1. člen ZZ

Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih. Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih. ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu. Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizac

Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v zvezi z zaključkom, katere predpise gre uporabiti v zvezi z dopustnostjo izstopa soustanovitelja iz zavoda, pravno odločilna presoja njegove zakonsko predpisane (so)odgovornosti za obveznosti zavoda iz drugega odstavka 49. člena ZZ, ki obstaja, če ni z aktom o ustanovitvi drugače določeno. V zvezi s tem je v Odloku (prvi odstavek 40. člena) določeno, da soustanovitelji zavoda odgovarjajo za obveznosti muzeja omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so predvidena v proračunih ustanoviteljic za financiranje dejavnosti muzeja v tekočem letu. Zakonsko predpisana odgovornost soustanoviteljev torej z Odlokom ni izključena, kar brez dvoma dopušča presojo podobnosti javnega zavoda z družbo societetnega tipa - z d.n.o. in ne z družbo korporativnega tipa - z d.o.o., pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo v nobenem primeru, niti subsidiarno. ZZ v zvezi z izstopom posameznega ustanovitelja iz zavoda ne določa smiselne uporabe ZGD-1 niti smiselne uporabe OZ, a bi bili po mnenju že omenjenega pravnega teoretika v zgoraj citiranem prispevku določeni instituti ob uporabi splošnega merila za zapolnjevanje pravnih praznin (drugi

Dejstvo, da pridobivanje dobička ni osrednji cilj poslovanja zavoda, ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno davčno obravnavo pripojitve zavodov, ki opravljajo (tudi) pridobitno dejavnost, in gospodarskih družb. Nepridobiten namen delovanja za zavod kot davčnega zavezanca sam po sebi ni bistven, saj v ničemer ne spreminja njegovih obveznosti do davčnega organa glede pridobitnega dela dejavnosti, v katerem zavod skupaj z drugimi davčnimi zavezanci konkurira na trgu. S statusnopravnega vidika je transakcija pripojitve zavoda enaka pripojitvi gospodarske družbe. Prvi odstavek 48. člena ZDDPO-2 je zato treba ustavnoskladno razlagati tako, da se nanaša tudi na združitve in delitve zavodov. Tovrstnih statusna preoblikovanja se izvedejo po enakih pravilih in z enakimi statusnopravnimi posledicami kot združitve gospodarskih družb. Zato ni videti razumnega razloga za njihovo drugačno davčno obravnavo zgolj zaradi različnih pravnoorganizacijskih oblik udeleženih pravnih oseb. Posledično je treba pojma prevzemne in prenosne družbe, ki ju zakon uporablja v nadaljevanju poglavja, razlagati tako, da se nanašata tudi na prevzemni in prenosni zavod. Zavodu je torej v zvezi s p

VDSS se je že v odločbi Psp 209/2019 opredelilo, da vključitev ustanoviteljev zavodov, ki so hkrati poslovodne osebe v obvezno zavarovanje, če še niso zavarovani na drugi podlagi, ni ustavno sporna, ne glede na to ali se pritožnik s tem strinja ali ne. Iz ustaljene prakse VDSS izhaja, da je obvezno zavarovanje družbenika/ustanovitelja zavoda, ki je hkrati poslovodna oseba vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, ne pa na obseg prihodkov niti na dohodek družbe. Obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

Revizija dopusti glede vprašanja, ali ima pravna oseba, organizirana v pravnoorganizacijski obliki "zavod", ob izpolnjevanju ostalih pogojev po 50. členu ZDDPO-2, pravico do nevtralne davčne obravnave iz 49. člena ZDDPO-2?

