VSM sodba Kp 693/2001

Pritožba zagovornika obd. M. F. se zavrne kot
neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve
stopnje.
Obd. M. F. je dolžan povrniti stroške pritožbenega
postopka, in to povprečnino v znesku 100.000,00 (sto
tisoč 00/100) SIT.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje

izreklo, da ostane v celoti v veljavi sodba Temeljnega

sodišča v Mariboru - Enota v Mariboru opr. št. IV K

28/88 z dne 14.12.1988 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v

Mariboru opr. št. Kp 56/89 z dne 01.03.1989, s katero je

bila obdolženemu, zaradi kaznivega dejanja po prvem

odstavku 168. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ

izrečena kazen pet let zapora.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi

bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve

kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da le-to sodbo sodišča prve stopnje spremeni

tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma, da

napadeno sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Po opravljeni seji, na kateri so, z izjemo višjega

državnega tožilca, sodelovali vsi, ki so bili o tem

predhodno obveščeni, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da

pritožba zagovornika obd. M. F. ni utemeljena.

Četudi pritožnik v delu pritožbe pod C sodišču prve

stopnje izrecno očita kršitev določb kazenskega postopka

iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o

kazenskem postopku (ZKP), pa iz obrazložitve pritožbe v

tem delu nedvomno izhaja, da ima v mislih zmotno

ugotovitev dejanskega stanja, kar kot samostojni

pritožbeni razlog uveljavlja v delu pritožbe pod B in

kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka

371člena ZKP, na katere tudi sicer opozarja v istem

delu pritožbe. Pritožbeno sodišče se zato na tem mestu

najprej osredotoča na zatrjevane, vendar neobrazložene

kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega

odstavka 371. člena ZKP, saj je te dolžno preizkusiti

tudi po uradni dolžnosti ter na kršitve določb

kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP,

ki jih je pritožnik podal v navedenih - različnih delih

obrazložitve pritožbe.

Preizkus sodbe iz 1. točke prvega odstavka 383. člena

ZKP je pritožbenemu sodišču pokazal, da izrek sodbe ni

nerazumljiv in da ne nasprotuje sebi niti razlogom

sodbe. Slednji se nanašajo na odločilna dejstva, so

jasni in medsebojno skladni. Končno, razlogi sodbe glede

odločilnih dejstev ne nasprotujejo vsebini listin, niti

zapisnikom o izpovedbah v postopku niti ni podano

nasprotje med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Pritožnik pravilno opozarja, da je že njegov predhodnik

v prvem postopku in kasneje v pritožbi nasprotoval

ugotovitvam iz strokovnega (in ne izvedenskega) mnenja

tedanje Uprave za zatiranje kriminalite in izpovedbi J.

M., ki je to mnenje izdelal. Dejstvo je tudi, da slednji

v ponovljenem postopku ni bil zaslišan. Toda niti

pritožnik niti obdolženi neposrednega zaslišanja J. M.

nista terjala, temveč sta z branjem listin, med katere v

tem primeru sodita tudi navedeno strokovno mnenje in

zapisnik o izpovedbi J. M. na glavni obravnavi dne

10.02.1988, soglašala (list. št. 247). Posredi je torej

položaj iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ki sodišču

dovoljuje odstop od načela neposrednosti, kot je

zapovedano v prvem odstavku 355. člena ZKP. Če pa

pritožnik s povzetimi pritožbenimi navedbami pričakuje,

da bi sodišče prve stopnje moralo J. M. neposredno

zaslišati mimo soglasja strank, je treba opozoriti, da

je takšna dolžnost odvisna od ocene, ali je zaslišanje z

vidika odločilnih dejstev potrebno (sodba Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 296/2004 z

dne 27.10.2005). V obravnavani zadevi je sodišče prve

stopnje očitno ocenilo, da neposredno zaslišanje J. M.

ni potrebno in pritožbeno sodišče se takšni oceni,

zaradi jasnosti same izpovedbe in skladnosti z drugimi

dokazi pridružuje. Ostala pritožbena izvajanja v zvezi z

zaslišanjem J. M. zadevajo zatrjevano zmotno in

nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bo nanje

pritožbeno sodišče posebej odgovorilo.

