58. člen URS

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljen

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunu plače glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnik, ki je delo opravljal v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložil izračun prikrajšanja pri plači. Toženka je le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožnikove trditve, da se njegove preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljal NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale. Sodišče prve stopnje je zato te tožnikove trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na toženko napačno prevalilo dokazno breme. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in tako dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega kljub opozorilu sodišča prve st

Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). V primeru delnega umika tožbe pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (skladno z določili 154. člena ZPP), česar pa sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni upoštevalo. Ker tožnica tožbe ni delno umaknila zaradi delne izpoln

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS (ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, izdanem v istovrstni zadevi). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja tudi v pritožbi), da način izračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji). Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa,

V upravnem sporu ni bistveno, ali je bila toženki podeljena pravna subjektiviteta, na podlagi katere je lahko samostojni nosilec pravic in obveznosti, temveč ali toženka za tožnika predstavlja oblastveni subjekt, ki je izdal izpodbijani upravni akt oziroma ga je kot državni organ izdal v imenu države. Značilnost državnega organa v smislu ZUS-1 je, da izvršuje javne naloge na podlagi podeljenega zakonskega pooblastila. V obravnavanem primeru rektorska konferenca izvršuje zakonsko predvideno upravno nalogo imenovanja članov različnih državnih organov s področja visokega šolstva in s tem predstavlja izrazito javnopravno delovanje oziroma sledenje določenemu javnemu interesu (t.j. vključenost univerz v postopke odločanja o vprašanjih visokega šolstva). To pa pomeni, da deluje kot državni organ v smislu ZUS-1 in je posledično za potrebe upravnega spora pasivno legitimirana, da lahko nastopa v zadevah, ki se nanašajo na njeno javno(upravno) delovanje, kot pravdna stranka oziroma kot zastopnik države na podlagi določbe petega odstavka 17. člena ZUS-1. Namen zakonodajalca pri določitvi posebne oblike združevanja univerz je bil, da se preko nje rešujejo vprašanja, ki so skupna vsem

V obravnavanem primeru je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja izdanega sklepa študentskega sveta ter odgovora rektorice. V obravnavani zadevi je bistveno (tako glede vodenja rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 kot glede vodenja subsidiarnega upravnega spora na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1), da se izpodbijana akta nanašata na volitve v študentski svet, kar sodi na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze. Po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za upravna akta iz 2. člena ZUS-1, s katerima bi bilo poseženo v pravni položaj pritožnika. Hkrati pa ne gre niti za akta oziroma dejanje iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj SŠ Fakultete in rektorice pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti, niti za organ katerekoli oblasti. Pa tudi iz narave obravnavanega posega ni mogoče zaključiti, da je sodno varstvo v upravnem sporu (tako po 2. kot po 4. členu) zagotovljeno zaradi narave stvari (2. člen ZUP), saj ni šlo za odločanje o upravni zadevi oziroma za odločanje organa oblasti.

Študentski svet je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZVis eden izmed organov univerze, v skladu z drugim odstavkom istega člena pa eden izmed organov članic univerze, ki ga opredeljuje 26. člen ZVis. To pomeni, da so volitve in imenovanja njegovih članov področje avtonomnega delovanja univerze. Javna služba, ki jo opravlja univerza kot visokošolski zavod, pomeni zadovoljevanje javne potrebe po zagotovitvi storitev visokošolskega izobraževanja in je nikakor ni mogoče enačiti z izvrševanjem upravne funkcije. Slednje nujno obsega izvrševanje javne oblasti ter odločanje o pravicah in dolžnostih pravnih subjektov na oblasten način. Javna služba pa je veliko širši pojem in je primarno povezana z zagotavljanjem dobrin javnosti. Izvajalec javne službe sicer v določenem delu lahko deluje kot oblastveni organ in odloča o pravicah svojih uporabnikov, vendar je ta del navadno manjšega obsega. V preostalem delu pa izvajalec javne službe deluje kot neoblastveni organ, katerega odločitve (predvsem o njegovem notranjem delovanju) ne pomenijo odločanja o pravicah in pravnih koristih s področja upravnega prava. Izdani sklep ŠS Fakultete in odgovor rektorice nista bila izdana v okvi

