32. člen ZZ

Zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, je po vsebini enak zahtevku na ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit, saj gre za enostranski akt pogodbenega razmerja, glede katerega je pomembno zgolj vprašanje, ali je zakonit ali ne. Tožnik ni postavil dva zahtevka oziroma gre le za navidezno kumulacijo, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je sklep o razrešitvi nezakonit, odločilo o celotnem tožnikovem zahtevku glede izpodbijanega sklepa o razrešitvi z mesta direktorja toženke. Sodišče ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, saj ne more poseči v pristojnosti ustanovitelja zavoda iz 32. člena ZZ, da imenuje direktorja. Če je razrešitev nezakonita, ima direktor le odškodninski zahtevek, ne more pa doseči, da se delovno razmerje za delovno mesto direktorja nadaljuje.

V prvem odstavku 36. člena ZUJIK je določeno zgolj to, da direktorja imenuje ustanovitelj po predhodnem mnenju sveta in strokovnega sveta, nič pa ni določeno, v kateri fazi postopka je potrebno to mnenje pridobiti. Zaradi tega tožena stranka ni kršila nobenega predpisa, ker je mnenje sveta zavoda pridobila po tem, ko je Komisija pri njenem prvem odločanju podala svoj prvi predlog. Neutemeljena je tožbena navedba, češ da tožniku ni bila dana možnost, da bi občinski svet o njem glasoval. Občinski svet je glasoval o kandidatu, ki je bil s strani Komisije predlagan, torej o enem kandidatu. Komisija je tista, ki oblikuje predlog sklepa o imenovanju enega kandidata.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je svet zavoda kot pristojni organ za imenovanje direktorja zavoda sprejel (le) sklep o imenovanju direktorice in ne posebnega sklepa o izbiri (oziroma neizbiri drugih prijavljenih kandidatov), ne vpliva na obseg sodnega varstva, ki ga tožniku zagotavljajo določbe ZZ. Sklep o imenovanju direktorja namreč sam po sebi po vsebini vključuje odločitev o izbiri kandidata in obenem pomeni tudi odločitev o neizbiri drugih prijavljenih kandidatov. Izbrani kandidat v razpisnem postopku v sodnem sporu, ki ga neizbrani kandidat sproži pred sodiščem na podlagi 36. člena ZZ, ni enotni (nujni) sospornik v smislu določbe 196. člena ZPP. S sklepom o izbiri, glede katerega neizbrani kandidat uveljavlja sodno varstvo, namreč izbrani kandidat še ni pridobil nobene pravice. Zlasti ne v primerih, ko gre za imenovanje direktorja javnega zavoda, ki je praviloma vezano še na soglasje ustanovitelja (32. člen ZZ).

V obravnavanem primeru je pristojni organ za imenovanje direktorja zavoda, to je svet zavoda, sprejel (le) sklep o imenovanju direktorice in ne posebnega sklepa o izbiri (oziroma neizbiri drugih prijavljenih kandidatov), kar pa na obseg sodnega varstva ne vpliva. Izbrani kandidat v razpisnem postopku, imenovan za direktorja zavoda, ni sospornik, zlasti ne enotni (nujni) sospornik (v smislu določb 196. člena ZPP), v sodnem sporu, ki ga neizbrani kandidat sproži pred sodiščem na podlagi 36. člena ZZ. Skladno z določbo 36. člena ZZ ni dovolj, da sodišče ugotovi le kršitev razpisnega postopka, saj mora ugotoviti, da bi konkretna kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata oziroma da bi bila zaradi ugotovljene kršitve postopka odločitev sveta zavoda lahko drugačna, če nepravilnosti ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do kršitve v razpisnem postopku prišlo, ker je razpisna komisija sprejela vsebinsko odločitev, ki je v pristojnosti sveta zavoda tožene stranke, kar je v nasprotju s 36. členom Poslovnika. Pravilno je tudi presodilo, da je bil s tem tožnik izločen iz izbirnega postopka in svet zavoda o njegovi kandidaturi sploh ni

Zaposlitev direktorja FIHO je zaposlitev v javnem sektorju. Nanj se nanašajo določbe ZJU, vendar ne njegove posebne določbe (drugi del ZJU). V postopku njegovega imenovanja je treba uporabiti določbo prvega odstavka 5. člena ZJU, ki določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS) ali drug zakon sodnega varstva za odločitve v postopku imenovanja direktorja fundacije ne ureja. Ker ga tudi ne izključuje, gre za pravno praznino, ki jo je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave treba zapolniti ob analogni uporabi pravil, ki urejajo obravnavanemu pravnemu razmerju v bistvenih sestavinah podobno pravno razmerje. S tem je spoštovana tudi zakonodajalčeva volja po enakem urejanju primerljivih položajev. Ureditev imenovanja direktorja FIHO po ZLPLS je primerljiva z ureditvijo Zakona o zavodih (ZZ) v delu, ki se nanaša na javne zavode. Ker je statusnopravni položaj fundacije primerljiv z javnim zavodom (oba sta pravni