Nobenega dvoma tudi ni, da je pritožnik nekajkrat

predlagal neposredno zaslišanje D.U. in njegovo soočenje

z I.D. in J.H. ter da je sodišče prve stopnje takšen

predlog zavrnilo. Toda pritožnik prezre, da je sodišče

prve stopnje predlogu za neposredno zaslišanje D.R.

ugodilo na naroku dne 07.11.2000, da si je prizadevalo,

da bi njegovo navzočnost zagotovilo in da je to namero

očitno opustilo, ko je bilo s strani Policijske uprave

sporočeno, da priča na naslovu, na katerem je bila

prijavljena, ne stanuje več let ter da živi na neznanem

naslovu. Glede na to, in ker so se pritožbene navedbe o

pričini dosegljivosti po poizvedbah, ki so bile

opravljene na podlagi četrtega odstavka 377. člena ZKP

izkazale za neutemeljene, odločitev o zavrnitvi

povzetega dokaznega predloga ne more biti napačna, saj

je nastopil položaj iz 1. točke prvega odstavka 340.

člena ZKP, ko sodišče sme, ne oziraje se na soglasje

strank, izpovedbo priče prebrati. To je sodišče prve

stopnje v napadeni sodbi tudi obrazložilo, razen tega pa

je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.06.2001 - na

sestavo le-tega pritožnik in obdolženi nista imela

pripomb (drugi odstavek 315. člena ZKP), izhaja, da je

predsednica senata prebrala pričino izpovedbo z glavne

obravnave dne 14.12.1998 in izpovedbo z zaslišanja dne

22.03.1990 v soglasju s strankami, kar pomeni, da imamo

znova opraviti s položajem iz drugega odstavka 340.

člena ZKP, ki kot rečeno, tovrstni odstop od načela

neposrednosti dovoljuje.

Povzete določbe ZKP o branju zapisnikov odsotnih prič

potemtakem niso bile nepravilno uporabljene in tudi

obdolženčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave

Republike Slovenije niso bile prekršene. V zvezi s

slednjimi naj ne ostane prezrto, da sta bila na navedeni

glavni obravnavi navzoča pritožnikov predhodnik in

obdolženi, da je priča obdolženega že tedaj intenzivno

razbremenjevala, kar je storila še na zaslišanju

22.03.1990, razen tega pa se v spisu nahajajo njene

pisne izjave, iz katerih v splošnem prav tako izhaja, da

obdolženi ni storil očitanega kaznivega dejanja. Našteto

v nasprotju s pritožbenimi izvajanji pomeni, da je bilo

obdolžencu v obravnavanem postopku tudi z branjem

navedenih zapisnikov zagotovljeno izvajanje dokazov v

njegovo korist in da z izostalim neposrednim zaslišanjem

D. U. in posledičnim soočenjem z ostalimi pričami v

dokaznem smislu ni bil v ničemer prikrajšan. Temprej, ko

se prebrana izpovedba z glavne obravnave z dne

14.12.1988 sklada z izpovedbo neposredno zaslišanega

A.B., po kateri je v Nemčiji očitno prišlo do srečanja z

nepravim J. K.. Ali, kdaj in v kakšnem obsegu je treba

povzeti izpovedbi vsebinsko sprejeti pa ni več predmet

izvedbe dokazov, temveč njihove celovite ocene, ki jo je

sodišče prve stopnje v napadeni sodbi nedvomno podalo.

Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne more strinjati

niti tedaj, ko opozarja, da je bil v obravnavani zadevi

zaradi absolutnega zastaranja kazenski pregon izključen

in da je zato v postopku na prvi stopnji prišlo do

kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Opozorilo kaže na stališče, po katerem zastaralni roki

iz 111. člena in šestega odstavka 112. člena KZ tečejo

tudi po pravnomočnosti sodbe. Stališče je napačno. S

pravnomočnostjo sodbe se namreč kazenski pregon storilca

kaznivega dejanja konča. To pomeni, da zastaralni roki

po pravnomočnosti sodbe ne morejo teči in zato tudi

kazenski pregon ne more zastarati. Še več, če bi

pritožbeno sodišče sprejelo povzeto stališče, potem bi

to v primerih, ko je bila storilcu izrečena kazen in ko

s pravnomočnostjo sodbe po prvem odstavku 115. člena KZ

začne teči zastaranje izvršitve kazni, imelo za

posledico konkurenco dveh kvalitativno različnih

zastaranj, kar pa je iz vidika sistemske in logične

razlage zakona nevzdržno (Načelno pravno mnenje, Občna

seja VSS, 16.06.1999 in sodba Vrhovnega sodišča

Republike Slovenije, opr. št. I Ips 313/2003 z dne

07.04.2005).

Jedro pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik

uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega

stanja, je pravzaprav v očitku sodišču prve stopnje, da

ni sprejelo obdolženčevih logičnih pojasnil, kako je

prišel v stik z najdenimi predmeti, ki so ga s kaznivim

dejanjem povezovali, potem, da ni sprejelo izpovedb

prič, ki so obdolženega razbremenjevale in da ni

ugotovilo, komu so pripadali vsi lasje, ki so bili

najdeni v čeladi in maskirnem pokrivalu. Našteto bi po

pritožnikovi oceni vodilo v ugotovitev, da obdolženi pri

obravnavanem kaznivem dejanju ni sodeloval in bi zato ne

smel biti obsojen.

Logičnost pojasnil še ne zagotavlja verodostojnosti

obdolženčevega zagovora. Ta je v ponovljenem postopku

ostal vsebinsko enak, se pravi z vsemi tistimi vrzelmi

(spremembami, razhajanji in neskladji), na katere je

bilo opozorjeno že v prvem postopku in ki jih je sodišče

prve stopnje v napadeni sodbi upravičeno izpostavilo.

Obrazloženo se v prvi vrsti nanaša na razhajanje med

obdolženčevim zagovorom glede natikanja maskirnih

pokrival in najdenimi lasmi v teh pokrivalih, hkrati pa

ni mogoče mimo njegove, izkustveno precej sprenevedave

navedbe (list. št. 240, priloženi spis IV K 220/87), da

je kot oseba, ki je bila 27.07.1984 obsojena za tako

rekoč istovrstno kaznivo dejanje z maskirnim pokrivalom

na glavi, D. U. z rezervo spraševal, čemu ima te

"nogavice".

Podobno je treba ugotoviti v zvezi z izpovedbami prič M.

H., I. F., D. U. in I. B.. Vsebina le-teh sodišča prve

stopnje ni odvezovala preizkusa njihove verodostojnosti.

Tem prej, ker je denino M. M. že v času prvega postopka

vedel, da je do obravnavanega kaznivega dejanja prišlo

in da pri tem obdolženi ni mogel sodelovati, da so

ostale nejasne pobude, čemu je isti obdolženčevemu očetu

svoje vedenje posredoval šele, ko je bil obdolženi na

prestajanju zaporne kazni, ne pa tudi samemu

obdolženemu, s katerim sta se srečala že po izpustitvi

iz pripora ter da se je I. B. pogovarjal z osebo, za

katero pravzaprav ni vedel, kdo je, D. U. pa naj bi z

istim n. celo izvršil kaznivo dejanje. Vse to je sodišče

prve stopnje zaznalo ter izpovedbe navedenih prič po

medsebojni primerjavi in po primerjavi z ostalimi dokazi

upravičeno zavrnilo kot neverodostojne. Okoliščina, da

se je obdolženi obravnavanega dne v popoldanskih urah

srečal z njegovim dekletom, storitve kaznivega dejanja,

glede na čas in oddaljenost kraja dejanja, ne

izključujejo, medtem ko zapora širšega območja kaznivega

dejanja očitno ni bila neprepustna, saj tudi D. U. ni

bil prijet neposredno po storitvi kaznivega dejanja.