V opisani strukturi in vsebini obrazložitve odločitve s strani obeh organov sodišče ne vidi nobenih znakov arbitrarnega ali drugače šikaniranega načina izvajanja dokazne ocene ali da bi bila obrazložitev očitno nerazumna, in da bi bilo kršeno določilo 25. člena Meril v tem smislu, da odločitev ne bi bila zadosti obrazložena oziroma podprta z navedbo dejstev in dokazov, ki so bili ugotovljeni v postopku; dalj od tega pa sodišče v upravnem sporu o zakonitosti obrazložitve akta o (ne)izvolitvi ne gre. Zato je izpodbijani akt z vidika potrebne vsebine obrazložitve tudi glede na stališča Upravnega sodišča v prvotnem postopku zakonit in pravilen. Preostalo oziroma bolj natančno, kar poskuša uveljavljati tožnik v upravnem sporu, pa ni predmet sodniške presoje zaradi avtonomije državne univerze.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da odločba o izvolitvi v naziv pri eni univerzi učinkuje erga omnes na način, da bi visokošolski učitelj imel priznan takšen naziv tudi pri ostalih univerzah. V zakonu ni podlage za takšno stališče, ravno nasprotno, posameznik mora določen naziv visokošolskega učitelja pridobiti pri vsaki od univerz, in sicer v skladu z merili in postopkom, ki veljajo glede na njen statut za to univerzo.

Odločitev o izvolitvi v naziv je po vsebini predmet avtonomne strokovne presoje pristojnih organov univerze. Zato je tudi vprašanje vsebine obsega njene utemeljitve oziroma obrazložitve izraz navedenega avtonomnega strokovnega vrednotenja, česar sodišče ne more ocenjevati, saj bi s tem stopilo na polje presoje tiste vsebine, ki mu je po Ustavi odtegnjena. Zato se tudi pravna dolžnost obrazložitve oblastvenih odločitev kot izraz spoštovanja pravice iz 22. člena Ustave ne po svoji vsebini ne po svoji funkciji ne razteza na avtonomne, strokovne odločitve univerze in visokošolskih zavodov, v katerih se ne odloča o pravicah ali obveznostih strank. Univerza je obrazložitev dolžna podati le glede uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej le s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, ki omogoča preizkus, ali je odločanje potekalo v predpisanih okvirjih. Preizkus sodišča prve stopnje preko teh okvirov ne more in ne sme posegati. V nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v revidentkino ustavno (58. člen Ustave) in zakonsko (po ZVis) zagotovljeno avtonomijo. Glede na vsebino, ki je lahko predmet sodnega preizkusa, mora odločba v postopku habi

Dr. H.H. se v svojem mnenju ne opredeli do vprašanja pomembnosti spornega dela doktorske disertacije, ampak se je osredotočila le na dokazovanje podobnosti magistrskega in doktorskega dela, vendar pa zgolj to dejstvo, da v tem mnenju manjka opredelitev do elementa pomembnosti, ni takšna pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj sta dva od treh članov komisije obrazložila tudi element pomembnosti, do njega pa se je opredelil tudi senat univerze.

Univerza o izvolitvah v nazive ne odloča na podlagi javnega pooblastila, saj ne gre za nalogo državne uprave, ki bi jo z zakonom ali na podlagi zakona prenesli nanjo (121. člen Ustave), temveč za nalogo, ki izvirno sodi v samo jedro univerzitetne avtonomije in je po naši ustavni ureditvi upravni organi ne smejo izvrševati. Prav tako pa tudi oseba, ki je v tak naziv izvoljena, ne prejme nobenega oblastvenega ali javnopravnega upravičenja v razmerju do tretjih oseb, zato tudi ne gre za odločanje o javnopravni zadevi, ki bi med njo in univerzo kot odločevalcem vzpostavilo, preoblikovalo ali ukinilo javnopravno razmerje. V primeru volitev v navedene nazive gre za strokovno in ne za oblastveno pravno presojo, glede katere bi bila toženi stranki podeljena upravna diskrecija skladno z ZViS. V obravnavani zadevi torej ne gre za spor zoper upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi kandidata, saj tožena stranka ni izdala upravnega akta v smislu ZUS-1 (2. člen). ZViS je sicer formalno določil pravico do sodnega varstva v upravnem sp

Sodišče izpodbijani akt presoja s procesnega vidika, v materialnem smislu pa samo toliko, kolikor gre za pravico do enakega dostopa do izobraževanja na visokošolskih zavodih pod enakimi pogoji. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi imel, v skladu z določbami Razpisa za vpis v podiplomske doktorske študijske programe 3. stopnje Univerze na Primorskem v študijskem letu 2016/2017, izpolnjene pogoje, in sicer vsaj polovico obveznosti po ECTS s predhodnega študijskega programa, ki se nanašajo na obvezne predmete drugega študijskega programa. To pa pomeni, da sta organa obeh stopenj v tej zadevi, ob upoštevanju citiranih določb Razpisa, odločila pravilno.