Po 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2 so obvezno zavarovane osebe, ki so družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Enako kot pri ostalih zavarovalnih podlagah, tudi v obravnavani, v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Torej ex lege - po samem zakonu z nastankom samega pravnega razmerja. Zavarovalno razmerje iz 16. člena ZPIZ‑2 v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni ali drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz registra. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke niti dobiček gospodarskih družb ali zavodov, temveč izključno na status družbenikov ali delničarjev gospodarskih družb oz. ustanoviteljev zavodov, če so poslovodne osebe, pa niso zavarovane na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje temelji na statusni podlagi ne glede na prihodkovne ali dobičkonosne meje. Izvzem iz zavarovanja, ki bi

Za odločitev o lastništvu premičnin zadostuje, da je tožnik (zasebni zavod) dokazal financiranje in nakup premičnin zase s predložitvijo računov zanje oziroma za plačilo mizarju za izdelavo pohištva. Pri tem prvostopenjsko sodišče ni prezrlo, da je zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom na premičninah izpolnjen z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (60. člen SPZ), saj je ugotovilo, da je tožnik pohištvo uporabljal za potrebe izvajanja svoje dejavnosti. Dejstvo, da so bile premičnine nameščene v stanovanju, ki je bilo hkrati poslovni prostor tožnika in bivališče toženke ter njenega zunajzakonskega partnerja A. A., ter da se je uporabljalo tako za potrebe izvajanja dejavnosti tožnika kot tudi za potrebe njunega bivanja v stanovanju, na lastništvo premičnin nima vpliva.

Med taksativno naštetimi sredstvi izvršbe ni izvršbe na ustanoviteljski delež zavoda, vendar to ne utemeljuje zaključka, da ustanoviteljski delež zavoda ni premoženjska pravica v smislu 32. člena ZIZ. Ne glede na namen, za katerega je ustanovljen, ima zavod kot pravnoorganizacijska oblika v okviru katere se opravlja določena dejavnost, premoženjsko vrednost, ki se z uspešnim poslovanjem le še veča. Če se ustvarjen dobiček porablja za nadaljnji razvoj dejavnosti, ustanovitelji niso deležni neposredne premoženjske korit v obliki izplačanega dobička, temveč posredne premoženjske koristi, ki se kaže kot večanje vrednosti zavodsko organiziranega premoženja, ki ga uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Določba 30. člena ZIZ, ki taksativno našteva sredstva izvršbe, ne more pretehtati nad določbo 32. člena ZIZ, ki pravi, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Razlog, da se izvršba na dolžnikovo premoženje ne dovoli, torej ne sme biti v tem, da ZIZ za določeno vrsto premoženja sredstva izvršbe ne predv

Personalna povezanost med družbeniki (ustanovitelji zavoda) je taka, da je treba spoštovati načelo vestnosti in poštenja ter ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. V kolikor ima posamezni družbenik (ustanovitelj) moč vplivati na interese drugih, mu kot proti utež na drugi strani stoji nasproti dolžnost zvestobe, kot odgovornost upoštevati in si prizadevati za skupni interes družbe (smiselno zavoda). Če ustanovitveni Akt predvideva izključitev je ob smiselni uporabi prvega odstavka 999. člena OZ mogoče zavzeti stališče, da tožba v takem primeru ni potrebna. O izključitvi lahko odločijo ustanovitelji zavoda sami. Izključeni ustanovitelj zavoda pa ima pravno varstvo, to je, da sme s tožbo zahtevati razveljavitev sklepa, če meni, da ta ni utemeljen.

Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).

Zahteva iz drugega odstavka 18. člena ZZ, da je gospodarska dejavnost namenjena opravljanju osnovne dejavnosti javnega zavoda, je funkcionalne narave, kaže pa se v vsebinski povezanosti obeh dejavnosti na način, da gospodarska dejavnost dopolnjuje izvajanje primarne dejavnosti zavoda. To tudi pomeni, da dejavnost, za katero je bil zavod ustanovljen, in njegova morebitna dodatna dejavnost ne moreta biti identični. Lekarniški javni zavod ne more opravljati prometa z zdravili na drobno v specializirani prodajalni iz 81. člena ZZdr-1.