Končno, pritožbeno sodišče ni prezrlo izpovedbe J. M.,

iz katere izhaja, da je bilo na maskirnem pokrivalu št.

2 (in ne v čeladi) najdenih 6 las, od katerih so bili

trije (v visokem odstotku) morfološko podobni

obdolženčevim lasem, preostali trije pa so se morfološko

razlikovali. Zadnja ugotovitev seveda odpira možnost, da

je bil z označenim maskirnim pokrivalom v stiku še kdo

drug in ne samo obdolženi. Spoznavni pomen ugotovitve je

ob vseh ostalih povezavah obdolženega s kaznivim

dejanjem relativno majhen. Razen tega je v kontekstu

obdolženčevega zagovora bistveno, ali je povezava med

obdolženčevimi lasmi in maskirnim pokrivalom posledica

njegovega natikanja v stanovanju obdolženčevega b.,

medtem ko preostali lasje pripadajo J. K., ki bi naj po

prvotni izpovedbi D. U., ki je bila smiselno podprta še

z izpovedbo I. B., skupaj z njim izvršil obravnavano

kaznivo dejanje. Natikanje pokrivala, kot sta ga

opisovala obdolženi in D. U., po oceni pritožbenega

sodišča ni imelo nobenega smisla, iz dopisa Uprave za

zatiranje kriminalitete z dne 24.08.1988 pa izhaja, da

med lasmi, ki so bili najdeni na pokrivalih(!) in lasmi,

ki so bili odvzeti J. K., ni morfoloških enakosti, ki bi

potrjevale istovetnost. Nesmiselnost obdolženčevega

ravnanja na eni strani in dejstvo, da je bil J. K.

dokončno izključen kot storilec kaznivega dejanja, ob

nespremenjenem zagovoru, dobesedno terjata tretjega

moškega in od tod sprememba v izpovedbah D. U. in I. B.,

po katerih sta imela pravzaprav opraviti z nepravim J.

K. oziroma moškim, ki ga v resnici nista poznala. Kot je

to bilo enkrat že ugotovljeno, zadnje nikakor ne more

držati, saj sta tako D. U., kot tudi I. B. v zvezi z J.

K. v prvotni izpovedbi navajala podatke (prebivališče in

opis), ki so se ujemali s podatki pravega J. K..

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi z

maskirnim pokrivalom prišel v stik pri izvršitvi

kaznivega dejanja, ko je to pokrivalo uporabil, se tako

izkaže za pravilno in je po oceni pritožbenega sodišča

ni treba dopolnjevati.

Glede poti obdolženčevih las s čelade na maskirno

pokrivalo, ki jo pritožnik opisuje v pritožbi pa je

treba opozoriti, da gre za novoto, ki ne izpolnjuje

zahtev iz četrtega odstavka 369. člena ZKP in ki za

povrh nima opore niti v obdolženčevem zagovoru in ne v

izpovedbi D. U., zaradi česar pritožbenih navedb niti v

tem delu ni bilo mogoče sprejeti.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki je

podana v obdolženčevo korist, zajema tudi odločbo o

kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče

napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je

ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo

kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve

stopnje je namreč pri odmeri kazni, ne glede na časovno

oddaljenost pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja

in obdolženčevo krivdo ter vse obteževalne in

olajševalne okoliščine. Njihov zbir tudi po oceni

pritožbenega sodišča ni dovoljeval izreka milejše kazni.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri

preostalem uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev zakona

iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi

obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz

izreka te sodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem

odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP,

medtem ko je bila višina povprečnine odmerjena v skladu

z merili, določenimi v tretjem odstavku 92. člena istega

zakona.