37. člen ZZ

Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno. Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev). Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove dire

Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, bi pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDR-1 lahko drugače uredili pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Nadalje je na podlagi vsebine pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da tega nista storili. To pa pomeni, da je tožniku pogodba o zaposlitvi, sklenjena s toženko, lahko zakonito prenehala le na enega od načinov, določenih v ZDR-1.

Zgolj dejstvo, da med vodstveni delovnimi mesti, ki so izrecno določena v 71. členu Statuta tožene stranke, ni delovnega mesta izbrane kandidatke, še ne pomeni, da ta ni izpolnjevala razpisnega pogoja delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih. Ker je izbrana kandidatka v določenem obdobju (8 let in 7 mesecev) opravljala delo vodje oddelka in za to delo prejemala vodstveni oziroma položajni dodatek, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v tem času dejansko opravljala delo na vodstvenem delovnem mestu v zdravstvu, in da zato izpolnjuje razpisni pogoj štirih let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu.

Sklep o tem, da se za direktorja javnega zavoda ne izbere nobeden od prijavljenih kandidatov, ni upravni akt ali drug akt iz 2. člena ZUS-1, katerega zakonitost bi bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Neizbrani kandidat lahko sodno varstvo uveljavlja le, če je bil izbran drug prijavitelj. To pomeni, da v primeru, ko ni bil izbran nihče, sodnega varstva ni. To izhaja tudi iz 37. člena ZZ, ki za primer, ko ni bil izbran nihče, ne določa sodnega varstva, ampak le ponovitev razpisa. Odločitev, da se ne izbere nihče, ne pomeni odločitve o tožnikovi pravici ali pravni koristi, kar pomeni, da predmetnega sklepa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ker v tej zadevi ne gre za odločitev o tožnikovi pravici ali pravni koristi, so neupoštevne tožbene navedbe o nezadostni obrazloženosti sklepa, saj gre pri tem za procesno pravico, ki se lahko uveljavlja, kadar se odloča o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih. Če ne gre za tak primer, tudi te procesne kršitve ni mogoče uveljavljati.

Obvestilo o tem, da pristojni minister ni izbral nobenega od kandidatov za razpisano mesto direktorja, ni upravni akt ali drug akt iz 2. člena ZUS-1, katerega zakonitost bi bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tovrstna odločitev ne pomeni odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe in zato ne vpliva (spreminja) pravnega položaja kandidatov, ki so se prijavili na javni razpis. Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi (sklep I Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017) že sprejelo stališče, da je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (torej tudi postati in biti ravnatelj oziroma direktor javnega zavoda) povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog. Z vidika posameznika gre zato za privilegij in ne za njegovo pravico. Zgolj uveljavljanje kršitve človekovih pravic (poleg navedene še kršitev 14. člena Ustave, ker nezakonito ni bil izbran nihče oziroma ker ni bil izbran pritožnik, ter 22. člena Ustave zaradi neobrazloženosti obvestila) tožbe še ne konstituira kot tožbe iz 4. člena ZUS-1. Te kršitve se namreč lahko uveljavljajo tudi v sporu na podlagi 2. člena ZUS-13 ali v drugih za t

Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).

Vprašanje, ali so obstajali zakonski in statutarni pogoji za to, da je tožena stranka oziroma njen Programski svet lahko imenovala B., se nanaša na vsebinsko pravilnost tega sklepa oziroma njegovo skladnost s statutom. To bi delovno sodišče lahko presojalo le, če bi bilo za to pristojno. Ker po ZZ tožnica sodnega varstva zoper sklep o imenovanju B. nima, za odločanje o njeni tožbi ne obstaja sodna pristojnost in je tako tožbo treba zavreči in se je ne sme obravnavati po vsebini.