Delovni mesti župana in generalnega direktorja tožene stranke nista primerljivi. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik kot župan navedene občine vodil 6,5 zaposlenih, tožena stranka pa je imela v istem obdobju povprečno 7.846 zaposlenih, sta predsednik in članica razpisne komisije prepričljivo pojasnila, da je za toženo stranko pri razpisu za generalnega direktorja bistveno, da pozna delovanje velikih sistemov. Delodajalec ima pravico, da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat kljub izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, njegovim potrebam ne ustreza. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi delodajalec sam, saj ta obveznost ni določena z nobenim predpisom. Tožena stranka pa tudi nikjer v objavi razpisa ni navedla, da bo razgovor opravila z vsemi kandidati.

Med taksativno naštetimi sredstvi izvršbe ni izvršbe na ustanoviteljski delež zavoda, vendar to ne utemeljuje zaključka, da ustanoviteljski delež zavoda ni premoženjska pravica v smislu 32. člena ZIZ. Ne glede na namen, za katerega je ustanovljen, ima zavod kot pravnoorganizacijska oblika v okviru katere se opravlja določena dejavnost, premoženjsko vrednost, ki se z uspešnim poslovanjem le še veča. Če se ustvarjen dobiček porablja za nadaljnji razvoj dejavnosti, ustanovitelji niso deležni neposredne premoženjske korit v obliki izplačanega dobička, temveč posredne premoženjske koristi, ki se kaže kot večanje vrednosti zavodsko organiziranega premoženja, ki ga uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Določba 30. člena ZIZ, ki taksativno našteva sredstva izvršbe, ne more pretehtati nad določbo 32. člena ZIZ, ki pravi, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Razlog, da se izvršba na dolžnikovo premoženje ne dovoli, torej ne sme biti v tem, da ZIZ za določeno vrsto premoženja sredstva izvršbe ne predv

Ker je svet zavoda, ki je toženko imenoval in jo zaposlil, zahteval, da postopa le na podlagi njegovih navodil in sklepov, tožnik ne more uspešno uveljavljati odškodninske odgovornosti toženke, ker je ravnala v skladu z njegovimi navodili. Toženki namreč ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, če je poslovala na način, ki ga je zahteval svet zavoda.

V postopkih izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda je treba smiselno uporabiti ZUP. To pomeni, da morata biti sklep o izbiri in obvestilo neizbranemu kandidatu (ki skupaj predstavljata akt, ki je predmet upravnega spora) skupaj obrazložena tako, da bo sodišče lahko opravilo presojo v obsegu, kot jo določa prvi odstavek 36. člena ZZ. Sodišče s svojimi ugotovitvami ne more nadomestiti ugotovitev toženke oziroma ne more namesto nje navesti razlogov za njeno odločitev, ne v materialnem in ne v procesnem smislu.

Neizbrani kandidat lahko sodno varstvo uveljavlja le, če je bil izbran drug prijavitelj. To pomeni, da v primeru, ko ni bil izbran nihče, sodnega varstva ni. To izhaja tudi iz 37. člena ZZ, ki za primer, ko ni bil izbran nihče, ne določa sodnega varstva, ampak le ponovitev razpisa. Odločitev, da se ne izbere nihče, ne pomeni odločitve o tožnikovi pravici ali pravni koristi, kar pomeni, da predmetnega sklepa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ker v tej zadevi ne gre za odločitev o tožnikovi pravici ali pravni koristi, so neupoštevne tožbene navedbe o nezadostni obrazloženosti sklepa, saj gre pri tem za procesno pravico, ki se lahko uveljavlja, kadar se odloča o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih. Če ne gre za tak primer, tudi te procesne kršitve ni mogoče uveljavljati.

Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).

Tožnik s tožbo izpodbija, da izbrana kandidatka razpisnega pogoja ne izpolnjuje ter omenjeno kršitev navezuje na kršitev pravil razpisnega postopka, ki je bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, sodišče pa zaradi dejstva, da niti iz izpodbijanih sklepov niti iz podatkov upravnega spisa razlogi Komisije za takšno presojo niso razvidni, ter ob upoštevanju koncepta upravnega spora iz 157. člena Ustave RS, v katerem sodišče primarno presoja zakonitost ravnanja tožene stranke, ter načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave RS, ne more samo odločiti, ali je bil ta razpisni pogoj izpolnjen, temveč je to v primarni pristojnosti Komisije, ki je zadolžena za izvedbo javnega razpisa za imenovanje direktorja, sodišče pa lahko presoja zgolj zakonitost njene odločitve. Objektivno ugotovljivost delovnih izkušenj na vodstvenih oziroma vodilnih delovnih mestih se razlaga na način, da mora organ, ki je pristojen za imenovanje direktorja, upoštevati, da pri presoji izpolnjevanja zahtevanih razpisnih pogojev ne gre za njegovo prosto presojo oziroma diskrecijo, temveč za ugotavljanje objektivno podanih dejstev glede zahtevanih delovnih izkušenj, kar torej pomeni, da mora imeti njego

