36. člen ZZ

Sodno varstvo neizbranega kandidata je omejeno na preverjanje bistvenih kršitev razpisnega postopka in ali izbrani kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje (prvi odstavek 36. člena ZZ). Sodišče glede na obseg sodnega varstva ne more presojati, kateri od kandidatov, ki izpolnjuje razpisne pogoje, je najustreznejši. Kandidati za direktorja nimajo pravice do imenovanja, mora pa biti zagotovljen pošten in transparenten postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri razpisu ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi bistveno vplivale na odločitev, prav tako je izbrana kandidatka izpolnjevala vse razpisne pogoje.

Tožnik je v 15-dnevnem roku iz prvega odstavka 36. člena ZZ vložil tožbo, iz katere izhaja, da izpodbija izbor drugega kandidata in predlaga ponovitev postopka. Kasnejša natančnejša formulacija zahtevka pa v takem procesnem položaju pomeni le dopustno konkretizacijo že pravočasno začetega sodnega varstva. Izdaja obvestila je zakonska dolžnost organa po 36. členu ZZ, vendar obvestilo o (ne)izbiri po svoji naravi ni odločitev, temveč zgolj informativni akt, zato zoper njega samostojno sodno varstvo ni dopustno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo obvestila z dne 2. 2. 2023, razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Pogoj "da je kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri" je vezan na takšne nepravilnosti v razpisnem postopku, ki zadevajo sam proces izbire in odločanja (npr. pogoje, merila, presojo izpolnjevanja pogojev, sestavo organa, pravila glasovanja ipd.). Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pogoja vodstvenih izkušenj uporabilo preozko razlago razpisa, ko je pogoj "najmanj pet let izkušenj pri delu na

Predlagana začasna odredba ni v funkcionalnem razmerju s tožbenim zahtevkom (načelo koneksnosti), zaradi česar ni primerna za začasno ureditev spornega razmerja med strankama. Predlagana prepoved sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa k njej presega terjatev iz tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala odpravo sklepa Upravnega odbora toženca o izboru in imenovanju A. A. za direktorja toženca z dne 15. 4. 2025 ter ponovitev postopka izbire kandidata za razpisano delovno mesto direktorja toženca. Razveljavitev razpisa za izbiro direktorja javnega zavoda in njegova ponovitev je mogoča tudi v primeru razveljavitve sklepa o izbiri in imenovanju direktorja, če je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri (prvi odstavek 36. člena ZZ). Če je razveljavljen sklep o izbiri in imenovanju, mandat direktorju, ki je funkcijo nastopil na podlagi tega sklepa, preneha samodejno na podlagi pravnomočne sodbe, razrešitev torej ni potrebna.

Tožnik je sodno varstvo uveljavljal v roku petnajstih dni po prejemu obvestila o neizbiri, tj. v roku iz prvega odstavka 36. člena ZZ. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. V obravnavanem primeru ni odločilno, da tožnik v tožbi (ki jo je vložil sam kot laik) tožbenega zahtevka ni oblikoval tako, da bi izrecno zahteval odpravo sklepa o izbiri, kot zahteva sodna praksa. Tožbo je vložil v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZZ, ki predstavlja le splošno določbo o možnosti sodnega varstva, ne opredeljuje oziroma ne določa pa tudi (formalno pravilnega) tožbenega zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (neizbrani kandidat) v tožbi. Sodišče prve stopnje bi moralo predmetno tožbo obravnavati in o njej odločiti po vsebini, saj je iz navedb v tožbi razvidno, da se tožba vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepa o izbiri.

Akt o razrešitvi direktorja je upravni akt in toženka stranka je pri odločanju vezana na pravila ZUP. Zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima. Iz obrazložitve odločitve mora biti razvidno, katere dejanske ugotovitve se štejejo za odločilne pri presoji, da dejanja oziroma opustitve direktorja spadajo pod uporabljeno zakonsko določbo. Akt o razrešitvi mora vsebovati tako zakonski razlog kot opis dejanskega stanja, ki ustreza navedenemu zakonskemu razlogu. Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitvev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Toženka neobrazloženosti sklepa o razrešitvi ne more sanirati z naknadnim pojasnjevanjem okoliščin, ki so privedle do njega. S tem bi bila tožniku odvzeta možnost izjave, do katere ima pravico v postopku razrešitve.