Zavodi so organizacije, katerih primarni cilj ni opravljanje dejavnosti zaradi pridobivanja dobička, zaradi česar z ustanovitvijo zavoda ustanovitelji ne zasledujejo premoženjskega cilja, pač pa je njihov cilj uresničevanje drugih skupnih in osebnih interesov. Zato je za zasebni zavod (če so ustanovitelji fizične ali pravne osebe zasebnega prava), poudarjena personalistična povezava ustanoviteljev zavoda. Tudi to je eden od razlogov za stališče, da morajo s spremembo akta o ustanovitvi (kar je tudi sprememba ustanovitelja zavoda) soglašati vsi ustanovitelji zavoda. Predlagatelj vpisa spremembe ustanoviteljev bi moral predlaganemu vpisu priložiti tudi ustrezno listino o spremembi akta o ustanovitvi, iz katere bi nedvoumno izhajala soglasna volja vseh ustanoviteljev za spremembo akta o ustanovitvi. Zato za predlagani vpis ne zadostuje zgolj predložitev pogodbe o prenosu ustanoviteljskih pravic in ustanoviteljskega deleža, sklenjene med izstopajočim ustanoviteljem in novimi vstopajočimi ustanovitelji, brez izkazanega soglasja preostalih ustanoviteljev zavoda za spremembo akta o ustanovitvi.

Tožnica (direktorica zavoda) je imela status poslovodne osebe, zato zanjo ni mogoče uporabiti nove določbe 74. člena ZDR-1, ki ureja položaj vodilnih delavcev in nima pravic, ki delavcem pripadajo na podlagi določb ZDR-1, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika direktorja. Ugotovilo je, da to delovno mesto v času tožničinega mandata ni bilo zasedeno in da je bilo predvideno v Programu dela in finančnem načrtu za sporno leto. Preuranjeno je zaključilo, da tožena stranka zaposlitve na delovnem mestu pomočnika direktorja ni potrebovala, saj ni izvedlo predlaganih dokazov, na podlagi katerih bi lahko presojalo potrebnost zaposlitve pomočnika direktorja pri toženi stranki.

Generalnega direktorja RTV Slovenija imenuje Programski svet RTV Slovenija. Za spor o imenovanju generalnega direktorja (in za spor o uvedbi obnove postopka) je pristojno sodišče za delovne spore. (Upravno) sodišče tudi ni pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka je v skladu z določbami Zakona o zavodih - ZZ (zlasti 1., 3. in 4. člen) in določbami Zakona o lekarniški dejavnosti - ZLD (2. člen) javni zavod, nikakor pa nima statusa organizacije združenega dela, družbeno politične skupnosti ali druge družbeno pravne osebe, niti takšnega statusa ni imela v času sklenitve sporne najemne pogodbe. Predpostavka odpovedi najemnega razmerja s soglasjem občinske skupščine iz prvega odstavka 25. člena ZPSPP pa je ravno v tem, da ima najemnik takšen privilegiran pravni status.

Ker zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v fazi predloga znanstvenega sveta rektorju, koga naj imenuje za direktorja, je možno nezakonit, a pravočasen predlog znanstvenega sveta (4. alineja 88. člena Statuta) popraviti bodisi s tem, da rektor imenovanje zadrži po 83. členu Statuta in znanstveni svet v ponovnem postopku napako v predlogu odpravi, bodisi s tožbo v upravnem sporu, ki jo na podlagi akta o imenovanju sproži prizadeta stranka, ki uveljavlja nezakonitost imenovanja. Edina izjema, ki jo predvideva Statut, je v primeru, če znanstveni svet predlog, ki naj bi bil nezakonit, poda prepozno glede na določilo 2. odstavka 85. člena Statuta. To pomeni, da rektor po navedenih predpisih ni pristojen s posamičnim aktom oziroma v posamičnem aktu presojati (tudi), ali je predlog zakonit ali ne in na podlagi negativne presoje opraviti imenovanje mimo predloga znanstvenega sveta.