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbami ZZ in Statuta tožene stranke za razrešitev v.d. direktorja potrebno soglasje Vlade RS. Ker tožena stranka ni razpolagala s soglasjem Vlade RS za razrešitev tožnice, kar je pogoj za (zakonito) razrešitev, je sklep o razrešitvi tožnice z mesta v.d. direktorice nezakonit. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen. V postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju je treba upoštevati načelo pravičnega obravnavanja, v okvir katerega sodi tudi pravica do obrazloženosti odločb. Sklep o razrešitvi je v tožničinem primeru razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je obrazloženost njegova nujna sestavina. Kakor izhaja iz določb ZZ, je zoper sklep o razrešitvi možno sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijani sklep o razrešitvi tožnice nezakonit tudi iz razloga neobrazloženosti in nemožnosti njegovega preizkusa.

Tožena stranka pri razpisu oziroma v postopku imenovanja direktorja tožene stranke ni kršila določb ZZ, ki določajo postopek izbire kandidata za imenovanje na delovno mesto direktorja in je postopek javnega razpisa za izbiro direktorja vodila transparentno ter v skladu z določbami ZZ. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa, a katerim je bila za direktorico tožene stranke imenovana druga kandidatka, ni utemeljen.

Izbrani kandidat je izpolnjeval razpisne pogoje za direktorja tožene stranke (javnega zavoda), zlasti pogoj zahtevanih ustreznih delovnih izkušanj (na vodstvenih delih). Razpisni postopek je bil izveden v skladu s predpisi. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sklep o imenovanju direktorja zavoda, ki ga je izdal Svet zavoda tožene stranke, nezakonit in se razveljavi, ni utemeljen.

Mesto direktorja gledališča ni uradniška funkcija v državnem organu, nad katero bi organ izvršilne veje oblasti lahko izvajal politično diskrecijo v smislu 3. člena ZUS-1. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko navaja, da se ZUP uporablja samo „smiselno“ na podlagi 4. člena ZUP; zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima. Izpodbijani akt je torej upravni akt in tožena stranka je vezana na pravila ZUP. Šele določba, ki ureja strokovni svet zavoda na področju kulturnih dejavnosti, daje sodišču podlago za izpeljavo interpretacije, da je zakonodajalec vendarle drugače uredil pristojnost za razrešitev ravnatelja v ZUJIK, kot je to določeno v ZZ. Z vidika načela skrbnosti ravnanja z javnimi sredstvi in vestnim gospodarjenjem z javnimi sredstvi ima lahko tožena stranka politiko t.i. ničelne tolerance. Četudi morda niso nastale nobene škodljive posledice zavodu v materialnem smislu zaradi uporabe službenega vozila v zasebne

Rok, v katerem morajo biti neizbrani kandidati obveščeni o izbiri direktorja zavoda, ni prekluziven, ampak instrukcijski. To pomeni, da zaradi prekoračitve tega roka (zaradi čakanja na soglasje ustanovitelja zavoda k imenovanju direktorja) tožene stranke ne morejo zadeti negativne posledice niti ni zaradi tega sklep o izbiri in imenovanju izbranega kandidata nezakonit.

ZZ je glede vprašanja ureditve zavodov in glede določitve sodne pristojnosti specialnejši od ZUS-1. Ker je v obravnavanem primeru sklep o razrešitvi tožnice z mesta ravnateljice dijaškega doma sprejel svet zavoda, je za rešitev spora o zakonitosti sklepa o razrešitvi pristojno Delovno sodišče v Celju.

Postopek sprejema sklepa o razrešitvi pritožnika kot direktorja zavoda evidentno ni bil izveden skladno s 3. odstavkom 38. člena ZZ, po katerem mora pristojni organ, to je svet zavoda, pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Že iz tega razloga, ker ni izpolnjena materialnopravna predpostavka iz 3. točke 1. odstavka 34. člena ZSReg za ugoditev predlaganemu vpisu, je bilo treba utemeljeni pritožbi ugoditi.

Ker je po določbi 7. odstavka 56. člena ZSV za imenovanje direktorja CSD pristojen svet zavoda in ne organ ustanovitelja tega javnega zavoda, je za rešitev spora o zakonitosti imenovanja direktorja CSD pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Brežicah. Soglasje ministra, pristojnega za socialno delo, k imenovanju direktorja CSD, ne spremeni pristojnosti za rešitev spora o imenovanju direktorja CSD, saj je to soglasje le del postopka imenovanja direktorja javnega zavoda.