičnem aktu presojati (tudi), ali je predlog zakonit ali ne in na podlagi negativne presoje opraviti imenovanje mimo predloga znanstvenega sveta. Noben predpis mu te pristojnosti ne daje in sodišče v upravnem sporu glede tega vprašanja izvaja strogo presojo zakonitosti, ker tožena stranka na tem področju niti po zakonskem pooblastilu niti po Statutu določenega polja proste presoje ali diskrecije. Morebitna napaka v predlogu znanstvenega sveta je formalno-pravno lahko odpravljena le v postopku s tožbo zoper akt o imenovanju, ki jo vloži stranka zoper rektorja. V tem smislu je obrazložitev izpodbijanega sklepa nepravilna, vendar je sodišče tožbo kljub temu zavrnilo, kajti, to, kar je tožena stranka prejela od znanstvenega sveta, to pa je zapisnik s konstitutivne seje z dne 22. 6. 2004, sploh ni predlog v smislu 4. alineje 88. člena oziroma 1. odstavka 83. člena Statuta. Tožena stranka je prejela zapisnik z dne 22. 6. 2004, iz katerega pod rubriko AD 4. izhaja, (1. točka), da znanstveni svet na podlagi 85. člena Statuta UP razpisuje delovno mesto direktorja UP PINT, v naslednjem odstavku so navedeni pogoji, ki jih morajo kandidati izpolnjevati, pod točko 2. pa je navedeno, da "v kolikor po postopku in na način kot to določa Statut in pravila UP PINT, direktorja ne bo mogoče imenovati pred iztekom mandata direktorice, to je do 30. 6. 2004, imenuje znanstveni svet UP PINT tožnico za vršilko dolžnosti direktorice za obdobje treh mesecev." Sklepa o imenovanju vršilke dolžnosti direktorice za obdobje 3 mesecev po presoji sodišča očitno ni mogoče šteti kot predlog rektorici v imenovanje direktorja raziskovalnega zavoda v smislu določila 4. odstavka 24. člena ZVis, 4. alineje 88. člena in 83. člena Statuta. Znanstveni svet je namreč z navedenim sklepom pogojno imenoval tožnico za vršilko dolžnosti, če imenovanje ne bo izvedeno pred potekom mandata, kar pa dejansko pomeni odločitev o imenovanju, saj je bil razpis izdan 8 dni pred iztekom mandata, rok za prijavo pa je bil določen 15 dni od objave. Ker sklep o imenovanju tožnice za vršilko dolžnosti ni mogoče šteti za predlog v smislu 4. odstavka 24. člena ZVis, 4. alineje 88. člena oziroma 1. odstavka 83. člena Statuta, je tožena stranka imela zakonito podlago za odločanje po 2. odstavku 85. člena Statuta, le da bi izpodbijani akt morala drugače utemeljiti. Morala bi ga utemeljiti, da znanstveni svet ni pravočasno podal predloga za imenovanje, ne pa da je njegov predlog neveljaven. V takih primerih sodišče v upravnem sporu tožbo zavrne kot neutemeljeno, ker je izpodbijani akt utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot jih je v obrazložitvi navedla tožena stranka (2. odstavek 59. člena ZUS). V tej presoji sodišče ni spregledalo določila 2. odstavka 163. člena Statuta, ki je do spremembe Statuta iz Uradnega lista RS št. 50/2005 določal, da rektor na drugi stopnji odločanja odloči na predlog komisije za delovna razmerja članice oziroma komisije za delovna razmerja univerze. V konkretni zadevi namreč ne gre za ugovor zoper odločbo iz delovnega razmerja (1. odstavek 162. člena Statuta).

Tožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala smiselno uporabiti določilo 37.člena ZZ, ki ureja imenovanje vršilca dolžnosti direktorja, pa je neutemeljen, ker v konkretni zadevi ni šlo za to, da se na razpis ni nihče prijavil ali da nihče od prijavljenih ni bil izbran (1. stavek 1. odstavka 37. člena ZZ), poleg tega bi bila smiselna uporaba tega določila, kot predlaga tožeča stranka, v konkretni zadevi glede na določila ZVis in Statuta, ki imenovanja vršilca dolžnosti ne določata, v nasprotju z načelom avtonomije državne univerze.