Iz določb ZZ, ZUJIK in Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Slovensko gledališče Nova Gorica izhaja, da pri izbiri direktorja javnega zavoda ne gre za odločanje o pravici do imenovanja, saj ima minister, pristojen za kulturo, široko pravico proste presoje, ali bo katerega izmed tistih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, izbral. To velja tudi za izbiro najprimernejšega kandidata. Odločitev je v celoti pravno vezana le glede izbire kandidatov, ki predpisanih pogojev ne izpolnjujejo. Med tistimi, ki razpisne pogoje izpolnjujejo in so ocenjeni kot primerni, pa temelji izbira na diskrecijski pravici odločevalca. Skladno s pravno naravo odločitve je sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu, saj ga po prvem odstavku 36. člena ZZ lahko z uspehom uveljavlja le zaradi bistvenih kršitev razpisnega postopka in zato, ker izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

Tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto pomočnice direktorja je bila vezana na mandat direktorja, ki je to funkcijo dejansko opravljal vse do tedaj, ko je sodišče odločbo o njegovem imenovanju za direktorja tožene stranke odpravilo. Drugostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da se je s tem iztekel tudi čas, za katerega je bila sklenjena tožničina pogodba za pomočnico direktorja. Na podlagi prve alineje 75. člena ZDR je tožničina pogodba o zaposlitvi za delovno mesto v. d. direktorja prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (t. j. z imenovanjem G. P. za direktorja tožene stranke), o čemer je tožena stranka tožnico tudi obvestila.

Pri izbiri direktorja javnega zavoda ne gre za odločanje o pravici (do imenovanja). Minister ima široko pravico proste presoje, ali bo katerega izmed tistih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, izbral. Odločitev je v celoti pravno vezana le glede (ne)izbire kandidatov, ki predpisanih pogojev ne izpolnjujejo. Med tistimi, ki razpisne pogoje izpolnjujejo in so ocenjeni kot primerni, pa temelji izbira na diskrecijski pravici odločevalca. Merila za presojo niso zakonsko določena, odločitev je v tem pogledu prosta in vezana le z namenom danega pooblastila. Izbira se opravi v posebej predpisanem postopku (ZZ, ZUJIK), v katerem se, v skladu s 4. členom ZUP, pravila upravnega postopka uporabljajo smiselno. Skladno s pravno naravo odločitve je sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu, saj ga po določbah 36. člena ZZ lahko z uspehom uveljavlja le zaradi bistvenih kršitev razpisnega postopka in zato, ker izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

Iz določila 3. odstavka 36. člena ZUJIK sicer izhaja, da predhodni mnenji sveta in strokovnega sveta zavoda nista omejeni na kandidata po ustanoviteljevem izboru, vendar minister po tem določilu ni obvezan od svetov zahtevati, naj se mnenji nanašata na vse kandidate. Mnenje mora samo zahtevati. Tožnik nima prav, ko trdi, da sta mnenji svetov obvezujoči. Izdani mnenji predstavljata le pravno relevantno okoliščino, ki lahko zožuje avtonomijo ministra pri izbiri in končni odločitvi v tem smislu, da bolj kot je ministru nasprotujoče mnenje o kandidatih s strani enega ali obeh svetov tehtno obrazloženo, bolj mora biti temu primerno obrazložena tudi izbira strani ministra, pri čemer zakonitost odločitve ministra (nearbitrarnost glede na mnenji svetov) sodišče presoja preko t.i. testa očitne (ne)razumnosti, ob upoštevanju dopustnih tožbenih razlogov iz 1. odstavka 36. člena ZZ. Na zakonitost izpodbijanega akta nima nobenega vpliva dejstvo, da je v postopku odločanja ministra sodelovala komisija. Namen le-te je namreč le v zagotavljanju strokovne podpore ministru pri izbiranju, zato tudi tožbeni ugovor o nestrokovno sestavljeni komisiji sam po sebi ni pravno relevanten. Tožnik tudi nima