Če je vložena tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, torej kot subsidiarni upravni spor, so pritožbeni ugovori v zvezi z izpodbijanjem nezakonitega upravnega akta protispisni, saj akt (na podlagi 2. člena ZUS-1) s tožbo ni izpodbijan. Volitve, imenovanja in odpoklic organov univerze so vprašanja internega delovanja znotraj univerze. Gre za področje, na katerih univerza deluje po načelu avtonomije, rektor univerze pa je organ univerze, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo kot visokošolski zavod. Odločitev volilne komisije, ki pritožnice ni uvrstila na volilni imenik za volitve rektorja, se torej nanaša izključno na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze.

Določba 79. člena ZViS ne predstavlja pravne podlage za nadzor toženke nad izvajanjem poučevanja, raziskovanja in ocenjevanja znanja študentov, torej nad izvajanjem visokošolske dejavnosti Univerze v Ljubljani. To pomeni, da toženka za opravo nadzora nad delom Univerze v Ljubljani, kakršnega po vsebini zahteva tožnik v svoji vlogi z dne 18. 11. 2011, ni pristojna. Odločanje o pravilnosti ocene tožnikovega doktorskega dela in postopka njegovega doktorskega študija, kar po vsebini izpodbija tožnik v predmetni vlogi, namreč ne predstavlja upravnega odločanja, pač pa gre za drugo javnopravno zadevo po 4. členu ZUP, za odločanje o kateri pa ni pristojna toženka.

Da je bila komisija za oceno in zagovor doktorske disertacije sestavljena v skladu z določbami Statuta univerze v Ljubljani ter pravil in postopkov za doktorski študij na Univerzi v Ljubljani, pojasnjuje tudi drugostopenjski organ v pritožbeni odločbi, ko ugotavlja, da imajo vsi trije poročevalci za oceno tožničine doktorske disertacije doktorat znanosti ter izkazano ustrezno znanstveno bibliografijo. Po presoji sodišča je obrazložitev pritožbene odločbe v zvezi s kompetentnostjo članov komisije za oceno tožničine doktorske disertacije sicer skopa, iz nje pa vendarle izhajajo ključni razlogi, ki so narekovali zavrnitev tožničine pritožbe zoper sklep prve stopnje. Glede na to ter ob upoštevanju nespornega dejstva, da tožnica zoper sklep o imenovanju komisije za oceno in zagovor doktorske disertacije ni ugovarjala oziroma takšnega ugovora, ni podala v fazi ocenjevanja njene doktorske disertacije s strani imenovane komisije, niti ni pojasnila, zakaj ne, sodišče tega tožbenega ugovora ni moglo upoštevati.

Sodišče je v upravnih sporih članici državne univerze na podlagi 58. člena Ustave ter druge alineje drugega odstavka 6. člena in četrtega odstavka 10. člena Zakona o visokem šolstvu že priznalo sposobnost samostojnega vlaganja tožbe v upravnem sporu. To pomeni, da je tudi članica državne univerze lahko samostojno tožena v upravnem sporu. Sodišče ugotavlja, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati strokovne ocene doktorske disertacije, na podlagi katere je sprejeta odločitev, da se kandidatova (v konkretnem primeru tožničina) doktorska disertacija zavrne. Gre namreč za strokovno pedagoško opravilo, pri katerem mora imeti pristojni organ tožene stranke vso avtonomijo in v njegova stališča glede tega vprašanja sodišče ne more posegati ali jih presojati.

V predmetni zadevi gre za širši okvir volilnega sistema, za katerega veljajo temeljna volilna načela, ki izražajo demokratično naravo volitev, in ki izhaja tudi iz načel pravne države ter iz načela enakosti pred zakonom, enakopravnosti in svobode volilne pravice, ki pa se v konkretnem primeru navezuje tudi na ustavno načelo avtonomije državne univerze. Strogi test sorazmernosti je v konkretnem primeru potreben ne samo iz razloga, ker gre za poseg v ustavno pravico tožnika iz 44. člena Ustave, ampak ker izpodbijani akt o predčasnem prenehanju mandata dekana zadeva „kadrovsko strukturo“ fakultete kot članice državne univerze, kar pomeni, da izpodbijani akt zadeva tudi ustavno določbo o avtonomnosti državne univerze. Dejstvo, da je izpodbijani akt izdal organ državne univerze, ne pomeni, da nedopustnega posega v avtonomijo fakultete ni oziroma da ga sploh ne more biti; tak poseg lahko stori tudi organ univerze z določeno (napačno) razlago in uporabo zakonodajnega akta, v konkretnem primeru je to ZUPPJS17. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni poskušala razlagati in uporabiti ZUPPJS17 v skladu z Ustavo in načelom sorazmernosti, čeprav je ustavi-skladna razlaga zakona v

Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 145/2016 je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvedla tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov prikrajšanja pri plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu, je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske prikrajšanja pri plači in delodajalcu nal