Ker ZDR-1 ne loči med vodilnimi in vodstvenimi delavci (vodstveni delavec ni zakonska opredelitev niti kategorija), za presojo izpolnitve tega pogoja ne more biti relevantna ločitev vodilnih in vodstvenih delavcev v statutu toženke, še posebej, če ta kljub izpolnitvi zakonskih kriterijev za vodilnega delavca po 74. členu ZDR-1 tak status takemu delavcu odreka z odkazovanjem na nedefinirano nezakonsko kategorijo (vodstveni delavec).

V delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi tožničino prijavo (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Kot je obrazložilo, je bil 27. 12. 2022 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B; Ur. l. RS, št. 163/2022), ki je kot organ, ki vodi in upravlja toženca, določil veččlansko upravo (11. člen). V prehodnih in končnih določbah je bilo uzakonjeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B (28. 12. 2022) preneha med drugim tudi mandat generalnega direktorja toženca, ta pa do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo le še kot vršilec dolžnosti (22. člen). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v I. točki izreka, saj funkcija generalnega direktorja, glede katere vtožuje ponovitev postopka imenovanja ob upoštevanju tudi njene prijave, ne obstaja več. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila. Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi v delu, ki je obsežen v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist z

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 56. člena ZSV v povezavi s 36. členom ZZ in 209. členom ZUP.

Stališče sodišča prve stopnje, da pojem visokošolska izobrazba ni dovolj natančen, da bi opisal raven oziroma stopnjo izobrazbe v smislu določb ZVis, je napačno. Iz točke a) prvega odstavka 33. člena ZVis jasno izhaja, da so študijski programi za pridobitev strokovne izobrazbe na prvi stopnji, visokošolski programi (prva alineja) in univerzitetni programi (druga alineja). Visokošolska izobrazba je nižje stopnje kot univerzitetna, stališče tožnika, da se je univerzitetna izobrazba po starem nazivu štela za visokošolsko, pa zgrešeno. Tudi po ZVis, ki je veljal do uvedbe bolonjskega sistema, se je dodiplomski študijski program delil na visokošolski strokovni program in na univerzitetni program. Z novelo ZVis-D so se študijski programi začeli deliti na tri stopnje, kot po sedaj veljavnem ZVis, pri čemer se v okviru prve stopnje še vedno ločujeta visokošolski in univerzitetni program.

V pozivu k dopolnitvi vloge je bil tožnik poučen, kje lahko pridobi mnenje o stopnji pridobljene izobrazbe v tujini in da bo iz postopka imenovanja za ravnatelja izločen, če njegova dopolnitev ne bo pravočasna. Tožnik kljub pozivu dokazila o stopnji izobrazbe ni predložil v postavljenem roku niti ni pravočasno predlagal podaljšanja roka, zato je toženka njegovo vlogo utemeljeno izločila kot nepopolno.

Za uspeh v tem postopku ne zadošča zatrjevanje obstoja postopkovne kršitve v postopku za izvedbo razpisa, ampak tudi, da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev sveta zavoda o izbiri kandidata oziroma da bi slednja lahko bila drugačna, če zatrjevanih nepravilnosti ne bi bilo. Glede na procesne kršitve, ki jih je zatrjevala tožnica, da ji je toženka onemogočila učinkovito uporabo pravnih sredstev, je sodišče pravilno zaključilo, da tožnica kot neizbrana kandidatka iz posredovane ji razpisne dokumentacije ni mogla preizkusiti, ali je bil postopek voden zakonito niti ali izbrani kandidat (katerega poimensko iz sklepa o izbiri ni mogoče razbrati) izpolnjuje razpisne pogoje. Slednje bi lahko predstavljalo procesno kršitev po 36. členu ZZ, ki pa toženki nalaga zgolj prijavljenemu kandidatu omogočiti pregled razpisnega gradiva, ne pa tudi posredovanja le-tega oziroma celotne razpisne dokumentacije. Utemeljen je pomislek sodišča prve stopnje, da tožnica ni konkretizirala, s čim bi navedena postopkovna kršitev, ki je po časovnem sosledju dogodkov lahko bila storjena šele po opravljeni izbiri kandidata, lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata.

