203. člen ZJU-UPB3

Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za sporno leto priznati dodatni letni dopust skladno s spremembo 39. člena ZDDO-H z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. ZDDO je v členih 34 do 42 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zato ni mogoča delna uporaba določb ZDDO, delna pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo.

Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za leto 2019 priznati dodatni letni dopust z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do treh dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar ne upošteva, da je ZDDO v členih 34 do 40 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zaradi česar ni mogoče delno uporabiti določb ZDDO, delno pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da do nove ureditve s kolektivno pogodbo ni prišlo in da mlajši splošni zakon (ZDR-1) razveljavlja starejši specialni zakon (ZDDO). Zanj velja 4. člen Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za policiste. Po tej določbi se za določitev letnega dopusta za policiste še naprej uporablja ZDDO, razen prve alineje prvega odstavka 38. člena in drugega odstavka 38. člena zakona. S spremembo ZDDO (Ur. l. RS, št. 8/2020) je do dodatnih petih dni

ZDDO je glede na 88. člen ZObr in 1. točko prvega odstavka 203. člena ZJU specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1, zato je treba glede pravice do plačane odsotnosti z dela (vključno z dopusti), česar ZObr ne ureja, uporabiti določbe ZDDO. Zakonodajalec je s posebnim zakonom (ZObr) predpise, ki veljajo za javne uslužbence, določil kot tiste, ki se uporabljajo tudi za delavce z obrambnega področja, če ZObr ne določa drugače. Ker je torej ZJU kot poseben predpis, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, celovito uredil sistem javnih uslužbencev (določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti) in ob tem celovito (in drugače od splošne ureditve v ZDR-1) uredil tudi področje pravic javnih uslužbencev glede letnih dopustov oziroma drugih odsotnosti z dela (z napotitvijo na 34. do 42. člen ZDDO), je treba te pravice javnih uslužbencev presojati le glede na to posebno ureditev v ZDDO. Zato javni uslužbenec ni upravičen do 5 dni plačane odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče - poplave (osebnih okoliščin) na podlagi 165. člena ZDR-1.

ZObr je v 2. odstavku 97.g člena določil, da se letni dopust zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko poveča do 5 dni, kar pomeni, da je z zakonom, ki velja za delavce na obrambnem področju določeno, koliko največ lahko znaša to povečanje. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju dejstva, da je ZObr v odnosu do ZDDO specialen predpis in obenem tudi kasnejši predpis pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu o tem, da se letni dopust delavcu zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti skupno poveča največ za 5 dni, ni v nasprotju z zakonom, saj je v skladu z ZObr, ki ga je glede tega vprašanja potrebno uporabiti. Glede tistih vprašanj odmere letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1. Določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO.

Iz izpodbijane odločitve tožene stranke je razvidno, da je bil tožniku (javnemu uslužbencu) po 38. členu ZDDO (ki je določal, da se delavcu med drugim letni dopust poveča za največ tri dni tudi zaradi delavčevih socialnih in zdravstvenih razmer, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 let starosti in druge razmere, v katerih delavec živi) letni dopust povečan v največji možni meri, ki jo je ta člen dopuščal (torej tri dni zaradi skrbi za otroke do 10 let starosti), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana odločitev tožene stranke zakonita.

Ker je bila tožnica zaradi nepravočasnega opravljanja dela in nalog v zvezi z odpremo pošte pravilno ocenjena z oceno „podpovprečno“, ni upravičena do priznanja dodatnih dni letnega dopusta glede na delovno uspešnost.

Tožena stranka je odločbo o odmeri letnega dopusta izdala v letu 2004, ko je že veljal ZJU, vendar pa je podlaga za presojo te odločbe ZDDO, ker iz prehodnih določb ZJU izhaja, da ZDDO v delu, ki se nanaša na odmero letnega dopusta, z dnem uveljavitve ZJU ni prenehal veljati. 1. odst. 38. člena ZDDO delavcu ne daje pravice do največ treh dni dopusta za vsakega od v tej določbi naštetih pogojev, ampak daje pravico do največ treh dni dodatnega dopusta, če delavec izpolnjuje enega, dva ali vse tri pogoje.

Ker zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v fazi predloga znanstvenega sveta rektorju, koga naj imenuje za direktorja, je možno nezakonit, a pravočasen predlog znanstvenega sveta (4. alineja 88. člena Statuta) popraviti bodisi s tem, da rektor imenovanje zadrži po 83. členu Statuta in znanstveni svet v ponovnem postopku napako v predlogu odpravi, bodisi s tožbo v upravnem sporu, ki jo na podlagi akta o imenovanju sproži prizadeta stranka, ki uveljavlja nezakonitost imenovanja. Edina izjema, ki jo predvideva Statut, je v primeru, če znanstveni svet predlog, ki naj bi bil nezakonit, poda prepozno glede na določilo 2. odstavka 85. člena Statuta. To pomeni, da rektor po navedenih predpisih ni pristojen s posamičnim aktom oziroma v posamičnem aktu presojati (tudi), ali je predlog zakonit ali ne in na podlagi negativne presoje opraviti imenovanje mimo predloga znanstvenega sveta.