168. člen KZ
Sprejemanje podkupnine pri volitvah
(1)Kdor za to, da pri volitvah ali glasovanju ne glasuje, ali da glasuje za določen predlog ali proti njemu ali da ne glasuje veljavno, terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo premoženjsko ali nepremoženjsko korist zase ali za koga drugega, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(2)Sprejeta nagrada, darilo ali druga premoženjska korist se vzamejo.
- VSM sodba Kp 693/2001Višje sodišče v Mariboru · 2006
Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne more strinjati niti tedaj, ko opozarja, da je bil v obravnavani zadevi zaradi absolutnega zastaranja kazenski pregon izključen in da je zato v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Opozorilo kaže na stališče, po katerem zastaralni roki iz 111. člena in šestega odstavka 112. člena KZ tečejo tudi po pravnomočnosti sodbe. Stališče je napačno. S pravnomočnostjo sodbe se namreč kazenski pregon storilca kaznivega dejanja konča. To pomeni, da zastaralni roki po pravnomočnosti sodbe ne morejo teči in zato tudi kazenski pregon ne more zastarati. Še več, če bi pritožbeno sodišče sprejelo povzeto stališče, potem bi to v primerih, ko je bila storilcu izrečena kazen in ko s pravnomočnostjo sodbe po prvem odstavku 115. člena KZ začne teči zastaranje izvršitve kazni, imelo za posledico konkurenco dveh kvalitativno različnih zastaranj, kar pa je iz vidika sistemske in logične razlage zakona nevzdržno (Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 16.06.1999 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 313/2003 z dne<
- VSRS Sodba I Ips 32/2002Vrhovno sodišče RS · 2004
Ali je ravnanje, ki samo po sebi ni izvršitveno, odločilnega pomena za storitev kaznivega dejanja, je odvisno od tega, ali je bilo z neposrednim izvršitvenim dejanjem krajevno in časovno povezano, ali so dejanja, ki jih je izvršil sostorilec taka, da bi jih moral neposredni storilec sam izvršiti, ali so bila dejanja vseh (obeh) udeležencev usklajena, usmerjena v isto posledico in organizirana po načelu vnaprejšnje delitve vlog in ali je sostorilec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, pojmoval kot svoje ali kot tuje. Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje ropa v sostorilstu s soobsojencem v času veljavnosti KZ-77, višje sodišče ni ravnalo prav, ko je dejanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo po 1. odstavku 168. člena KZ-77 v zvezi z 22. členom KZJ, pravno kvalificiralo po 1. odstavku 213. člena KZ. Pri tem je namreč prezrlo, da bi ob uporabi zakona, ki je veljal v času sojenja, prišla v poštev kvalificirana oblika po 3. odstavku 213. člena KZ, kar pa je glede na predpisano kazen za obsojenca neugodnejše kot pravna opredelitev sodišča prve stopnje. Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi pritožbene navedbe tako, da v ce
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 27. 1. 2006Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSM sodba Kp 693/2001Višje sodišče v Mariboru · 27. 1. 2006
Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne more strinjati niti tedaj, ko opozarja, da je bil v obravnavani zadevi zaradi absolutnega zastaranja kazenski pregon izključen in da je zato v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Opozorilo kaže na stališče, po katerem zastaralni roki iz 111. člena in šestega odstavka 112. člena KZ tečejo tudi po pravnomočnosti sodbe. Stališče je napačno. S pravnomočnostjo sodbe se namreč kazenski pregon storilca kaznivega dejanja konča. To pomeni, da zastaralni roki po pravnomočnosti sodbe ne morejo teči in zato tudi kazenski pregon ne more zastarati. Še več, če bi pritožbeno sodišče sprejelo povzeto stališče, potem bi to v primerih, ko je bila storilcu izrečena kazen in ko s pravnomočnostjo sodbe po prvem odstavku 115. člena KZ začne teči zastaranje izvršitve kazni, imelo za posledico konkurenco dveh kvalitativno različnih zastaranj, kar pa je iz vidika sistemske in logične razlage zakona nevzdržno (Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 16.06.1999 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 313/2003 z dne<
- VSRS Sodba I Ips 32/2002Vrhovno sodišče RS · 19. 2. 2004
Ali je ravnanje, ki samo po sebi ni izvršitveno, odločilnega pomena za storitev kaznivega dejanja, je odvisno od tega, ali je bilo z neposrednim izvršitvenim dejanjem krajevno in časovno povezano, ali so dejanja, ki jih je izvršil sostorilec taka, da bi jih moral neposredni storilec sam izvršiti, ali so bila dejanja vseh (obeh) udeležencev usklajena, usmerjena v isto posledico in organizirana po načelu vnaprejšnje delitve vlog in ali je sostorilec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, pojmoval kot svoje ali kot tuje. Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje ropa v sostorilstu s soobsojencem v času veljavnosti KZ-77, višje sodišče ni ravnalo prav, ko je dejanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo po 1. odstavku 168. člena KZ-77 v zvezi z 22. členom KZJ, pravno kvalificiralo po 1. odstavku 213. člena KZ. Pri tem je namreč prezrlo, da bi ob uporabi zakona, ki je veljal v času sojenja, prišla v poštev kvalificirana oblika po 3. odstavku 213. člena KZ, kar pa je glede na predpisano kazen za obsojenca neugodnejše kot pravna opredelitev sodišča prve stopnje. Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi pritožbene navedbe tako, da v ce