Glede na določbo 36. člena Zakona o zavodih je upravni spor mogoč zoper odločitev o izbiri, ne pa (zgolj) zoper odločitev (obvestilo) o neizbiri. Z obvestilom o neizbiri pritožnice za direktorico javnega zavoda ni bilo poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, saj je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (torej tudi postati in biti direktor zavoda) povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog – z vidika posameznika gre zato za privilegij in ne za njegovo pravico. Ker torej ne gre za odločitev o pritožničinih pravicah (gre le za privilegij), do v pritožbi zatrjevanih kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS že pojmovno ne bi moglo priti, saj so te zagotovljene ob predpostavki odločanja o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Prav ta okoliščina pa je v obravnavani zadevi, kot navedeno, izostala.

Kljub temu, da razpis ne predpisuje, da pet let delovnih izkušenj na vodilnih ali vodstvenih delih pomeni delovne izkušnje, pridobljene na vodilnih ali vodstvenih delovnih mestih, sta tako tožena stranka v izbirnem postopku kot sodišče prve stopnje v okviru sodne presoje izpolnjevanja razpisnih pogojev utemeljeno štela (in predpostavljala), da je izbrani kandidat po pogodbi o zaposlitvi za to vodstveno delovno mesto opravljal vodstvena dela.

Tožnik kot neizbrani kandidat za predstojnika kliničnega oddelka nima pravnega varstva na podlagi 42. člena ZZ, ampak le na podlagi petega odstavka 200. člena ZDR-1.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja kandidiranje na lokalnih volitvah politično dejanje (politično udejstvovanje oziroma participacijo) in da sta imela D. D. in C. C. politični stik, ki je od slednjega terjal obvestitev predsednice zavoda o tem oziroma njegovo izločitev iz postopka.

Kadar se zahteva izkušnje pri organiziranju in vodenju zgolj teoretično znanje ne zadošča. Namen takšnega pogoja je, da za tako odgovorno mesto kot je generalni direktor toženke, ki je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, gre za veliko organizacijo z več enotami in velikim številom zaposlenih (približno 2.250 oseb), lahko kandidirajo le osebe, ki že imajo ustrezne izkušnje z vodenjem in organizacijo večjih organizacij. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. kot direktor dveh enoosebnih družb in kot član ter predsednik nadzornega sveta pridobil izkušnje z organiziranjem in vodenjem večjih organizacijskih sistemov.

Tožnici je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor A. zaradi prenehanja mandata predčasno prenehala (četudi zaradi nezakonite razrešitve), zato ta pogodba ni mogla ponovno stopiti v veljavo. Razrešen vodilni delavec, katerega opravljanje „funkcije“ je vezano na mandat, nima reintegracijskega zahtevka, saj niti ZZ niti ZRTVS-1 (nenazadnje niti ZDR-1) tega ne predvidevajo. Najpomembnejše pravno varstvo razrešenega vodilnega delavca je njegova pravica do povrnitve škode, in ne vrnitev na vodilno delovno mesto v nasprotju z voljo programskega sveta in generalnega direktorja po določbi 52. člena Statuta toženke. Brez ustreznega mandata del iz te pogodbe za vodilno delovno mesto ne more opravljati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zahtevek za reintegracijo zavrniti.

V konkretnem primeru je direktorja zavoda knjižnice pristojen imenovati svet knjižnice, ki je organ zavoda in ne organ republike, občine ali mesta, je za vsa vprašanja v zvezi s postopkom izbire kandidatov pristojno delovno sodišče in ne upravno sodišče. Takšen je bil tudi pouk v izpodbijanem obvestilu neizbranim kandidatom.