19. člen KZ

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Kopru. Slednje ima sicer prav, da je kaznivo dejanje storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (19. člen KZ-1), nima pa prav, da so prepovedane posledice obravnavanih kaznivih dejanj nastale v P.. Za ugotovitev kraja storitve je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu oškodovanca kot tožilca. Ta v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin in posebnega ponarejanja listin navaja, da sta družba D. d.o.o. in I.V. v prostorih družbe v K. v seznam lastnikov stavbe O., kot etažne lastnike vpisala osebe, ki to niso bile. Izhajajoč iz opisa je kraj storitve K. in ne P., kjer se v smislu zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni zgodilo nič relevantnega.

Kdor s kršitvijo predpisov povzroči rizično situacijo, ki je ne more več obvladati, je odgovoren za posledice, ki iz nje izvirajo, če mu je mogoče očitati, da se je možnosti njihovega nastanka zavedal, ali da bi se je vsaj moral in mogel zavedati. Zgolj subjektivno prepričanje obdolženca, da je vodenje postopka pristransko, ne more biti razlog za izločitev sodnika.

1. Nesprejemljivo je stališče, da bi stranke v postopku lahko zahtevale izločitev sodnika zgolj zato, ker postopka ne vodi tako, kot to sama želi in da mu očitajo pristranskost, ker ima o obstoju pravnorelevantnih dejstev v zadevi drugačno predstavo kot stranke. 2. Obravnavano kaznivo dejanje po drugem odstavku 325. člena KZ bo podano tedaj, kadar ima dejanje iz temeljne oblike, to je prvega odstavka istega člena za posledico smrt ene ali več oseb. Pritožniki imajo zato prav, ko navajajo, da gre v tem primeru za nastanek hujše posledice, glede katere se odgovornost presoja v smislu 19. člena KZ. Sodišče druge stopnje sicer sprejema stališče o odgovornosti za hujšo posledico v smislu 19. člena KZ, vendar poudarja, da te odgovornosti pri obravnavanih kaznivih dejanjih načeloma ni moč razmejiti od odgovornosti za povzročitev prometne nesreče.

Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne more strinjati niti tedaj, ko opozarja, da je bil v obravnavani zadevi zaradi absolutnega zastaranja kazenski pregon izključen in da je zato v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Opozorilo kaže na stališče, po katerem zastaralni roki iz 111. člena in šestega odstavka 112. člena KZ tečejo tudi po pravnomočnosti sodbe. Stališče je napačno. S pravnomočnostjo sodbe se namreč kazenski pregon storilca kaznivega dejanja konča. To pomeni, da zastaralni roki po pravnomočnosti sodbe ne morejo teči in zato tudi kazenski pregon ne more zastarati. Še več, če bi pritožbeno sodišče sprejelo povzeto stališče, potem bi to v primerih, ko je bila storilcu izrečena kazen in ko s pravnomočnostjo sodbe po prvem odstavku 115. člena KZ začne teči zastaranje izvršitve kazni, imelo za posledico konkurenco dveh kvalitativno različnih zastaranj, kar pa je iz vidika sistemske in logične razlage zakona nevzdržno (Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 16.06.1999 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 313/2003 z dne<

Prvostopenjsko sodišče je obtoženca oprostilo obtožbe, da naj bi poskušala prisiliti oškodovanko k spolnemu občevanju. V dvomu je ostalo glede njunega namena, vendar pa njunega ravnanja, to je vse uporabe sile proti oškodovanki, vključno z odpenjanjem hlač in da je šel eden od obdolžencev z roko oškodovanki za hlače, ni ocenjevalo v sklopu z drugimi dokazi zlasti z izpovedbo oškodovanke, ki ves čas trdi, da je prepričana, da jo hočeta posiliti, že na začetku dogajanja pa sta jo vprašala, "komu bo dala". Zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in je prišlo do razveljavitve sodbe.

Čeprav je oškodovanec zadobil le lahke telesne poškodbe, te pa so (lažja pljučna embolija) dodatno obremenile oškodovančevo sicer bolezensko oslabelo srce je med obtoženčevim ravnanjem in posledico - smrtjo, podana vzročna zveza (ekvivalenčna teorija) čeprav obtožencu oškodovančevo zdravstveno stanje srca ni bilo znano. Smrt oškodovanca povzročena v prometni nesreči ni objektivni pogoj kaznivosti ampak kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja zato mora biti obtoženec v malomarnostnem odnosu do nje.