Vršilka dolžnosti direktorja tožene stranke, ki ima organizacijsko obliko javnega zavoda, je imela pooblastilo za zastopanje tožene stranke, kar pomeni, da je bila pristojna za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ker specialni zakon posebej ureja imenovanje vršilca dolžnosti za področja, ki jih določa 1. člen ZOFVI, v teh primerih ni mogoče uporabljati splošnih določb 37. člena ZZ, ampak se uporabljajo določbe specialnega zakona. V 1. odstavku 54. člena ZOFVI je določeno, da če ravnatelju predčasno preneha mandat oziroma če nihče izmed prijavljenih kandidatov za ravnatelja ni imenovan, svet javnega vrtca oziroma šole imenuje vršilca dolžnosti ravnatelja izmed strokovnih delavcev javnega vrtca ali šole oziroma izmed prijavljenih kandidatov, vendar največ za eno leto. Na podlagi 2. odstavka 54. člena ZOFVI v primeru, če v 60 dneh po prenehanju mandata ravnatelja svet javnega vrtca oziroma šole ne imenuje niti ravnatelja niti vršilca dolžnosti ravnatelja, imenuje vršilca dolžnosti ravnatelja v naslednjih osmih dneh minister. Tega imenovanja zakon ne veže na rok enega leta, ampak je ta odvisen od okoliščin in lahko traja vse do imenovanja ravnatelja.

Čeprav ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi z izločitvijo sodnice lahko kaže na to, da sodišče stranki ni omogočilo uveljavljanja procesnih pravic, ki jih ji daje ZPP, ter lahko pomeni (vsaj navidezno) tudi poseg v nepristransko sojenje, pa tožnik te bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni grajal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je zato v revizijskem postopku ne more več uveljavljati. S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožnik iz zdravstvenih razlogov zapustil obravnavo, nadaljevalo z razpravljanjem in zadevo končalo, lahko tožniku res ni bila v celoti dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar lahko pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To bistveno kršitev je tožnik grajal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar sodišče druge stopnje glede te graje ni zavzelo stališča. Zato bi tožnik moral kot relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP, grajati odločitev sodišča druge stopnje, da le-to bodisi ni zavzelo stališča do bistvene pritožbene navedbe bodisi da ni po uradni dolžnosti upošteval

Pritožnik zmotno meni, da je avtomatizem imenovanje vršilca dolžnosti direktorja po 15. členu Akta določen le v primeru, ko nihče od prijavljenih kandidatov ni bil izbran, torej ko niti svet zavoda ni izbral nobenega kanditata. Toda tako ZZ, kot tudi Akt govorita o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja. To pa pomeni, da morata biti izpolnjeni obe fazi postopka imenovanja, tako izbira kandidata, kot tudi soglasje ustanovitelja. Neizbira kandidata zato lahko pomeni le njegovo neimenovanje za direktorja. Sicer pa niti 37. člen ZZ ne določa, da je za vršilca dolžnosti direktorja lahko imenovan v razpisnem postopku po svetu zavoda izbran kandidat, ki nima soglasja ustanovitelja zavoda.

Svet zavoda je v okviru statutarno določene pristojnosti za imenovanje in razrešitev direktorja pristojen tudi za odločanje o razpisu delovnega mesta direktorja in za imenovanje v.d. direktorja.

Ker gre po mnenju sodišča pri imenovanju direktorja v javnem zavodu kot osebi javnega prava in kot taki ustanovljeni za opravljanje pravnih nalog glede na navedene elemente javnopravne narave za javnopravno stvar, to po 4. členu ZUP narekuje smiselno uporabo upravnega postopka v postopkih za imenovanje direktorja, in sicer z uporabo tistih procesnih inštitutov tega postopka, ki je za take vrste postopka smotrna. Neobrazložitev sklepa o izbiri z dejanskimi razlogi za odločitev ni onemogočanje vpogleda v celotno razpisno dokumentacijo sta bistveni kršitvi pravil postopka v postopku za imenovanje direktorja javnega zavoda, ker se z njima neizbranim kandidatom onemogoča učinkovito uporabo pravnih sredstev, s tem pa se nedopustno posega v njihovo ustavno pravico do pravnega sredstva.